Loka visoko v zraku, dvorana na nogah in bučni aplavzi z vseh strani. Zdi se, da je večer za 2Cellos končan, a Luka Šulić in Stjepan Hauser tudi po tem, ko odigrata že skoraj vse skladbe iz njunega repertoarja, ne pustita svojih oboževalcev razočaranih. Preteklo soboto sta se na pobudo obiskovalcev Gallusove dvorane Cankarjevega doma vrnila na oder dvakrat. Za slovo sta se poslovila umirjeno: ob njuni priredbi Fields of Gold (Sting). Še zadnji prikloni Šulića, Hauserja in njunega bobnarja Dušana Kranjca in luči so se prižgale.
2Cellos v hramu kulture za pokušino odigrala del Golice
Obiskovalci so drug za drugim zapuščali svoje sedišče in se kot hipnotizirani pomikali v strnjeni vrsti. Le da tokrat ne proti garderobi, marveč v prvo preddverje, kjer je stala miza z dvema alkoholnima flomastroma. Kakšnih 15 minut po nastopu je množica, ki je obkrožila mizo, znova planila v aplavz. Šulić in Hauser sta se vrnila med njih in več kot uro sedela za mizo ter se posvečala vsakemu obiskovalcu posebej.
Dve leti in dobra dva meseca po objavi videa za njuno instrumentalno izvedbo uspešnice Michaela Jacksona Smooth Criminal na portalu YouTube, svetovni turneji z Eltonom Johnom (ki se mu bosta znova pridružila v nadaljevanju leta) in samostojni turneji, ki ju je nedavno vodila med evforične oboževalke na Japonsko in po evropskih glasbenih prestolnicah, se klasična glasbenika, ki živita življenje svetovnih rokenrol zvezdnikov, znova podajata v osvajanje Združenih držav Amerike, kamor sta odpotovala včeraj.
Priložnosti za srečanje z domačimi so tako postale prava redkost za dvojico, ki je samo lani preživela več kot 150 dni na poti. Po podpisovanju zgoščenk in fotografiranju z oboževalci sta si vzela čas tudi za sedmo silo, kjer je Šulić priznal, da ga čaka sproščena velikonočna nedelja v družbi domačih v Mariboru, medtem ko je Hauser potožil, da je Pulj predaleč, da bi svoj prost dan preživel na cesti.
Cel pogovor z violončelistoma si lahko preberete spodaj.
Stjepan, vemo, da ob prihodu v vsako novo mesto izkoristite svoj prosti čas za sprehod po njem. Kam vas je tokrat (v soboto, op. a.) odnesla pot?
Hauser: Tokrat mi ni uspelo. Zjutraj sem se šel sprehajat, toda ulovil me je dež, tako da nisem mogel izvesti svoje rutine do konca. Delal sem kroge po sobi (smeh).
Kako vam je to uspevalo na Japonskem?
Hauser: Še težje, kajti oboževalke tam so res neverjetne in te najdejo na vsakem ovinku (smeh).
Preteklo leto sta preživela več kot 150 dni na poti. Kako se je vrniti po tolikem času nazaj domov?
Šulić: Doma je najlepše. Človek potuje po svetu, da pride domov.
Hauser: Res je najlepše.
Kaj je postala zdaj vajina vsakdanja rutina?
Šulić: Koncert za koncertom. Letalo, vlak, avtobus, zaodrje, oder, hotel. Naslednji hotel.
Hauser: Intervjuji.
Šulić: Varnostni pregledi na letališčih.
Hauser: Ampak vse to je lepo, dokler si mlad in lahko vzdržiš ta tempo.
Kam se umakneta, ko se naveličata drug drugega?
Šulić: Skrijeva se drug pred drugim (smeh). Tako ali tako sva že dve leti 24 ur na dan skupaj in včasih se ob prihodu domov na letališču niti ne posloviva, samo greva vsak v svoj kraj.
Po objavi inštrumentalne priredbe Smooth Criminal na YouTubu sta pridobivala vedno večjo medijsko pozornost. Večina vaju je označevala za hrvaški duet, nekateri v Sloveniji za slovensko-hrvaški, kako pa vidva gledata na to?
Hauser: Midva se ne počutiva kot hrvaški ali slovensko-hrvaški duet. Midva sva večja od opredelitev. Igrava univerzalno glasbo, ki govori vse jezike in povezuje vse narode sveta. In to je najbolj pomembno. Midva ne pripadava nikomur in vsem. Tudi glasba, ki jo igrava, ne sodi nikamor. Vse je univerzalno. Ne marava deljenja na kategorije oz. predalčkanja. Vse skupaj je eno veliko slavje umetnosti in glasbe. Hočeva, da so ob tem vsi veselijo in da ob glasbi uživajo.
Za vama je samostojna turneja po Japonski, ki se je nadaljevala tu v Evropi, zdaj pa so pred vama koncerti v Združenih državah Amerike. Je točka, na kateri sta trenutno, že vrh vajine kariere?
Hauser: Upava, da bo to trajalo malo dlje (smeh).
Šulić: Še par tednov.
Hauser: (Smeh) Še dva tedna in potem bova videla. Jaz bom mogoče šel pazit ovce na vas. To je eden izmed dolgoročnih načrtov (smeh).
Kako pa gledajo na vaju kolegi iz klasičnih vod? Na primer, zgodilo se je že, da je klasični izvajalec, ki je prestopil v recimo temu "popvode", naletel na negativne opazke pri kolegih znotraj klasičnih vrst. Luka, kako nate gleda oče?
Šulić (pogleda očeta na drugi strani sobe in zavpije): Stari, si se me odrekel?
Božo Šulić: Skoraj, skoraj (smeh).
Hauser: Morate vedeti, da se midva precej razlikujeva od drugih izvajalcev, ki se ukvarjajo s 'cross overji'. Oni pogosto vzamejo kakšno klasično remake delo, kot je Beethovnova simfonija, in jo razmesarijo: dodajo jim tehno 'beat' in uničijo super delo, ki se ga sploh ne bi bilo treba dotikati (smeh). Midva pa skušava narediti obratno: vzameva dobro poprock skladbo in jo poskušava umestiti v klasično dimenzijo, poleg tega pa ji dodati še svoje emocije in jo približati širši masi poslušalstva.
Šulić: Zato tudi nisva nehala igrati klasiko, saj jo igrava še naprej.
Nekaj časa sta bila kar alergična, ko vama je kdo omenil besedo 'cross over'. Zakaj?
Šulić: Midva sva 'cross over' v čistem pomenu besede, saj mešava različne stile glasbe ...
Hauser: Ampak obstaja veliko vrst 'cross overjev' ...
Šulić: Lahko je tudi 'cross over' med hip-hopom in metalom. Težava nastane, ko se nekdo drug predstavlja za predstavnika 'cross overja', pa to ni. In potem to tudi negativno vpliva na označbo drugih predstavnikov tega.
Začela sta kot dva violončelista. Zdaj na zadnjem albumu In2ition lahko slišimo že vokale, kitarske in bobnarske vložke ... Koliko se bosta še širila?
Hauser: Bomo še videli. Violončelo nama ponuja toliko različnih možnosti. Lahko igrava z orkestrom, skupino, različnimi inštrumenti. Zdaj je treba samo pametno odigrati naslednjo potezo.
Šulić: Najina želja je, da bi začela ustvarjati avtorsko glasbo.
Kakšna je možnost, da 2Cellos postane kolektiv dveh violončelistov s svojo skupino?
Šulić: Midva ne bova nikoli imela velikega benda. Najina baza bo vedno zvok violončela.
Hauser: To je specifičnost tega projekta, da skušava ustvariti čim bolj bogat zvok na dva violončela in poskušava pokazati, kje so meje najinega ustvarjanja. Neumno bi bilo, če bi to preveč spremenila.
Kaj pa vajina vloga pri poustvarjanju zvoka celotne skupine: kdo odloča, kdo bo skrbel za ritem in kdo se bo vživljal v poustvarjanje vokala, prvih kitar ...?
Hauser: Luka je stroj za ritem, ker je precizen (smeh). Jaz pa skačem kot opica, to mi bolj leži. Vlogi sva si razdelila glede na najina karakterja in odlično to deluje. In zakaj bi menjali nekaj, kar deluje? On ne more biti opica, kot sem lahko jaz (smeh).
Na svojih koncertih na zadnji turneji rada popestrita zaključek s skladbo presenečenja. Tokrat je bil to del Golice. Luka, kdaj bomo slišali celo Avsenikovo klasiko v izvedbi 2Cellos?
Šulić: Do naslednjič ga bom naučil (smeh).
Hauser: Da, naslednjič jo bova zaigrala do konca.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje