Aljoša, po izobrazbi diplomirani vzgojitelj predšolske vzgoje, si je izkušnje v predšolski vzgoji dobro desetletje pridobival z delom v Vrtcu Murska Sobota, v enoti Romano na Pušči, ki zadnja leta velja za večkulturni vrtec v Prekmurju. Gre za vrtčevsko enoto v romskem naselju, ki se ponaša z več kot pol stoletja dolgo tradicijo in še vedno ima naziv prvega romskega vrtca v Sloveniji, se pa kot dober primer prakse promovira tudi po Evropi.

Podiplomski študij bo Aljoša končal julija letos, se pa njemu in njegovim sošolcem, glede na to, da gre za prvo generacijo tega magistrskega programa, ponuja priložnost nadaljevanja študija v Haifi. Predstavili so jim že program raziskovalnega doktorata, ki bi trajal predvidoma tri leta, dve leti v Izraelu, eno leto v državi, od koder študent prihaja. Aljoša se s to idejo sicer spogleduje, vendar kot pravi, so vse poti še vedno odprte.

Zakaj nadaljujete študij v Izraelu in ne v Sloveniji?
Po naravi sem človek, ki išče nove izzive, vedno si zastavljam nove cilje in začutil sem, da je nastopil čas, da se za nekaj časa poslovim iz vrtčevskega vsakdana in nadgradim svoje znanje na tem področju. Gre za program, ki ga v Sloveniji s takšno vsebino še ne poznamo. Tudi nekateri predmeti so popolnoma novi, za katere pri nas še nisem slišal. Eden od njih me je popolnoma prevzel. Gre za predmet starševstva in navezanosti otrok na starše (Parenting And Attachment), pri katerem sem spoznal toliko novih stvari, teorij in vidikov vedenja otrok in staršev, ki sem jih bil sicer vajen vsak dan v sklopu svoje službe v vrtcu, vendar jih nikoli nisem znal definirati in se na njih pravilno tudi odzvati. Takšni in podobni predmeti mi dobesedno odpirajo in širijo nova obzorja na tem področju.

Po življenju v romskem naselju ste morali sprejeti eno težjih odločitev in se za vsaj leto dni odseliti v Izrael. Ko ste oktobra stopili z letala v Tel Avivu – kaj vam je rojilo po glavi?
S seboj sem imel dva velika kovčka in nahrbtnik. Ko sem pristal na letališču, sem sprva nameraval do študentskega kampusa v Hajfi, ki je od izraelske prestolnice oddaljen dobro uro vožnje, odpotovati s taksijem, vendar sem se tja zaradi drage tarife odpravil z vlakom. Nova država je s seboj prinesla tudi nov jezik. Tam govorijo hebrejsko, zato je tudi večina tabel v nam neznanem jeziku, ampak sem ta prvi izziv premagal. Ena prvih stvari, ki sem se jih moral navaditi, je ta, da se teden v Izraelu začne v nedeljo, ne v ponedeljek, kar pomeni, da se konec tedna začne v petek. Že prve dni študija smo imeli zelo zapolnjene, na zelo dinamičen in zanimiv način. Za nas, mednarodne študente, in ni nas malo, so pripravili različne oglede študentskega kampusa in samega mesta. Še posebej so veliko pozornosti namenili predstavitvam krajev in lokacij, ki so za študente še toliko pomembnejši. Sicer pa imamo sam študijski program dobro organiziran, več kot polovico tedna imamo predavanja, vsak teden pa se odpravimo tudi na različne ekskurzije. V teh petih mesecih smo obiskali že kar nekaj izraelskih mest in tudi precej tamkajšnjih vrtcev ter iz prve roke spoznali njihovo delo v predšolski vzgoji, kar je bilo še posebej zanimivo.

V Sloveniji vas poznamo tudi po tem, da ste član Romskega akademskega kluba in da ste eden redkih Romov pri nas z univerzitetno izobrazbo. Kako so vas vaši sošolci sprejeli, ko ste jim razkrili, da ste tudi Rom?
V Sloveniji, če se neki družbi želiš predstaviti kot pripadnik romske skupnosti, enostavno potrebuješ več energije in izbiraš prave besede, na kakšen način želiš to povedati. Še vedno imamo občutek, da se moraš v matični državi, zato ker si Rom, dokazovati, da si vreden spoštovanja in zaupanja. V Izraelu pa sem naletel na prijetno presenečenje, ko sem se sošolcem predstavil, kdo sem, od kod prihajam in kje živim. Predvsem sošolci iz Afrike so bili začudeni nad tem, da sem Rom, kajti šele ko sem uporabil termin "gypsy" so dojeli koncept, ki sem jim ga želel predstaviti. Ko sem jim skušal orisati sliko, kako živijo Romi po Evropi, je bila večina zgroženih, da v današnjem času na celini, ki v državah v razvoju velja za zelo razvito, še vedno veliko Romov živi brez pitne vode in elektrike.

Glede na to, da prihajate študentje res s celega sveta, tudi apartma si delite s sošolcema iz Afrike – kako so videti vaši skupni večeri? Teh zagotovo ne manjka.
Na skupnih večerjah, ki jih pripravljamo sami in na katerih se znajde veliko novih stvari, prevladuje predvsem piščančje meso, ki je nam vsem skupno. Za sošolce v predbožičnem času sem pripravil tudi tradicionalno slovensko orehovo potico. Delal sem jo prvič, vendar je uspela. Sicer pa z velikim veseljem preizkušam kulinarične specialitete sostanovalcev. Ena takih, ki se jih spomnim, je bila jušna jed sošolke iz Mjanmara. Ker prihaja iz obmorske države v jugovzhodni Aziji, nam je pripravila juho iz morskih alg. Če tega okusa in vonja nisi vajen, jo res le stežka poješ. Kako se, ne samo kulturne, tudi prehranjevalne navade razlikujejo, sem spoznal, ko sem sprejel povabilo kolegov iz sosednjega apartmaja na čaj. Sam zelo rad pijem čaj, vendar tokrat ni šlo za čaj, kot ga poznamo v Sloveniji. Predse sem v kozarcu dobil prekuhano vodo z limono in dvema žličkama soli. Zaradi vljudnosti sem čaj spil, čeprav moram priznati, da na koncu okus ni bil več tako nenavaden kot na začetku.

Se je v teh mesecih študija v Izraelu spremenil vaš pogled na predšolsko vzgojo v Sloveniji?
Po pol leta v družbi multidisciplinarnega tima, v katerem vsak prihaja iz različnega okolja z različnim pogledom in znanjem o predšolski vzgoji, na sam proces predšolske vzgoje gledam drugače. Medtem ko se v Sloveniji s pojmom večkulturnosti srečujemo bolj redko, je to v Izraelu in drugje že stalna praksa, in te večkulturnosti ne dojemajo na poseben način, za njih je to že del vsakdana, nekaj povsem običajnega. Začel sem tudi analizirati lastno prakso in spoznal, da se je treba še veliko naučiti in poglobiti znanje na področjih, ki so ključna za otrokov razvoj. Še pred odhodom v Izrael sem bil mnenja, da imamo v slovenskih vrtcih in drugih izobraževalnih ustanovah ogromno intelektualnih in materialnih zalog, da lahko otroku omogočimo ne samo optimalni, ampak tudi vrhunski razvoj. Pozabljamo pa, da Slovenija premore ogromno intelektualnega kapitala, vendar kljub temu raje prevzamemo že obstoječe metode predšolske vzgoje iz tujine, namesto da bi razvili posebne pristope, ki bi najbolje delovali ravno v našem, domačem okolju. Med študijem v Izraelu sem prišel tudi do potrditve, da bi v Sloveniji res morali še več delati na tistem ključnem elementu otrokovega razvoja, če govorim z vidika vrtca, to je sodelovanje s starši otrok.