Beli zajček pripoveduje: "Takrat, ko jo je oče zapustil, ji je v dar dal mene, ubogega zajčka. Nikoli me ni zares sprejela, je pa sprejela dejstvo, da je njen oče za vedno odšel. Mogoče sem zato dolgih 40 let preživel v omari." To je ena izmed mnogih zgodb, ki jih prebiramo ob razstavljenih igračah. "Žalostni" zajček je iz leta 1976. Na razstavi pa je kljub svojim 40 letom pravi mladenič, saj je najstarejša igrača oziroma igra v Vili Bartolomei iz leta 1875.

David Kožuh, avtor razstave: "To je družabna igra, podobna naši volkalci. Pri nas je to igra z ovcami in volkovi, ta 141 let stara namizna igra pa je narejena kot vojaška igra na plošči, kjer je prikazana francosko-pruska vojna. Posodil nam jo je znani zbiralec vojaških in drugih ostalin Srečko Rože iz Lokev na Krasu." Druga najstarejša igrača so svinčeni vojački – po nekaterih podatkih naj bi izhajali celo iz leta 1810, vendar potrditve še ni. Večina razstavljenih igrač pa je iz prejšnjega stoletja. To so plišaste živali, sestavljanke, plastične in cunjaste punčke, avtomobilčki, lesene kocke, zabavne igre od halme do domine … Spomnijo vas prvih videoiger, za katere je moral biti zraven tudi televizijski sprejemnik, preizkusite se lahko v avtomobilskih dirkah na še vedno dobro delujoči polstoletni "avtopišti" iz izolske Mehanotehnike. Sploh so zanimive igrače, ki so nastale v primorskih tovarnah igrač: poleg Mehanotehnike še v Cicibanu, Poligalantu, Efektu in drugih.
"Trpke" igrače
"V času druge svetovne vojne so ljudje v koncentracijskih taboriščih umirali tudi od lakote. Me smo nastale v taborišču v Gonarsu v Italiji. Da so nas lahko izdelali, so se odrekli nekaj kosom kruha. Človeškost jim je pomenila več kot hrana." Da, tudi to je ena od zgodb z razstave Igre moje mladosti. Pripovedujejo jo šahovske figure, izdelane iz pristradanega kruha, ki so nastale v letih 1941–1943 med taboriščniki v Gonarsu. Sicer pa je zanimivo, da je – kljub grozotam vojne – ogromno igrač vezanih prav na vojna nasilna dejanja. Vojaki, orožje kot igrača, vojne igre, vojaški avtomobili … Le zakaj?

Zato je toliko bolj prijeten in topel pogled na vse prijateljske, mehke, prijazne in poučne igrače. Predvsem pa na lično izdelane. Ena najlepših je zagotovo leseni konjiček gugalnica iz leta 1930, prava obrtniška mojstrovina. Za razstavo ga je posodil zbiratelj igrač iz sosednje Furlanije v Italiji. K zbiranju "igrač naše mladosti" so namreč v Goriškem muzeju povabili širšo javnost z območja med Novo Gorico, Ajdovščino in Sežano, vabilo je seglo tudi prek meje. In odziv je bil res izjemen. Gradivo so pomagale zbirati goriška, ajdovska in sežanska knjižnica, novogoriška Mestna galerija in Društvo prijateljev mladine ter skupina učencev iz OŠ Renče z mentorji, ki je sooblikovala izviren program ob odprtju razstave v Solkanu (vidno v galeriji).
Svet igrač dostopen tudi slepim in slabovidnim
Razstava Igre moje mladosti je prva na severnem Primorskem, ki je dostopna tudi slepim in slabovidnim, pravzaprav je nastajala v sodelovanju z Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Nova Gorica. Igor Miljavec, predsednik medobčinskega društva: "Vse je prilagojeno tudi nam … Že vstop v razstavni prostor je posebej označen, do vitrin in igrač nas vodijo talna vodila. Narejena je posebna maketa razstavnega prostora – tipni tloris, ki ga lahko otipamo in se potem lažje gibljemo v prostoru. In kot se za razstavo igrač spodobi, je ta tipni tloris narejen iz legokock. Vsi teksti ob panojih so v Braillovi pisavi. Značilne igrače lahko v predalčkih otipamo. Razstavni katalog je narejen v brajlici, in to v treh jezikih, v slovenskem, italijanskem in angleškem, tako da je svet igrač dostopen tudi slabovidnim in slepim gostom iz tujine." Zanje so na voljo tipne karte za briškulo in domine z izbočenimi pikami, za obiskovalce z okvaro vida so pripravili namizno igro volkalca. Organizirana bodo tudi vodenja za slepe in slabovidne po razstavi, ki bo v solkanski Vili Bartolomei odprta leto dni.

Video o pozabljenih igrah
Volkalca je igra, ki je še dandanes živa na Primorskem, predvsem jo ograjo na Gori nad Ajdovščino. Na kartonu je izrisano igralno polje v obliki grškega križa, običajno je 20 figur (včasih belih fižolčkov), ki predstavljajo ovce, dve figuri (temna fižolčka) pa sta volkova. Cilj te stare pastirske igre je pripeljati ovce v stajo. Igralec z ovcami zmaga, če napolni stajo z 9 ovcami, igralec z volkoma pa, če požre dovolj ovc, da staje ni mogoče napolniti. Za slepe in slabovidne so igralno polje posebej prilagodili na otip, tako da se na razstavi Igre moje mladosti lahko pomerijo v spretnosti 'čuvanja ovc'. Še več družabnih iger predstavljajo na videu, ki si ga lahko ogledate na razstavi. David Kožuh, avtor razstave: ""Skupaj z otroci, s podmladkom društva Žbrinca in dekleti iz Športnega kluba Twist in krajani smo predstavili deset družabnih iger, ki so se jih nekdaj igrali na prostem: od "škulj" prek skoraj že pozabljenih "frnikul" oziroma "ščink", do skakanja čez kozo oziroma čez elastiko, potiskanja obroča s palico in drugih. Takih, za katere ni potreben (tako imenovani) pametni telefon, pač pa moramo vpreči spretnost, družabnost, logiko, pamet ..."
Lutkovni kotiček
Na razstavi je ena izmed vitrin posvečena tudi lutkam. Predstavlja jih kustos Goriškega muzeja Borut Koloini: "Lutke niso igrače, lahko pa vsaka igrača postane lutka, če ji le vdihnemo življenje, jo pripravimo do tega, da spregovori in se premakne. Pri nas na Primorskem imamo izjemno dolgo lutkarsko tradicijo. Iz Ajdovščine je pionir slovenskega lutkarstva, sicer slikar Milan Klemenčič, ki je pred prvo svetovno vojno pripravljal lutkovne predstave za otroke. Na tej razstavi torej spomnimo na začetke lutkarstva, razstavili pa smo lutke gospe Ane Bačar, ki je vodila več lutkovnih skupin."

In če pravijo, da se postaraš takrat, ko se nehaš igrati, potem boste ob obisku razstave Igre moje mladosti zagotovo znova našli otroka v sebi in se znova začeli igrati. Torej za staranje ne bo časa …