Boštjan Trilar je bil prvič izvoljen za župana Mestne občine Kranj (MOK) leta 2014, občino je dodobra "prevetril" in jo zapušča v "odlični finančni kondiciji". Po samo enem mandatu zapušča županski stolček, saj ga po njegovih besedah čakajo drugi izzivi na mednarodnem parketu v gospodarstvu. Projekt "za dušo", ki bi se mu kranjski župan Trilar po koncu mandata prostovoljno rad posvetil, je uvedba elektronskih volitev v Sloveniji. "Rad bi naredil spremembo v družbi, nekaj pozitivnega, kar bi dvignilo padajoč odstotek udeležbe na volitvah, a proces bo zelo težek, ker bi se politične sile v državi dodobra premešale," je dejal in kot svetel primer navedel Estonijo, ki je elektronske volitve uspešno vzpostavila.
Strankam z večinoma starejšo volilno bazo, ki zelo pridno hodi na volitve, po njegovih besedah takšna rešitev verjetno ne bi bila všeč. "Še vedno bi imeli vzporedno klasične volitve, starejši bi lahko še vedno glasovali po starem, a pojavilo bi se veliko več mladih volivcev, kar je prav, mladi morajo biti tisti, ki oblikujejo državo in svet, na takšen način, kot njim ustreza," je sklenil.

Štiriletni županski mandat je za vami in pred vrati so nove županske volitve, zato je nastopil čas, da potegnete črto pod narejenim. Če se ozrete nazaj na pretekla štiri leta, koliko neizpolnjenih obljub volivcem najdete?
Sem človek številk, indeksov itd., zato sem nedavno preveril svoj predvolilni program in označil, kar je bilo narejenega, pri čemer sem štel tudi zadeve, ki so še v izvajanju. Zelo preprosta metodologija, greš čez volilni program in delaš kljukice. Ugotovil sem, da je bilo izpolnjeno blizu 90 odstotkov vsega, s čimer sem zelo zadovoljen, saj številni projekti niso bili prav nič lahki.

Ste lahko bolj konkretni, katere so te neizpolnjene obljube?
Neizpolnjene zaveze iz programa se vrtijo okrog prometne infrastrukture, konkretno okoli parkirišč v središču mesta. Kranj jih krvavo potrebuje, a je rešitev kompleksna na več ravneh. Tam, kjer bi lahko zgradili garažne hiše, kar je najbolj praktična rešitev, nas zavezuje zakon, ki pravi, da bodo omenjena občinska zemljišča morala preiti v last etažnih lastnikov večjih stanovanjskih hiš. Načrtovali smo štiri garažne hiše, ki zaradi omenjenega še niso realizirane. Dokler ne bo določena funkcionalnost zemljišča, tega tudi ne bomo mogli narediti.

Druga, v Kranju še vedno nerealizirana zgodba, pa je nova avtobusna postaja, ki jo meščani čakajo že celo večnost in ki ste jo imeli v predvolilnem programu obljub. Zakaj je še ni, kje se je zataknilo?
Sploh se ni zataknilo! Vse gre stoodstotno po načrtih, mogoče je med ljudmi napačna percepcija, da se bo po tem, ko smo sprejeli občinski prostorski načrt, takoj začelo graditi. Glavna zadeva je, da smo po 50-ih letih končno določili točno lokacijo avtobusnega terminala, gradnja pa bo obsegala prenovo širšega območja Zlatega Polja. Trenutno je v pripravi sofinancerska pogodba z državo, saj se bo v celoti prenovila tudi državna cesta s kompletno infrastrukturo od komunale, elektrike do plinovoda. Za zasebni del pripravljamo dokumentacijo, s katero bomo privabili investitorje, pričakujem, da se bo graditi začelo v dveh letih. Vse gre po časovnem načrtu, nerealne predvolilne obljube, da se bo gradilo že v tem mandatu, ni bilo.
Pri velikih projektih se dolgo ne vidi nič konkretnega, javnost postane neučakana …
To ne gre. Je treba zadevo sprojektirati, pridobiti gradbena dovoljenja, kar lahko traja zelo dolgo, in šele nato lahko gradimo. Gre za odlično priložnost za Kranj, razširilo se bo celotno območje, odprla se bodo nova delovna mesta, zgrajena bodo nova stanovanja itd.
Če se od nerealiziranega premakneva k uspešno dokončanim projektom, na katerega ste najbolj ponosni, je za občino največji presežek preteklega mandata? Katerega bi izbrali?
Nemogoče samo enega!

Pa naj bodo trije …
Naj navedem tri sklope. Prvi je tisti, na katerega je Kranj čakal že 30 oz. 40 let, na primer dve telovadnici, pri Stražišču in Stane Žagar, po desetih letih končno napeljan vodovod na Jošt. Potem nam je v državni proračun uspelo spraviti rondo na Primskovem in štiripasovnico do Šenčurja. Tretji sklop pa je generalno delovanje občine, ki zdaj deluje po modernejših principih vodenja in upravljanja, da smo vse elektronizirali, vse poteka elektronsko.
Štiri leta je za uresničitev večjih projektov premalo, zakaj ste se vseeno odločili, da po vsega enem mandatu zapustite županski stolček?
Prav to me velikokrat sprašujejo občani, ankete pa so pokazale, da bi na letošnjih volitvah ponovno zmagal, zato mojo odločitev težko razumejo. Odgovorim jim, da sem letos dopolnil 50 let, da mi je zelo pomembna osebnostna rast, da se učim novih stvari, tega mi na občini nekoliko manjka, pogrešam delo v mednarodnem okolju. V svoji karieri sem večino časa delal za mednarodne korporacije in s tujino, to pogrešam in moja nadaljnja kariera bo šla v to smer.

Svojo odločitev, da ne boste kandidirali, ste sporočili razmeroma zgodaj, zato se pojavljajo številna ugibanja, da se že točno ve, kje vas po končanem mandatu čaka služba. Lahko izdate, kam boste odšli?
Lahko! Nazaj v svoje podjetje, to ni skrivnost, sem povedal že pred enim letom. Imam licenco švicarskega podjetja Gustav Käser Training International in izvajam treninge oz. izobraževanja za vodenje, upravljanje podjetij in prodajo. Drugo, kar me zanima, pa je uporaba novih tehnologij, konkretno tehnologije veriženja blokov v zavarovalništvu in bančništvu. Zavarovalnice in banke se spopadajo z vprašanjem dostopa do podatkov, saj ga ne morejo omejiti, bi pa rade vedele, kdo je do podatkov dostopal. Vem pa, da se pojavljajo različne govorice, in ena je, da bom šel delat v Ljubljano na Snago (ljubljansko komunalno podjetje, op. n.). Javno in glasno lahko v mikrofon povem, da to ne drži.

Gre za govorice okoli t. i. smetarskega pakta Trilar – Janković, ko ste za kranjske smeti raje kot Jesenice izbrali Ljubljano, ljubljanski župan pa naj bi vam v zameno obljubil službo na Snagi ...
(Smeh) Zagotovo ne, razumem pa, zakaj je do teh govoric prišlo. Pričakovalo se je, da če imamo na Gorenjskem možnost predelave smeti, da bi bilo bolj logično, če bi se Kranj obrnil na Gorenjsko. Zadevo sem pogledal širše. Predelava odpadkov je cenejša, če je tehnologija boljša, in Ljubljana je bila v tem pogledu daleč pred Jesenicami, tudi dolgoročno kaže, da bo tako ostalo, zato sem se odločil zanjo. Rezultati so že tukaj, komunalna položnica v Kranju se je znižala za skoraj pet evrov. Verjamem, da je to za Kranjčanke in Kranjčane pomembneje od tega, kam vozimo smeti.
Kaj na županskem stolčku čaka vašega naslednika, v kakšni formi zapuščate občino?
Imel bo veliko lažje delo kot jaz. Občina je bila temeljito prevetrena in je finančno zelo stabilna, na začetku mandata smo našli v omarah za sedem milijonov evrov okostnajkov, ki smo jih uspešno sanirali. Projekti so pripravljeni, obsežna evropska sredstva tudi, veliko nastavkov projektov bo lahko izpeljal. Način dela na občini je moderniziran, ekipa homogena, prihajajo v službo z veseljem in delajo, če pogledate ob 18.00 zvečer, na občini še veliko luči gori. Zelo sem vesel, ko slišim na ulicah ljudi reči – v Kranju se končno premika!

Kateri okostnjak iz zapuščine prejšnjega župana je bil največji?
Največji okostnjak je bil v projektu Gorki (gradnja kanalizacijskega omrežja za odvajanje in čiščenje odpadne vode ob zgornji Savi ter na Kranjskem in Sorškem polju, op. n.), kjer v finančni konstrukciji ni bilo upoštevano za štiri milijone evrov del na elektroinštalacijah. To je bil težek zalogaj, s katerim sem se na začetku mandata temeljito ukvarjal pol leta, a na srečo smo nato sredstva dobili od države. Moram biti korekten do prejšnje uprave in povedati, da so imeli na voljo zelo slabe možnosti. Iz finančne konstrukcije so morali ta strošek izpustiti ali pa bi ostali brez evropskih sredstev. Kar so storili, je bilo manjše zlo na neki način. Na srečo je na pomoč priskočila država, saj bi bilo drugače projekt nemogoče izvesti.

Kranj je ena gospodarsko najbolj razvitih občin v Sloveniji, mar to pomeni, da ste eno redkih mest, iz katerih mladi ne bežijo v tujino, Ljubljano in druga mesta?
Res je, smo tretja najbolj razvita občina. Imamo najnižjo nezaposlenost med mestnimi občinami in najnižjo med mladimi nasploh, kar pomeni, da iz Kranja bežijo manj kot drugje. Je pa res, da se dnevno 5.000 občanov vozi na delo v Ljubljano, kar ni nič narobe. Včasih imamo debato, zakaj Kranj, ki ima 21 polno zasedenih industrijskih con, ne odpre še kakšne dodatne, da bi bilo še več delovnih mest. A če so nove cone v Šenčurju ali na Brniku, ni to prav nič slabega, Kranjčani se bodo ravno tako tja vozili na delo. Všeč mi je, da so v Kranju delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, da gre za visokotehnološka podjetja, kot sta 3FS in Bitstamp, ki merita uspeh v svetovnem merilu. Včasih slišim, da bi Kranj moral spet postati industrijsko mesto. Jaz sem absolutno proti! Zadnja stvar, ki jo potrebujemo, je, da se nam v mesto vrnejo črni dimniki!
V Kranju imate prvo blockchain središče, največjo izposojo električnih koles, kakšno vizijo za naprej ste zastavili?

Vizija je zastavljena v Trajnostni urbani strategiji, kjer eno od poglavij govori o Pametnem mestu. Ena raven je delovanje občinske uprave in zavodov, kjer zdaj vse poteka elektronsko. Potem imamo sistem trajnostne mobilnosti, uvedli smo namreč mobilno izposojo električnih koles, souporabo električnih avtov, postavljamo kolesarnice. Za največji preboj pa bo poskrbela Mestna kartica s pametno aplikacijo, s katero bomo povezali občino s čisto vsemi zavodi, od osnovnih šol, mestne knjižnice, zavodov za šport, turizem in kulturo, ljudske univerze in vrtcev. Aplikacija bo na telefonu, za starejše bo lahko tudi klasična kartica. Z njo boš lahko na vseh institucijah, povezanih z občino, plačeval, se identificiral, zjutraj si boš s telefonom odklenil in izposodil kolo, se pripeljal v službo, se tu žigosal, ko bo prišla položnica za komunalo, jo boš lahko z aplikacijo plačal, odšel boš lahko v gledališče, rezerviral in plačal karte, plačal parkirnino itd. Ne bomo plačevali vnaprej, pač pa glede na transakcije, tako se je občina izognila vsem stroškom. Gre za projekt treh občin, Novega mesta, Nove Gorice in Kranja. Glede na to, da je programska oprema narejena, predlagam državi, da zadevo prevzame in da v uporabo vsem občinam.
Gre za nekakšno nadgradnjo ljubljanske Urbane, s katero greš prav tako v knjižnjico in na mestni avtobus ...
Da. Če se malo pohecam, gre za Urbano na steroidih. Tukaj bo možnost tudi nacionalnega prometa, vlakov in avtobusov. Delovalo pa bo enotno v Novi Gorici, Novem mestu in Kranju in še kje, ko se pridruži še kakšna občina. Velik preboj je, da se bo dalo z njo plačevati, a ne kot z Moneto, pač pa bo to nekakšna mobilna elektronska denarnica. Manjšo pametno aplikacijo iKranj, že imamo, tu lahko v realnem času spremljamo, kje je koliko koles na voljo za izposojo, koliko so polne baterije, kje so radarji v mestu ... itd.
Kot velik problem se v Kranju nenehno omenja mrtvo mestno jedro, številni lokali so prazni, glavni razlog pa naj bi bila ravno parkirišča, ki ste jih že omenjali. Se je v zadnjem mandatu premaknilo na bolje?
Te izjave ne držijo več, to so trditve izpred štirih let. V središču se je v zadnjem mandatu odprlo nekaj čez 20 novih trgovin, zaprli sta se pa dve ali tri. Izvajamo subvencioniranje najemnin za prvi dve leti in pravkar smo izvedli nov razpis, na katerega se je prijavilo 13 novih trgovin. Parkirišča smo uredili na Stari Stavi, ravnokar se gradi na Hujah, imamo pa tudi poziv promotorjem za veliko garažno hišo pod Slovenskim trgom. Dni v Kranju poskušamo vsak dan zapolniti z dogodkom, vsak dan ima svojo temo, srede so za otroke, v četrtek je kultura, v ponedeljkih hrana. Mesto se skoraj vsak dan napolni, je pa res, da imajo ljudje še vedno v glavah, da se v mestu nič ne dogaja! Ko jih vprašaš, kdaj so nazadnje bili, ti pa odvrnejo pred petimi leti. Lahko samo rečem, Kranjčanke in Kranjčani, pridite v mesto in bo oživelo!

Kako ocenjujete turistično ponudbo mesta in ali ste razmišljali, kako bi turiste, ki v mesto pridejo za dan, dva, ki jih je v Kranju ogromno, zadržali dlje?
Rast turizma v Kranju je za deset odstotkov večja kot v Sloveniji, v letošnjem letu pa imamo vse prenočitvene zmogljivosti praktično ves čas zasedene. Kranjski turizem sloni na dveh stebrih, in sicer kulturi, saj ima mesto res bogato kulturno dediščino, in naravi, ki ponuja kolesarske, sprehajalne in hribovske poti. Prihajanje za dan ali dva je vezano predvsem na hotel Creina, kjer je lastnik našel super povezavo s korejskimi in kitajskimi gosti. Zanje se govori, da ostajajo premalo časa, a zanje je tudi znano, da nič ne kupujejo, ostanejo en dan, vzamejo paket s hrano in samo slikajo. Imajo celo takšne turistične aranžmaje, da celo nekdanjoJugoslavijo obdelajo v enem tednu.

Največji okoljski problem predstavlja neurejena kanalizacija industrijske cone Laze, ki ogroža zdravje ljudi in okolja, zakaj ta problem zapuščate nasledniku nerešen?
Laze niso velik ekološki problem, res je, da ni kanalizacije, so pa narejeni sistemi za prečiščevanje in odvajanje voda. Pred kakšnim letom je bil opravljen inšpekcijski nadzor pri podjetjih, za katera so domačini rekli, da spuščajo v naravo. Problema smo se resno lotili, rezervirali smo sredstva v proračunu, pred mesecem dni pa je bilo izdano tudi že gradbeno dovoljenje za gradnjo kanalizacije. Žal se je pritožila civilna iniciativa in zahtevala, da se kanalizacije ne zgradi. Jaz tega ne razumem. Pritožba je zdaj na drugostopenjskem organu, ministrstvu za okolje in prostor, prepričan sem, da bodo gradbeno dovoljenje potrdili in zavrnili inicivativo. Računam, da bomo graditi začeli še v mojem mandatu, tako da to ne bo nerešena zadeva, ki jo bom zapustil.
Civilne iniciative postajajo v Sloveniji folklora. Se pri nas sploh kaj naredi, ne da bi temu najprej nasprotovala vsaj ena civilna iniciativa?
Očitno imamo takšno zakonodajo, prijavijo se kot stranka v postopku, na koncu pa se običajno izkaže, da je vse, kar se zgodi, zgolj izguba od treh do šestih mesecev. Projekte pripravljajo strokovnjaki in arhitekti z ustrezno izobrazbo, v civilni iniciativi pa lahko nastopi kdor koli s kakršnimkoli razlogom, po navadi na osnovi govoric in nepreverjenih dejstev. Njihov glavni pomislek v tem primeru je, če prav razumem, da se jim zdi, da v tem primeru kanalizacija ne bo delovala. Težko je prepričati nekoga, ki nastopa z neracionalnim argumentom.
Ob izvolitvi ste podpisali etični kodeks, potem pa se vam je zalomilo s preveč alkohola v krvi in prometno nesrečo, zaradi česar bi morali po kodeksu odstopiti. Zakaj niste in kako zdaj v retrospektivi gledate na vse to?
Zagotovo je bila to ena mojih največjih življenjskih napak in jo bom čutil še dolgo. Odločil sem se, da vseeno ostanem župan, zato ker se mi zdi pomembno, kako župan deluje in kaj lahko naredi za občino. Jasno pa je, da smo vse javne osebnosti zelo pod drobnogledom, in se takšni spodrsljaji močno izpostavijo, kar ni prijetno, je pa del te službe.
So nestrankarski kandidati na lokalni ravni v prednosti?
Povsem odvisno od lokalnega položaja. Če je v nekem mestu ali okolju določena stranka zelo močna, je tam gotovo najlažje zmagati kot strankarski kandidat. Po drugi strani imamo Slovenci pri volilnih navadah anomalijo, ki jo je dobro opisal Miha Mazzini, da vedno znova želimo nove obraze, ko ti obrazi postanejo politiki, pa jih ne maramo več. V Sloveniji manjka strankarske tradicije in uravnoteženosti, tudi politika je posel, za katero so potrebne visoke kompetence. Za državo gotovo ni dobro, če imamo na vsakih volitvah nekaj popolnoma novega.
Novi obrazi bi lahko bili tudi posledica velikega nezaupanja volivcev v obstoječo državno politiko, glasovi, ki povedo, da nikogar od obstoječih "ne marajo". Na lokalni ravni se to kaže v prevladi nestrankarskih kandidatov za župana, na zadnjih volitvah jih je bilo izvoljenih kar 115. Koliko je kranjski župan še vedno ujetnik strankarske politike?
Niti najmanj! Tudi če bi kandidiral še enkrat, nikoli ne bi šel sklepati koalicije, ker tako samodejno ustvariš opozicijo, kar je na lokalni ravni popolnoma nepotrebno. Mestni svet in župan morata delati to, kar potrebujejo občani, kot so ceste, razsvetljava, kanalizacija, kultura, šport in sociala, tu pa ni nobene strankarske politike. Nezaupanje izhaja iz neinformiranosti in tega, da si ljudje bolj zapomnijo in iščejo zgolj negativne stvari. Če bi na vašem portalu jutri objavili novico, da je na Brniku varno pristalo 200 potnikov, tega nihče ne bi bral.

Bitke občin z državo za povprečnine postajajo zadnja leta stalnica. Strokovnjakinja za javno upravo mi je v intervjuju nedavno dejala, da ste župani zaradi neavtonomnega financiranja zgolj »papirnati tigri«, ima prav?
Ne bi rekel, da smo čisti papirnati tigri, ker lahko marsikaj naredimo. Na začetku mandata sem presodil, da ne gre računati na višjo povprečnino, zato sem upravi naložil, naj išče alternativne poti financiranja. Veliko delamo z javno-zasebnimi partnerstvi, pridobivamo evropska sredstva, ravno danes sem bral dobro novico, da je Kranj s 27 milijoni evrov za Ljubljano drugi v Sloveniji. Usmerili smo se tudi v energetsko podjetništvo, prenavljamo 20 občinskih stavb, 50 odstotkov je državnih sredstev, 40 odstotkov prispeva zasebnik, občina pa pristavi zgolj 10 odstotkov. Tukaj je županova moč, če zna takšne projekte izvesti in prepričati mestni svet. Prepričan sem, da se bo povprečnina morala dvigniti, ker po eni strani država vedno znova dviguje zahteve do občin, ko se bodo sindikati dogovorili z vlado, bo to po moji grobi oceni pomenilo v Mestni občini Kranj dodatnih 600.000 evrov za plače. Na drugi strani pa vemo, da več kot 90 odstotkov prihodkov občin pride od države. Škarje se bodo zaprle.

Za vas, ker si želite novih izzivov, kot ste dejali, je en županski mandat dovolj, nekateri pa županujejo desetletja in postanejo "lokalni šerifi". Pojavljajo se ideje o omejitvi mandatov. Se vam zdi to smiselno?
Če župan dobro dela, to nikakor ni smiselno. V bližini imamo primer Cerkelj na Gorenjskem, kjer je isti župan že šest mandatov, pa je za občino naredil čudovite stvari. To je najbolj razvita občina v Sloveniji. Iz tega zornega kota gotovo neomejenega števila mandatov ne bi omejil, po drugi strani pa imajo volivci in volivke vsake štiri leta priložnost izbire novega župana, kar bodo, če stari slabo dela, gotovo storili. Odločitev mora biti v rokah volivcev, ki bodo povedali, koga je treba demokratično zamenjati. Pozval bi jih, naj hodijo na volitve, saj prav nizka udeležba omogoča slabim županom, da ostanejo na funkcijah.
Kako kot župan ene največjih slovenskih občin gledate na miniaturne občine, smo lokalno samoupravo preveč razdrobili in naredili neučinkovito?
Absolutno! Izhajam iz konkretnih izkušenj iz gospodarstva, vedno trdim, da je upravljanje zelo podobno. Bil sem direktor podjetja v katerem smo iz Ljubljane obvladovali pet držav. S stališča upravljanja je že območje nekdanje države (Jugoslavije, op. n.) zelo majhno. Naredil bi dve stvari, število občin zmanjšal na največ 60 in jih združil z upravnimi enotami, to bi bil za državo velik preboj s stališča tako stroškov kot upravljanja. Predstavljajte si 212 občin, najmanjša ima nekih 300 prebivalcev, največja ljubljanska skoraj 300.000, in za vsak avto, računalnik, telefon, za vsako kanalizacijo, ki gre čez 10 občin, je treba narediti javni razpis. Vse je zmnožek števila 212, to je tako neučinkovito! Ključni projekti so infrastrukturni, to so plinovod, cesta, kanalizacija in vse gre čez občinske meje. Sklepati je treba medobčinske pogodbe, usklajevati različne interese, postopki pa se vlečejo. Mislim, da bi lahko veliko učinkoviteje delali in ogromno prihranili, kadrovsko pa to ne pomeni, da bi koga odpustili, le združili bi sile na višji ravni.
Na silo gotovo ne bi šlo, kako bi po demokratični poti prepričali prebivalce majhnih občin, naj se jim prostovoljno odrečejo?
Občani bi se za to odločili, če bi prepoznali dodano vrednost. Seveda, vsak ima rad svoj kotiček in avtonomnost, a če bi jim zagotovili, da bodo po združitvi vsi prišli do kanalizacije, novih cest, varnih poti v šolo in cenejšega avtobusnega prevoza, bi bili verjetno hitro za. Ekonomsko se ta učinek da enostavno izračunati, vemo, kakšen je obseg posla, preračunalo bi se v delovne ure, in hitro bi videli, da gre za velik prihranek.

Kaj pa alternativno združevanje občinskih uprav, kar naj bi bila rešitev vprašanja majhnih občin?
To bi lahko bila rešitev, ker bi združili tisto, čemur v gospodarstvu pravimo "back office" (zaledna pisarna, op. n.), kadrovsko področje, naročanje in finance. Še vedno pa ne bi bilo enako učinkovito, ker bi vsaka občina imela svoj proračun. Pomislite na majhno občino z nepoklicnim županom in enim zaposlenim človekom. Prostorski načrti so ena najtežjih in kompleksnih zadev, s katerimi se občine ukvarjajo, stroški se povečajo že zato, ker morajo takšne občine najeti zunanja podjetja.

Strokovnjaki opozarjajo, da brez vmesne ravni med državo in občino Slovenija zamuja razvojne priložnosti in teži k centralizaciji. Kako gledate na ustanovitev gorenjske pokrajine?
Ta model uporabljajo v večjih državah v tujini. Moje mnenje je, da bi Slovenija lahko regijsko vlogo, ki je pomembna, glede na majhnost države v celoti centralizirala in preskočila regije.
Regije sploh niso potrebne?
Ne. Regijski način dela je potreben, a glede na majhnost države je to ena sama regija. Sem predsednik sveta gorenjske regije, kjer je vseh 18 gorenjskih županov, zdi se mi, da smo premalo enotni, pa tudi formalno nimamo nobene moči, več doseže vsak sam, ko gre na pogovore z ministri. Regijski del bi morala obvladovati država.
Zaključiva z vašimi željami za Kranj v prihodnje ...
Želim si več pozitivne energije, želim si, da bi ljudje poudarjali tisto, kar je dobro, da bi pri komunikaciji znali tudi poslušati in včasih spremeniti mnenje, in predvsem, da se na lokalno raven ne bi mešala strankarska državna politika, ker za to ni nobene potrebe.

Je strankarska levo-desna klasična kregarija z metanjem polen pod noge na lokalni ravni odveč?
Popolnoma odveč! Z dobro voljo in pozitivnim odnosom se lahko veliko več doseže in tudi ljudje so veliko bolj srečni.