Tone Kranjčič ima na Sromljah že 22 let ribogojnico, v kateri goji postrvi, pa tudi nekaj krapov, ki jih ima v ribniku zgolj zato, da se očistijo. Pred časom pa se je odločil, da bi začel prvi pri nas gojiti ekopostrvi. In to mu je zdaj tudi uspelo, saj je prvi in edini pri nas, ki goji ekopostrvi, v tujini pa je že nekaj takih gojiteljev. Za ta korak se je odločil, čeprav je vedel, da bo vzreja takšnih postrvi dražja, da bo pod stalnim nadzorom. In pravi, da mu ni žal, še posebej, ker pri svojem delu še vedno neizmerno uživa.

Tone Kranjčič ni ribič, in dokler ni postavil ribogojnice, o ribah ni vedel ničesar. Zdaj ima že dve desetletji svojo ribogojnico ob izviru potoka Sromljica. Skozi pokrite bazene je že takoj ob gradnji vodo speljal po kanalih tako, da se pretaka in sama prečiščuje, vsakih 20 metrov pa ji po naravni poti dodaja kisik. Zato pri pridobitvi ekocertifikata za gojenje postrvi ni imel nobenih težav, saj je izpolnjeval skoraj vse pogoje. Moral je le odstraniti nekatere ventile in onemogočiti, da bi vodo ponovno uporabil v ekološki vzreji.

Ekocertifikat je ribogojnici Kranjčič izdal Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in nanj je Tone zelo ponosen. Zato vsakomur z zadovoljstvom pove, kakšne pogoje je moral izpolniti: »Za ekopostrv je prvi pogoj, da ni riba gensko spremenjena. Voda mora biti čista, pitna, praktično neposredno ob izviru. Razkužil in zdravil ne smemo uporabljati. Hrana pa je vsa pridelana iz bioproizvodov. Tudi ribja moka je lahko, ampak le iz rib, ki so bile že pred tem biovzrejene.«

Hrano za ekopostrvi mora kupovati v tujini
Največ težav je imel s hrano, saj je pri nas ni mogoče kupiti, zato mu jo vsak mesec pripeljejo na Brnik, in to kar za en tovornjak iz Nizozemske. Ta hrana je nekoliko dražja, porabi je več, rib mora biti v kanalih manj, ribji prirastek pa je manjši. Kljub temu je Tone srečen, da mu je uspelo vzgojiti prve ekopostrvi v Sloveniji. Te se že na zunaj razlikujejo od šarenk ali potočnih postrvi. O njih pravi: »So že na prvi pogled drugačne. Vse plavuti so čisto rozaste, medtem ko so pri šarenkah bolj sivkaste. Zato pa je razlika na krožniku še bolj očitna. Cenovno ekogojenje proizvodnjo podraži za sto odstotkov, koliko točno še ne vem, si pa vse pišem in beležim in sčasoma bo vse jasno.«

Ob ekopostrvih Tone še vedno goji tudi »navadne« postrvi, vendar se želi postopno preusmeriti zgolj v ekološko gojenje. Pravi, da ga kvantiteta ne zanima, zgolj kakovost. Zato se ne namerava širiti. Seveda pa sam tudi posmuka ikre in vzgaja mladice, teh je letno kar okoli 200 tisoč in jih prodaja tudi drugim ribogojnicam. Koliko ekopostrvi bo lahko pridelal letno, še ne ve, saj opaža, da te počasneje rastejo. Gostje družinskega lokala, ki ga imajo na Sromljah, blizu ribogojnice, pa seveda upajo, da jih ne bo zmanjkalo, saj so nad njimi vsi zelo navdušeni. Pa čeprav so na jedilniku za petino dražje. Zaradi ekopostrvi je v restavraciji tudi vse več novih gostov, ki prihajajo iz vse Slovenije. O tem, zakaj, pa se lahko prepričate tudi vi, vendar le pri njih, ker drugje teh postrvi ne morete poskusiti niti kupiti.

Za MMC Goran Rovan