"Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano," je povedala avtorica raziskave, dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo. Manjša pilotna raziskava o vplivu revščine na družino je zajela 300 študentov in študentk ljubljanskih družboslovnih fakultet. "Vedeli smo, da bi starši svojim otrokom za normalno življenje v Ljubljani morali dajati več denarja, vedeli smo tudi, da ga prek študentskega servisa ti lahko zaslužijo manj kot nekoč. Ta raziskava pa nam je prvič potrdila tudi, da je proces obraten."

In hkrati potrdila, da je med zmotnimi prepričanji o posledicah ekonomske krize zagotovo ta, da kriza ljudi povezuje, da jih dela bolj empatične, da izčisti družinske vrednote in med najpomembnejše povzdigne predvsem medsebojne vezi.

Več solidarnosti …
"Več kot tretjina sodelujočih, starih med 18 in 25 let, je dejala, da je kriza njihovo družino zelo prizadela. Zanimivo je, da so to prizadetost razdelili na ekonomsko in na čustveno-psihosocialno. Ko sem jih vprašala, ali se je v družini povečala solidarnost, so rekli, da se je solidarnost v finančnem smislu povečala. Da bolj pazijo, kaj kupujejo, da ne hodijo več na izlete in počitnice. Če kdo potrebuje denar, da bi, denimo, lahko še naprej obiskoval tečaj badmintona, se zato kdo drug odreče čemu … V finančnem smislu se torej solidarnost v družini povečuje".

… a tudi več konfliktov
"Po drugi strani pa na čustveni ravni prihaja do več konfliktov in kažejo se težave v duševnem zdravju. Do tega prihaja bodisi zato, ker so družinski člani prisiljeni preživeti več časa skupaj, saj niso v službi in ne družijo se več toliko z drugimi ljudmi, ker kave ne morejo plačati niti sebi, ali pa se konflikti povečujejo zato, ker delajo več in se skoraj ne vidijo. Ena od študentk je zapisala, da, ko pride za konec tedna domov, gre takoj delat v bližnji lokal, pa tudi oče je veliko manj doma, saj skuša več zaslužiti kot voznik in podobno. Skoraj dvajset odstotkov vprašanih je povedalo, da si gredo na živce, da je več tudi verbalnih sporov. Dobra dva in pol odstotka jih tudi meni, da bi se starši, če ne bi bilo ekonomskih zadržkov, ločili. Več kot tretjina se jih želi osamosvojiti, pa se ne morejo. To potrjujejo tudi podatki, da je v Evropski uniji le še v Bolgariji večji delež odraslih otrok, ki še živijo pri starših. Pri nas ostajajo doma tudi do 32. leta, kar je neprimerljivo z zahodnimi državami."

Ne le prekerno delo, tudi prekerno življenje
"Kar me je zelo šokiralo, pa čeprav vemo, da je tako, je tudi izraženi strah: 44 odstotkov sodelujočih je namreč odgovorilo, da jih je strah tega, da bi starši izgubili službo, ali pa so jo že. Strah jih je, kaj bo z njimi in če to pomeni, da ne bodo mogli doštudirati. In ta strah, ki je prisoten vsak dan, pomeni, da imamo ne le prekerne razmere na delovnem mestu, kar pomeni slabe dohodke in slabe delovne razmere, ampak da se pojem prekernosti seli tudi v vsakdanji način življenja. Strah, tesnoba in negotovost se selijo tudi vanj. Toda ta strah vodi v frustracijo, ta je povezana z jezo, jeza pa z agresijo. In za Veliko Britanijo že vemo, da se je nasilje v družinah zadnja tri leta povečalo za 40 odstotkov. Čeprav so od konca osemdesetih let s številnimi kampanjami delež nasilja v družini že močno zmanjšali."

In če so rezultati zadnje, pred skoraj štirimi leti opravljene raziskave v Sloveniji pokazali, kakšno vrsto nasilja doživlja vsaj vsaka peta ženska, pomeni ta neprostovoljna ekonomska soodvisnost družinskih članov, ki jo kriza zadnja leta še poglablja, zanesljivo pot v povečanje nasilja tudi pri nas, je nedvoumna dr. Darja Zaviršek.

Vse bolj "človek človeku volk"
"Tudi to je pokazala moja raziskava, da se ljudje manj družijo, ker nimajo denarja niti za kavo, kar je seveda za krizne čase značilno. Sarajevčani so, denimo, v času vojne opustili svoje tradicionalno druženje ob kavi tudi zato, ker zanjo ni bilo več denarja, da bi se vabili na ta obred. Toda tudi po krizi se ti starodavni obredi nič več ne integrirajo v družbo, ampak preprosto izginejo."

Zato je kljub vsesplošnemu prepričanju, kako zelo da kriza povezuje ljudi in družine, to v tem primeru daleč od resnice: "Mislim, da ta kriza ljudi ne bo povezala, ampak jih sili bolj v to predmoderno pozicijo ‘človek človeku volk’, saj se solidarnost hitro izčrpa. Tudi študentje pravijo, da njihovi starši sorodnikom in prijateljem denar posodijo samo enkrat, potem pa ne več. Kar potrjuje, da se solidarnost hitro izčrpa in da je povezana z lastnimi občutki negotovosti."

Prepričana sem, da so statistični podatki prikrojeni!
In še komentar dr. Zaviršek o zagotovilih pristojnih skrbnikov socialnega sistema, da smo v vrhu držav z najmanjšo stopnjo revščine in da je Slovenija nedvomno še vedno tudi socialna država.

"Mislim, da pri nas nedvomno velja tisti vic, kako stopnjujemo pojem lažnivec: lažnivec, večji lažnivec in nato statistika. Mislim, da je ogromno številk v Sloveniji prikrojenih, ne more biti drugače. Neko družbeno tolerirano prikrojevanje je že pri podatkih o brezposelnosti, saj te ljudi redno skušajo izbrisati iz statistike …"

Ta frustracija je neznosna!
In ne le kot profesorico, ki je v vsakodnevnem stiku z mladimi, zaskrbljenimi zase in za prihodnost svojih staršev, dr. Zaviršek skrbijo tudi posledice, ki jih bo, pa čeprav prikrojevana, vse večja revščina, pustila v družbi: "Več stvari me skrbi. Ena je očitno odhajanje mladih v tujino, desettisoče jih je že bilo v zadnjih letih. Ob tem država skrivno kompenzira revščino s tem, ker so prisiljeni dnevno odhajati na delo v Avstrijo ali Italijo. Skrbi me, ker se celotna profesionalizacija sploh ne more razviti. Če je človek ves čas v strahu, ali ga bodo naslednji mesec premestili na neko drugo delovno mesto, se strokovnost ne more razviti. Ne more se razviti profesionalnost. Tudi zato, ker so na vsakem koraku neke finančne omejitve. Res me skrbi, ali bo država s svojimi ustanovami sploh še lahko kolikor toliko dobro delovala, saj na področju socialnega varstva že razpada, pravijo strokovne delavke in delavci. In še nekaj: če je človek viden samo kot strošek, kot telo, ki se ga lahko administrativno prestavlja ali pa odstavi, se to prenaša na vsa področja človekovega delovanja. Zato mislim, da se bodo povečale tako obolevnost za depresijo kot tudi frustracije, ki se bodo nadaljevale v nasilje. To sporočilo, da imajo nekateri ljudje samoumevno veliko, drugi pa, kljub vsemu trudu malo ali nič, je neznosno. Ta frustracija je neznosna!"