Podobe Jovanke Broz, Margaret Thacher, Nelsona Mandele in Louja Reeda ter številnih drugih osebnosti se prikažejo v jasni sliki samo, če se obiskovalci vpletejo v slikarkin proces ter jih sami s pomočjo vode in razpršilnika odkrijejo. Takoj ko se posušijo, pa se ponovno skrijejo. Tako je Jerca Šantej ustvarila svojo razstavo, ki jo je naslovila Črno-bele zgodbe za pet minut in pol ure. Razstavljala bo do 13. julija.

Umetnostna zgodovinarka in kustodinja Alenka Černelič Krošelj, ki je prispevala besedilo v katalogu, ki je izšel ob razstavi, in je avtorico ob odprtju tudi predstavila, pravi, da Jerca svojih idolov ne poveličuje, ampak razmišlja o večnosti in izginevanju, o petih ali mogoče nekaj več minutah slave, ki pridejo in tudi hitro minejo. Temu pa dodaja: "Na nekaterih delih to razmišljanje o minljivosti in kratkotrajnosti podkrepijo tudi izbrani napisi, simboli in znaki, ki jih beremo skupaj s podobo. Umetnica je namreč stalna spremljevalka družbe, neizprosno ji nastavlja ogledalo in ob tem ga vedno obrača tudi nazaj k sebi, k svojemu delu in v svoje razmišljanje. Tako predstavlja tudi portrete kolegov umetnikov: Marine Abramović, Fride Kahlo in Jacksona Pollacka ter večkrat Salvadorja Dalija, ki jo s svojo igrivostjo, navihanostjo in nadrealizmom vedno prevzame."

Černelič Krošljeva k temu še doda: "Njeni likovni idoli so sredstvo za pripoved, se pojavijo, se skrijejo, so kot podrast, ki vsake toliko preraste v ospredje. S tehniko, ki ji omogoča skrivanje in odkrivanje, je vzpostavila nenehno igro in komunikacijo med umetnostjo in obiskovalcem oziroma raziskovalcem svojih podob, ki sicer dajejo grafični vtis, a vendar ni to njihovo bistvo. Z močjo vode, ki ji moramo velikokrat priznati ne samo moč, ampak tudi premoč, zagotavlja razkrivanje in zakrivanje, kar hkrati na eni strani predstavlja tako uničenje kot osrednji oziroma ključni efekt. Tako tudi s tem opozori na princip, ki ji je blizu in ga uporablja ob razlagah svojega dela, svojega načina ustvarjanja in dojemanja zaključenosti procesa: ob stvaritvi in uporabi je treba zagotoviti še 'tretjo roko', ki doda dušo."

Za dojemanje ambienta grajskega podstrešja in celovitosti je umetnica uporabila tudi svojo primarno ustvarjalno vejo – oblikovanje tekstilij, ki jih je razstavila ob platnih. Njene kreacije dopolnijo večne podobe, jih dodatno materializirajo in spodbudijo razmišljanje o individuumu, vplivih in večnosti ter o prepletanju različnih pripovednih medijev.

Slikarka Jerca Šantej, rojena v Sevnici, je svojo strast za umetnost odkrila že v zgodnjem otroštvu, izobrazbo na področju likovne umetnosti pa je pridobivala na dveh univerzah in številnih delavnicah v Sloveniji in tujini. Prvo samostojno razstavo je imela leta 1991 v Mengšu, od takrat pa je razstavljala na številnih samostojnih in skupinskih razstavah tako doma kot tudi v tujini. Za njena likovna dela je značilno, da jih napaja z optimizmom in barvno eksplozivnostjo. Zaradi pogostega menjavanja tehnike so njena dela na videz različna, kljub temu pa jih povezuje slikarkina močna energija. Zase pravi, da so njene slike odsev njenega življenja. Stvari okoli sebe namreč sprejema strastno. Rada je drugačna in neponovljiva. Ponosna je, da je trenutek ujet na platnu, delček življenja, ki dejansko obstaja.

Za MMC Goran Rovan