Dejan Sukič, po poklicu zlatarski mojster, je svojo prvo zlatarno odprl pri 21 letih. Pred štirimi leti se je odločil, da bo podjetje zaprl, strast do obdelave kovin pa prenesel na domačo kmetijo, ki jo je prevzel od očeta. Na kmetiji Sukič v Gornji Radgoni se danes tako prepletajo tri dejavnosti: umetnostno kovaštvo, vzreja konj kasačev, ki ima v družini že več kot stoletno tradicijo, ter ekološka pridelava in predelava oljnic, v kateri sta izziv našla s partnerko Karlo.

Obdelujejo 24 hektarjev zemljišč z ekološkim certifikatom; največ pridelajo sončničnega olja, sledijo ričkovo, laneno, konopljino, bučno olje. Vsa olja stiskajo sveža, po naročilu. V ta namen so vložili denar v lastno stiskalnico za hladno stiskanje olj, hladilnico in sušilnico. V kratkem jih čaka še naložba v obrat za čiščenje semen, novo sušilnico na topel zrak in sončno elektrarno; v predelovalnem procesu želijo namreč postati popolnoma samozadostni.

Kljub mladosti imate za sabo že kar nekaj prelomnic. Kako je padla odločitev za korenito spremembo v vaši karieri? Kaj je botrovalo tej odločitvi, čeprav ste takrat ravno postali zlatarski mojster in imeli v lasti že dve zlatarni?
Oče in mama sta imela klasično prašičerejsko kmetijo. Takrat se je na našem območju vzpostavil prvi vodovarstveni pas in del kmetijskih zemljišč ni bil več primeren za intenzivno kmetovanje. S partnerico Karlo sva takrat videla svojo priložnost in imela idejo, kam peljati našo kmetijo. Odločila sva se za konopljo in posledično ekološko kmetovanje.

Tako ste tudi ohranili svoje zdravje, pravite?
Seveda. Delati moramo tisto, kar nas izpopolnjuje in veseli.

Pa so kakšne vzporednice med delom v zlatarni in delom na kmetiji? Gre namreč za dva povsem različna posla.
Na prvi pogled sta res različna, ampak se kar dopolnjujeta. Vsepovsod je potrebna vztrajnost in vizija, pot, po kateri začrtaš in greš.

Z nakitom se sicer še vedno malo ukvarjate. Po naročilu izdelujete poročne prstane. Kaj vam predstavlja največji izziv in kaj je prioriteta ob vseh teh številnih dejavnostih, ki jih imate zdaj?
Zdaj mi je dosti lažje. Ko smo doma na kmetiji združili vse dejavnosti in zlatarstvo kot osnovo preusmerili v umetnostno obrt, smo dobili veliko širino. Nisem več omejen na plemenite kovine, ampak kujem iz vseh vrst kovin: železo, baker, medenina, zlato, srebro obvezno. Kujem tudi različne forme, od nakita do različnih drugih okrasij.”

Na kmetiji sodeluje vsa družina. Kako si delite delo in kako ste pravzaprav zastavili ta koncept ekološkega kmetovanja?
Ekološko kmetovanje je način življenja in to sta tudi oče in mati nekako posvojila po naju s Karlo ter se odlično vklopila v ta sistem. S Karlo si razdeliva delo v oljarni, polnjenje, stiskanje olj, oče je nepogrešljiv na kmetijskem delu pri poljedelstvu, pripravi strojev in številnih nasvetih.

Zdaj razmišljate tudi o prehodu na biodinamično pridelavo. To bo verjetno prineslo velike spremembe na kmetiji. Poleg tega želite postati tudi samozadostni. Kako boste vse to dosegli in kako financirate razvoj?
Biodinamika je naša želja, ki pa ni uresničljiva čez noč. Nanjo se s Karlo pripravljava
že kar nekaj let, a nama manjka še malce znanje, da lahko začneva.

Kako pa financirate razvoj?
Trenutno z lastnimi sredstvi. Kot mladi prevzemnik se sicer dobil denar, ki sem ga vložil v trgovino, skladiščne prostore in oljarno.

Prodaja predstavlja velik izziv. Če nimaš uspešne prodaje, je vse zaman. Sprva ste si dobro organizirali prodajo po trgovinah po Sloveniji, a se je kmalu pokazala pomanjkljivost, ki pa vam je omogočila novo priložnost. Kako ste zdaj zastavili prodajo?
Imela sva trgovinsko mrežo, potem pa dokaj hitro ugotovila, da stranke opažajo, da je okus naših olj drugačen. Ni nama bilo jasno, kako je to mogoče - ista serija, vse je isto, zato se je Karla temeljito posvetila raziskavi. Prišli smo do zaključka, da olja niso bila pravilno skladiščena. Olja na trgovskih policah so izpostavljena svetlobi, temperaturi, pri nas so bila olja sveža, polnega okusa in to je bila razlika.

Zdaj sveže stisnjeno olje prodajate doma?
Ekonomisti bi rekli, da sva se ustrelila v koleno in gleženj. Čez noč sva se odločila, da prenehava s temi prodajnimi kanali in spiševa novo zgodbo, torej direktno prodajo končnemu kupcu, ki išče sveže olje.

Med vašimi izdelki je prava atrakcija olje z dodanimi lističi jedilnega zlata. Od kod ideja za to?
To izhaja iz moje osnovne izobrazbe. Da bi povezali obe zgodbi, smo nadgradili olje.

Vajina ideja, da bi združili vse dejavnosti na kmetiji - izdelovanje nakita, ekološko kmetovanje in rejo konj kasačev, s katero je začel že vaš pradedek, se je izkazala za pravo idejo. Kako ste tako uspešno združili vse te dejavnosti?
Vse te dejavnosti so moja strast in če sem hotel ohraniti vse, da me še naprej izpopolnjujejo, sem moral razmišljati v smeri, ki bo olajšala delo. Tako smo prišli do ideje, da vse to začnemo delati doma.

Katera dejavnost je najbolj donosna? Zlato, konji ali zdrava hrana?
Vsega po malo, težko opredelim. Mislim, da trenutno vedno kmetijstvo, ker tudi tja usmerjamo največ moči. Zdrava, ekološko pridelana hrana bo vedno tržno zanimiva.

Kaj bi na tem področju morala po vaše storiti država, da bi bolj spodbujala domačo pridelavo?
Na državi je, da stimulira ekološke kmetije. Ogromno kmetov nas je takih, da se znajdemo, je pa še vedno prevelik odstotek tistih, ki se žal ne. Država bi morala ekološko kmetijstvo spodbuditi z različnimi vzvodi, subvencijami.

Kaj še? Očitno stvari ne delujejo, tako kot bi morale.
Na primer v javnih zavodih je cena še vedno prvi faktor, ekološka hrana je pomembna samo na papirju. Kvalitetna ekološka hrana ima svojo ceno in slovenski ekološki kmetje ne moremo konkurirati tuji ekološki hrani dvomljivega porekla. Tu je na potezi država s svojimi ukrepi.

S konji se na vaši kmetiji ukvarja že peta generacija, tudi že vaši otroci. Kakšni so načrti na tem področju?
Konje bomo obdržali, dokler nam bo finančna situacija to dopuščala. Jaz upam, da bo to čim dlje. Otroka sta navdušena nad konji in zdaj jim skušamo to ljubezen predati naprej.

Kaj počnete s konji?
To so tekmovalni konji. Trenutno imamo pet konj, enega v treningu in dve plemenski kobili, ki ju imava skupaj s Petrom. On mi pošilja problematične konje, jaz se pa z njimi ukvarjam.

Kaj to pomeni problematične konje?
Konji, v katerih drugi ne vidijo več potenciala, jaz pa vidim neko rešilno bilko, da pridem po drugi poti do enakega cilja.

Kaj bi svetovali mladim, ki razmišljajo, da bi tudi sami kmetovali? Kako naj zberejo pogum, kaj je najpomembnejše?
Kmetijstvo bo vedno aktualno. Sicer je trenutno klavrno, ampak še vedno se da lepo preživeti z nekaj truda, dela, strpnosti. Pogumno pojdite po tej poti. Ekološko kmetijstvo je definitivno prava ideja za majhne kmetije, ki ne morejo konkurirati konvencionalnim sistemom.

Kako pa ohranjate pogum takrat ko ne gre vse po načrtih, ko se delajo napake?
“Z dobro voljo. Iz napak se naučimo. Jaz jih, pravi Karla, prehitro pozabim, ampak grem naprej in to me vodi.

Iz katerih napak ste se doslej največ naučili?
Vsako leto je kakšna. Na primer, letošnje leto se je začelo zelo klavrno. Hoteli smo zelo hitro posejati, da prehitimo plevele. Prišla je ujma, polovico vseh površin nam je odplaknilo, zato smo ponovno sadili, zdaj pa smo v res intenzivni borbi s pleveli, da rešimo pridelke in sezono.

Hvala lepa za ta pogovor.
Hvala vam.

Naslednjo oddajo Podjetno naprej si lahko ogledate v ponedeljek, 26. junija.