Vendar njena starša opažata, da so se zdaj, ko hodi na therasuit terapije, njeno počutje in gibalne sposobnosti bistveno spremenile. Seveda so te terapije drage, za boljše rezultate pa bi Patricija potrebovala tudi sodobno hoduljo in skener. Vsega tega zdravstvena zavarovalnica ne financira, zato upata, da jima bo s pomočjo ljudi dobrega srca uspelo, da bi njuna hčerka morda celo shodila.

Danes desetletna Patricija Butkovič iz Pišec se je rodila kot nedonošenček, v 26. tednu nosečnosti, ob porodu pa je tehtala le 570 gramov in merila 29 cm. Na svet je prišla s slabo razvitimi pljuči, zato je bila kar štiri mesece priklopljena na kisik. Po prihodu iz bolnišnice je prišlo do infekcije spodnjih dihal, kar je bilo verjetno vzrok, da so njeni možgani dobili premalo kisika, to pa naj bi pozneje povzročilo še cerebralno paralizo.

Njena starša sta naredila vse, da bi hčeri omogočila čim lepše življenje, čeprav sta zaradi neživljenjske zakonodaje in birokracije velikokrat naletela na nerazumevanje in sama nimata velikih dohodkov. Zaposlena je le njena mama Marija Molan, ki dela v brežiškem Merkurju, oče Vojko Butkovič pa zadnjih sedem let, ko je ostal brez dela, skrbi za Patricijo. Zdaj si oba želita, da bi se njuna hčerka po zgledu nekaterih, kot sta videla v oddaji Tednik, usposobila tako, da bi se tudi sama premikala in morda celo shodila. Seveda s pomočjo sodobnih, a dragih pripomočkov in terapij, za katere pa jima zdravstvena zavarovalnica ne da niti evra.

Patricija je prej obiskovala vrtec v Brežicah, zdaj pa hodi v Osnovno šolo dr. Mihajla Roštoharja v Krškem, kamor jo oče vozi vsak dan iz Pišec. Šolo s prilagojenim programom Patricija zelo rada obiskuje. Njena razredničarka Ida Ravnikar jo pohvali in pove: "Patricija je čudovita punca, vedno je dobre volje, stalno nasmejana. Predvsem je pa njena kvaliteta to, da je vztrajna in zelo motivirana. Zelo rada dela, kar koli daš pred njo, ni noben problem."

Potrebovala bi nove pripomočke in drago terapijo
Starša sta kljub nizki plači in nadomestilu ter s pomočjo dobrih ljudi že do zdaj s številnimi gibalnimi pripomočki skušala Patriciji pomagati, da bi se lahko sama premikala in bila samostojnejša. Ko sta izvedela, da bi ji lahko s pomočjo sodobnih pripomočkov in therasuit terapevtske tehnike, ki jo izvajajo v Pesnici pri Mariboru, še bolj pomagala, so jima na pomoč priskočili še drugi. Tako so organizirali dobrodelni koncert na osnovni šoli v Pišecah, krški poklicni gasilci pa so na pobudo Bojana Naraglava organizirali dobrodelni nogometni koncert. Žal denarja tako za drage in dolgotrajne terapije kot za nabavo sodobnih pripomočkov še niso zbrali dovolj.

Starša z veseljem opažata, da je po teh terapijah že viden napredek. Izboljšalo se je njeno premikanje, okrepila pa je tudi nekatere mišice, tako da je že stabilnejša in močnejša, kar se pozna tudi pri obvladovanju ravnotežja. Terapije, s katerimi bodo poskušali povečati mišično moč in razteznost njenih mišic, potekajo vsak dan, zdaj kar po tri ure dnevno, vendar jih bodo morali še nadaljevati, saj se čez noč ne da veliko narediti. Seveda te terapije niso poceni, povezane so tudi s precejšnjimi potnimi stroški. Zdravstvena zavarovalnica takšnih terapij ne financira, še manj nabavo sodobnih pripomočkov. Tako da je vse to samoplačniško in v breme staršev, ki tega seveda ne razumeta.

Oba starša si namreč zelo želita, da bi lahko Patriciji nabavili tudi sodobnejše in učinkovitejše pripomočke, kot je hodulja, ki stane v Italiji dva tisoč evrov, potrebovala pa bi tudi skener za spodbujanje mišic, ki stane okoli sedem tisoč evrov. Sama tega denarja seveda nimata. Zato upata, da jim bodo pri tem pomagali ljudje dobrega srca. Tako se denar za Patricijo zdaj zbira na celjskem Karitasu. Po vsej Sloveniji tudi zbirajo otroci plastične zamaške. Upata pa, da bo še kdo organiziral kakšno dobrodelno akcijo.

Patricija, ki bo oktobra stara 11 let, zelo rada posluša glasbo, predvsem narodno-zabavno, obvlada tudi tablični računalnik, prav tako pa gleda televizijo, prebira knjige in revije in posluša CD-je. Starša pravita, da je zelo radovedna, zna biti tudi slabe volje, nanjo pa vplivata tudi luna in slabo vreme. Ker v Patricijo vseskozi verjameta, da ji bo uspelo, zatrjujeta, da bosta pri tem vztrajala in upata, da bosta zbrala dovolj denarja in svojemu Sončku, kot ljubkovalno imenujeta svojo "dobrovoljčico", le omogočila lepši jutri. In prepričana sta, da obstaja upanje, da bo Patricija gibljivejša in bo nekoč morda celo sama hodila.

Za MMC Goran Rovan