Ni bilo malo zunanjih opazovalcev, ki so takrat zatrdili, da je to še zadnje znamenje in priznanje slovenske suverenosti in neodvisnosti. Prihod v Slovenijo je bilo njegovo 71. potovanje zunaj vatikanskih zidov, Slovenija pa 123. država, ki jo je obiskal. Ne gre prezreti njegovih besed: "Rad bi vam izrazil tudi svoje veselje, da sem v neodvisni Sloveniji, ob zori novega in obetavnega obdobja njene zgodovine."

Na poti z Brnika na Brdo se je papež ustavil še pri brezjanski Mariji. To je storil na lastno željo, v cerkvi se je zadržal v tihi molitvi, pričakala pa ga je le skupina frančiškanov. Številni so ugibali, ali niso mediji tega obiska na Brezjah namenoma prezrli, in tako smo tudi ob tem obisku dobili "prvo malo afero". Obisk je sicer spremljalo več kot 700 novinarjev, od tega 300 tujih, izredno intenzivno pa ga je spremljala predvsem Televizija Slovenija, ki je pripravila ob obisku kar 8 neposrednih prenosov, od tega tri za Evrovizijo.

Drugi dan papeževega obiska je bil njegov 76. rojstni dan. Brez dvoma je bilo srce obiska in njegov najatraktivnejši del popoldansko srečanje z mladimi v Postojni, a že jutro se je začelo s pesmijo. Na Pogačarjevem trgu so mu otroci zapeli podoknico, tudi v poljščini, in voščili: "Voščimo vam iz srca, naj Bog vam ljubo zdravje da …"

Janez Pavel II. je imel brez dvoma trdno voljo, a opazilo se je, da je telo že opešano. Še najbolj ob tresočih rokah, ko so se ob napornem obisku oklepale mikrofona. Njegov urnik obiska v Sloveniji je bil namreč tako natrpan (srečanja, maše ali nagovori na Brniku, Brezjah, Brdu, v Šentvidu, Ljubljani, Postojni, Mariboru in Slivnici), da bi ga s težavo zmogle mlajše osebe, ne pa 76-letnik, ki se je ves čas močno trudil, da bi čim bolj zbrano bral v slovenskem jeziku.

Osrednje veliko slavje ob 1.250-letnici krščanstva na Slovenskem in najpomembnejši verski del obiska je bil v Stožicah, kjer ga je pričakalo 150-tisočglava množica. Od tam je prišlo prvo izmed pomembnejših papeževih sporočil – nujnost sprave, da se ne bi nikoli več ponovila vsesplošna državljanska vojna, v kateri je brat dvignil roko nad brata.

To je popoldne povedal tudi mladim v Postojni, ko je dejal, da ve, kaj pomeni izkusiti strah, in da je vojna najhujše, kar se lahko zgodi. Karol Józef Wojtyła je bil namreč Poljak, z izkušnjo vojne, fašizma in komunizma, ki ga je s svojim pogumom pomagal zlomiti. Od tod tudi njegovo razumevanje slovenske zgodovine in njegova naklonjenost malemu narodu, da se osvobodi režima in stopi na pot samostojnosti. Ne gre prezreti, da je Sveti sedež Slovenijo priznal 13. januarja 1992, torej dva dni prej, preden so to storile države Evropske skupnosti, in da je to priznanje imelo predvsem moralno težo.

Postojnsko srečanje je sicer valovalo v pesmi, plesu, darilih in voščilih. Gotovo nam je vsem še najbolj ostal v spominu papežev odziv, ko mu je bila zapeta pesem "Happy birthday to you …", on pa je dejal: "Nisem vedel, da ste Američani. Sem mislil, da ste Slovenci."

Na koncu slavja pa je mladim dejal: "Korajža velja. Pojdite v veri, upanju in ljubezni, pustite, da vas Sveti duh popelje na odprto morje tretjega tisočletja. Papež ma vas rad!"

Po treh letih je papež Janez Pavel II. še enkrat prišel v Slovenijo. 70-letna prizadevanja za razglasitev Antona Martina Slomška za blaženega so obrodila sadove.

Letos, osem let po smrti, bo tudi Janez Pavel II. - ki se je z obiskom pri nas dotaknil vsakega Slovenca, ne glede na njegovo prepričanje - razglašen za svetnika.