Andreja Fištravca je na županski stolček na začetku leta 2013 ponesel val mariborskih vstaj, zato si je prislužil vzdevek "vstajniški župan". Čeprav so ga nekateri najožji podporniki zapustili le nekaj dni po nastopu funkcije, je bil na rednih lokalnih volitvah znova izvoljen. Zdaj pravi, da je pripravljen na tretji mandat, čeprav nekateri Mariborčani opozarjajo na kopico neizpeljanih projektov in na pomanjkanje vizije razvoja mesta. O usodi Mariborske knjižnice, Pohorja, letališča in vzhodne kohezijske regije smo se pogovarjali v njegovi pisarni v mestni hiši, ki z raznobarvnimi packami na pročelju še vedno budi spomine na upor Mariborčanov.

Začniva pogovor daleč stran od Maribora, na Kitajskem ste bili od začetka županovanja osemkrat, delegacija občine pa je opravila več kot 30 obiskov. S kom ste se tam srečevali, kakšne načrte ste kovali?
Sam sem bil na Kitajskem sedemkrat, tam imamo dve pobrateni mesti, to sta zelo veliki mesti, Čonšing z 32 milijoni prebivalcev in Hangdžou s sedmimi milijoni prebivalcev. Obe mesti sta pobrateni na njihovo željo, ne na našo.

Ko sem postal župan, je imel Maribor od 14- do 15-odstotno brezposelnost, mesto je bilo v permanentni krizni situaciji že od 80. let in jasno nam je bilo, da če ne bomo vzpostavili neke lastne aktivne politike, ki bi omogočala nov razvojni zagon mesta, tudi pomoči ne bomo dobili. Ta presoja je bila pravilna. Kljub državni pomoči 66 milijonov evrov v času predsednice vlade Alenke Bratušek to ni denar, ki bi lahko v mestu sprožil neki zagon, je pa seveda pomagal pri določenih projektih.

Ko smo delali analizo, kateri so naši trgi, smo ugotovili, da so v mestu prisotni zahodni trgi, od Amerike do Nemčije, ki pa so v času krize v šestih letih padli. Zato smo si rekli, da potrebujemo ob tradicionalnih tudi nove trge. To so rastoči trgi Rusije, Bližnjega vzhoda in Daljnega vzhoda – Kitajske. Po tem smo res prepoznavni, s tem da se na to veže ogromno predsodkov. Ljudje ne vedo, kako velike spremembe je naredila Kitajska od tistih slik z Mao Cetungom in vseh ljudi v istih uniformah do danes, ko je postal ta osrednji urbani del izredno moderen del sveta. Šanghaj je postal ena od finančnih prestolnic sveta ... To je del sveta, ki se zelo hitro razvija in ni bil udeležen v nobeno izmed svetovnih gospodarskih kriz, ki so nas prizadevale od druge svetovne vojne.

A kaj so odnosi s Kitajsko prinesli Mariboru?
Očitajo nam turizem, z delegacijami smo imeli okoli 250 tisoč evrov stroškov, ti stroški so bili povrnjeni že s samimi prihodi kitajskih delegacij v Maribor, ki jih je bilo dvakrat več kot naših. Za nas je pomembno to, da smo v tem času evidentirali za 64 milijonov neposrednih naložb. Pozabljamo, da je kitajski kapital obudil TAM. Pozablja se, da so Kitajci kupili Aerodrom Maribor in prevzeli stroške, ki jih je do zdaj imela država, in da je to projekt z velikanskim multiplikativnim, gospodarskim, socialnim in kulturnim potencialom.

Država Slovenija je s Kitajsko podpisala bilateralni sporazum o letalskih povezavah in zdaj po zagotovilih prejšnjega ministra za infrastrukturo pripravlja lokacijski načrt, ki bo omogočal širitev pristajalne steze, in s tem se začenja naložba v letališko infrastrukturo.

Letališče sicer ni v občini Maribor, a na kateri točki je zdaj ta zgodba?
To je irelevantno, saj tudi ljubljansko letališče ni v ljubljanski občini. Zakaj je letališče točno tu, kjer je, in kje je letališče Maribor? Letališče Maribor je na križišču dveh panevropskih avtocestnih povezav, ena gre od Kijeva proti Barceloni, druga pa od severne Nemčije do Grčije. Nekaj kilometrov nižje pa je podobno železniško križišče, torej ima letališče topogledno idealno lego. Nekoč je bila občina Maribor večja. Še v starem režimu, leta 1975, je ta občina naredila prostorsko rezervacijo za 900 hektarov industrijske cone Tezno – Hoče. Zaradi tega se širi cona Tezno, zato je nastala cona v Hočah in zato je bila mogoča umestitev Magne v ta prostor. To ni kmetijski prostor, to je industrijska cona, kjer pa trenutno še ni industrije, temveč kmetijska proizvodnja.
Toda prav civilna iniciativa iz Skok opozarja, da bo s širitvijo letališča uničenih 200 hektarov rodovitne zemlje ...
Da, seveda, v industrijski coni se stvari zazidajo. To je rezerviran prostor industrijske cone, ki bo prej ali slej zazidan z industrijskimi objekti, to je usmeritev mesta že zadnjih 30 let. S prostorom v mestu se načrtuje dolgoročno in naredijo se pač rezervacije, ki se potem operacionalizirajo.

Glede kmetijstva: sam sem podpredsednik Društva za biološko dinamično kmetovanje v Podravju in imam izostren odnos do varovanja kmetijske zemlje. Če pa kdo želi govoriti o kmetijstvu na tem območju, potem mora govoriti o kmetijstvu, ki zastruplja zemljo in podtalnico. Največji rezervoar pitne vode je prav na tem območju, vendar ta voda ni uporabna zaradi neprimernih kmetijskih metod, ki se tu uporabljajo. Torej konvencionalno kmetovanje degradira zemljišče in uničuje zaloge pitne vode. Zato je govoriti tu o prvovrstni kmetijski zemlji za lase privlečeno. Zemlja, ki izgublja svojo vitalnost, ne more biti prvovrstna, pa je lahko še stokrat na ravnini.

V enem izmed intervjujev za Večer ste dejali, da ste s Kitajci ugotovili, da je edina možnost razvoj hubletališča, to pomeni, da se potniki pripeljejo od daleč, nato pa se razpršijo po Evropi, ne po Sloveniji: "V stikih s Kitajci smo zelo hitro ugotovili, da smo kot Maribor in Slovenija premajhni, da bi bili turistično zanimivi ..." Bi se še vedno podpisali pod to izjavo?
Seveda se podpišem, a to ne pomeni, da smo nezanimivi. Smo pa premalo zanimivi, da bi kitajskega gosta v Sloveniji zadržali deset dni. Ko je naše javno podjetje Marprom ustanovilo svojo turistično agencijo in so opravljali poskusne programe za kitajski trg, so ugotovili, da so to programi, ki poleg Slovenije pokrivajo še prostor srednje Evrope. Naša prednost je, da smo lučaj stran od Benetk, da smo blizu Münchna, da sta tukaj Dunaj in Budimpešta, da so tu jadranska obala, Zagreb, Beograd. To je zelo privlačno in v nekaterih delih manj poznano območje, zato lahko dobro kombiniramo svetovne atrakcije z lokalnimi, manj poznanimi atrakcijami. Slovenija kot taka, Maribor kot tak je premajhen za turizem. Resda imamo v Mariboru najstarejšo trto na svetu, a to ni atrakcija, ki bi te lahko obdržala za en teden, deset dni v mestu.
Turistični delavci v bližini stare trte pogrešajo postajališče, na katerem bi lahko ustavil turistični avtobus.
Naš koncept je, da avtobusi stojijo na avtobusni postaji, to pa je potem okoli kilometer, dva od trte. Res je, ko je bil v mestu obisk manjši, je bilo postajališče pri samem gradu zelo priljubljeno. Vendar to pomeni, da morajo vedno večji turistični avtobusi v staro mestno jedro, kar ni ravno primerno. Ampak to so sladke težave, turizem je v porastu. Leta 2012, ko je bil Maribor evropska prestolnica kulture, smo imeli 220.000 prenočitev v mestu, letos jih imamo 400.000.

A to vseeno ni vidno pri promociji vzhodne Slovenije? Vsi videi, ki Slovenijo promovirajo v tujini, prikazujejo zahodni del države: Primorsko, Gorenjsko, Ljubljano.
Drži, a to ni naša težava, to je težava Slovenske turistične organizacije, težava nacionalne strategije. Zgodilo se nam je, da smo šli na turistični sejem v mesto Ningbo na Kitajskem, kjer smo imeli stojnico, filmi, ki so se tam vrteli, pa so prikazovali Bohinj in Bled. To je strukturna težava slovenskega turizma, da se v Ljubljani oziroma na Trojanah Slovenija konča.
Torej menite, da ste sami dovolj storili za promocijo?
Kot veste, se vedno da narediti tudi več. Mi skušamo tu profilirati, kaj je z vidika Slovenije vredno oglaševati. To je gotovo najstarejša trta na svetu, na Ptuju je to recimo pogled na grad ali pa Slovenske gorice v Prlekiji.
Tu je še Pohorje, nižinsko smučišče, na katerem je vsako leto manj snega. Že razmišljate o postopnem prehodu na letni turizem ali nameravate vlagati v posodobitev žičniškega sistema, kar naj bi stalo nekaj 10 milijonov evrov?
Pohorje je bilo pred kolapsom. Zasebno podjetje, ki je upravljalo Pohorje in imelo tudi koncesijo za upravljanje kabinske žičnice, je šlo v stečaj in takrat smo bili pred dilemo, ali se tu vmešamo ali ne. Naša ocena je bila, da če se ne vmešamo, se bo zgodil Kanin. Kajti že po eni zaprti sezoni začne vse propadati, zato smo takrat to urgentno reševali z javnimi podjetji.

Situacija je zdaj sledeča. Naše podjetje Marprom ima petnajstletno koncesijo za žičnice, za terme imamo novega najemnika, ki bi zdaj želel odkupiti še hotele. (Gre za podjetje Playgreen, ki naj bi hotele kupilo od DUTB-ja, op. a.) Naša ocena je, da za preživetje Pohorja ni dovolj zimska sezona. Treba je storiti zasuk, ki ga dela vsa Evropa, torej od zimskega k letnemu turizmu in da potem letni turizem postane nosilni.
Kaj pa naložba v žičnice?
Vsekakor žičnice morajo biti posodobljene. Marprom se pripravlja za najetje ugodnega posojila pri naši državni SID banki, s katerim bo obnovil žičniški sistem na Pohorju in zgradil mestno postajo pohorske vzpenjače. Na ta način bomo omogočili, da bomo še prej začeli kolesarsko sezono downhilla na Pohorju, kjer smo v dveh letih in pol legalizirali kolesarski park. Letos smo dobili prvi termin svetovnega pokala za leti 2019 in 2020 v downhillu. To bo večja zgodba kot Zlata lisica. Samo prenos se bo realiziral s sedemdesetimi kamerami, 20.000 gledalcev bo ob progi, 64 milijonov pa po vsem svetu.
Hkrati pa ne smemo pozabiti, da je Pohorje največje smučišče v Sloveniji, čeprav je nižinsko. Investicije potekajo že letos. Konec oktobra, ko bomo pobirali kamenje – gre za skupno aktivacijsko akcijo meščanov in podjetja –, bomo naredili kup snega in se bomo lahko kepali. Marprom je sklenil javno naročilo, zdaj se kupujeta sistem za ohlajevanje vode in tovarna za proizvodnjo snega, v kateri se lahko že pri temperaturah nad ničlo dela sneg, ki se ga razgrne, potem ko so pogoji primerni. To bo najsodobnejši sistem v Evropi, s katerim bomo rešili problem smučanja v nižino. Ogromno gostov prihaja sem smučat prav zato, da lahko smučajo po progi svetovnega pokala.
Prej se niste strinjali z oceno sredstev za prenovo žičniškega sistema, koliko naj bi po vašem mnenju stala?
24 milijonov evrov.
Zaradi propadajočih prostorov osrednje enote Mestne knjižnice Maribor na Rotovškem trgu je bilo treba pravkar investirati 19.000 evrov v toplovod, da delavci niso ostali na hladnem.
V vsakem primeru je situacijo s knjižnico treba rešiti. Mi smo pač iskali cenejšo rešitev. Rešitev za 15 milijonov na Rotovškem trgu je neizvedljiva, saj je bila redukcija stroškov za ta projekt narejena v času, ko so gradbinci gradili 20 odstotkov pod projektantsko ceno. Zdaj pa smo v situaciji, ko gradijo od 20 do 40 odstotkov nad projektantsko ceno. To pomeni, da bi bil strošek investicije na Rotovškem trgu, brez vštetih tveganj, od 20 do 25 milijonov evrov.

Nazadnje ste knjižnico nameravali preseliti v Centrum, s čimer se je strinjalo tudi vodstvo knjižnice. A SMC-jevi svetniki so vam očitali, da niste izkoristili 2,7 milijona evrov državnih sredstev, ko so bili na voljo, za obnovo stavbe na Rotovškem trgu.
SMC v razpravah o umestitvi knjižnice ni mogel razumeti, da iščemo rešitev, ki bi bila tudi finančno sprejemljiva za mesto. Da je razlika, če nekaj stane 25 milijonov ali pa če stane 10 ali 13 milijonov evrov.
Toliko bi stalo, če bi knjižnico umestili v Centrum?
Da. V SMC-ju so takrat prišli s sklepom vlade za 2,67 milijona, a sčasoma se je pokazalo, da ta sklep vlade ni bil operacionaliziran v proračunu države. Tega denarja torej v proračunu ni bilo. Svetniške skupine so predlagale Centrum (ki je že sedma predlagana lokacija za selitev knjižice, op. a.) Pri Centrumu smo se potrudili, s privatnikom podpisali opcijsko pogodbo, da če kupimo tudi drugi del, katerega lastnik je DUTB, nam prodajo tudi ta del. Vendar mestni svet o tem najprej ni želel razpravljati, točko so umaknili z dnevnega reda. Potem ko sem sklical izredno sejo, pa so, ko bi morali začeti glasovati, svetniki SMC-ja in NLS-a obstruirali sejo. Tako je na neki način knjižnica postala ujetnica predvolilnih naprezanj mišic in zdaj moramo preprosto počakati na nov mandat, žal.
Stopnja brezposelnosti v Mariboru se giblje blizu 13 odstotkov, kar je za slabih pet odstotkov več od slovenskega povprečja.
Tu nimamo istih podatkov, registrirana brezposelnost v Mariboru je 5,3 odstotka. Zdaj vi tu gledate, ne vem ...
Podatke za Občino Maribor ...
Aha, to je podatek Zavoda RS za zaposlovanje, 12,7 odstotka ...
Da, to je podatek zavoda za zaposlovanje za julij.
Da, toda zavod potem ne pokriva le Maribora, ker v Mariboru je 5.894 registriranih brezposelnih od 110 887 prebivalcev, kar predstavlja 5,2 odstotka. Torej, tako bom rekel, brezposelnost v Mariboru je bila še na začetku tega mandata velika težava. Zdaj pa se dogajata dva procesa. Eden je ta, da ogromno ljudi dela, zakonito in na črno, v Avstriji in se na ta način brezposelnost v mestu blaži. Drugi pa je ta, da je v štirih letih nastalo 4.491 novih zaposlitev. Torej eno so zaposlitve, drugo pa je to, da je 3.500 manj brezposelnih. Po eni strani gredo zaposlitve gredo gor, na drugi strani brezposelnost navzdol, tako da se situacija izboljšuje. Ni še idealna, a kljub temu že v tem trenutku na nekaterih področjih primanjkuje delovne sile. Recimo vozniki, varilci, obdelovalci kovin, ampak to ni samo težava mesta, ampak težava Slovenije in Evrope.
Kot občina se skušamo prilagajati, zato že tretje leto skupaj s partnerji pripravljamo karierni sejem, na katerem otrokom razlagamo, kaj je perspektiva. Kje bodo lahko dobili službo, ko končajo šolo. Tudi obrtno-podjetniška zbornica skupaj z industrijo pripravlja zasebne izobraževalne programe, ki so namenjeni temu, da industrija dobi kadre, ki jih potrebuje. Ne pa da dobijo kadre, ki jih ne potrebujejo in jih morajo, kljub končanim šolam, še učiti.

Moje naslednje vprašanje bi bilo, kako kot sociolog razumete problem Štajerske varde. Sociologi so sicer med tistimi, ki težje najdejo zaposlitev.
No, jaz jo imam (smeh). Pred tem sem bil deset let zaposlen na fakulteti. Moje izhodišče je takšno: v civilizirani Evropi je država tista, ki je dobila ekskluzivno pravico do uporabe nasilja nad državljani. Taka je tudi organizacija družbe. Imamo sistem vojske, policije, civilnega nadzora itn. V civiliziranih in demokratično urejenih državah nasilje ni stvar zasebne pobude. Če pa je stvar zasebne pobude, je to posebej regulirano področje, kot so zasebne varnostne službe ipd. Samoorganizirane vaške straže se vedno znova pojavijo na točki družbene anomije oziroma kaosa. Vaške straže niso odgovor za ureditev družbenih razmer, kajti vedno sodelujejo v situaciji, ko je v ospredju neko iracionalno delovanje. Mislim pa, da bi se morali globoko zamisliti, kajti pojavljajo se zaradi stopnje kaosa, ki vlada v slovenski družbi.
Kje vidite ta kaos?
Kaos je že v tem, da sprejemamo zakone, za katere ne vemo, kaj pomenijo. Če si prenormiran, je sociološko gledano tako, kot če sploh nisi normiran. (...)
Sledi odziv, s katerim si želiš urediti lasten svet. Gospod Šiško poskuša na tak način. Na posnetku, ko so ga odpeljali z doma, sem videl, da je njegova mati zgrožena, saj je vendar domoljub! To ni bilo norčevanje, ona v resnici tako misli in veliko ljudi misli, da je Šiško v resnici domoljub. Pravzaprav hočejo domovino, kot jo oni čutijo, zavarovati z nekim svojim pristopom. To je resno vprašanje, to ni le štajerska folklora, kot bi ga radi nekateri odpravili, ker se je pač zgodilo na Štajerskem.
Žal imamo Štajerci neko funkcijo v našem narodnem telesu. Čeprav smo zelo nacionalno tvorni in bi bila zgodovina Slovenije čisto drugačna, če se ne bi v zadnjih 200 letih Štajerska odzvala, kot se je na političnem in kulturnem področju, kljub temu je to v zavesti ljudi, v nadaljevankah npr. tisti, ki je "tup", govori mariborsko ali štajersko. Če govorite po ljubljansko, pa je to del nekega nacionalnega prestiža, to ni dialekt, to je standard. Če govoriš štajersko, pa je to standard neke neumnosti ali pa socialne in kulturne zaostalosti.

Zanimivo, da je kljub vsemu prav Maribor kulturno najbolj konkurenčno mesto prestolnici.
Drži, pravkar smo imeli tako premiero Nabucca, ki se je v Veroni ne bi sramovali. Vrhunsko. Imamo opero konkurenčno srednji Evropi, na premieri so tu ljudje od Dunaja do Budimpešte, Zagreba in Ljubljane. Vrhunski je balet, Festival Lent je postavil določene standarde v slovenskem prostoru, tu je Lutkovno gledališče, močna je nevladna scena, ki je nastala že pred EPK-jem ... Carmina Slovenica in vsi antagonizmi, ki se na njej lomijo. Zakaj se na njej lomijo antagonizmi? Ker je to nadnacionalno pomemben projekt in na neki točki nekomu ni ustrezalo, da bi funkcioniral.
Ko govorimo o Mariboru, govorimo o mestu, ki se skuša dvigniti. Ne da bi se pritoževal, ampak tu naletimo na strukturni problem centralizirane Slovenije, Ljubljane in ljubljanske pokrajine, če malo karikiram. Tudi javno se sprašujem, ali je mogoča Slovenija v mejah ljubljanske pokrajine? Sam mislim, da ni. Slovenija je mogoča samo v razširjenih mejah.
Se še vedno imate za vstajniškega župana?
Nikdar ne bom mogel biti "nevstajniški župan". Kot nepolitik sem stopil v to polje v vstajniških časih, če hočem ali ne, če mi je všeč ali ne, bo ta nalepka živela z mano ... V tistih prelomnih časih sem bil pripravljen iti v kandidaturo, ljudje so jo prepoznali in podprli. Nekateri so zamahnili z roko, češ to je začasni mandat. Dobil sem drugi mandat, zdaj smo pred tretjim. Da, še vedno sem vstajniški župan.
Če ne bi bili izvoljeni, kje bi želeli nadaljevati kariero?
Ne razmišljam na tak način. Zdaj sem župan in to je moja pot. Nisem tipični predstavnik srednjega sloja, ki dela kariero. Če bi delal kariero, bi imel A-, B-, C-variante, ki pa jih nimam. Sem župan in želim naslednji mandat.