Ana iz Odese: Na pot s štirimi otroki in najnujnejšim

Prav na Anin 36. rojstni dan je lani ruski predsednik Vladimir Putin odpisal odlok o priznanju neodvisnosti Doneške in Luganske republike. Tri dni pozneje je izbruhnila vojna in vse se je obrnilo na glavo. "Odesa je najlepše mesto na svetu, tam sta morje, sonce, tam so ljudje veseli," o domačem mestu pove z ljubeznijo v glasu.

Z možem sta po nekaj tednih tuljenja siren začela razmišljati, kam naj gredo. Ob tem pove, da je sama Rusinja, mož je Ukrajinec, otroci pa so zdaj stari 11, devet, šest in dve leti. "Najmlajša je bila takrat stara eno leto. Opazila sem, da se igra tako, da oponaša zvok sirene. Možu sem rekla, tukaj ne moremo več ostati, srce se mi je trgalo," se spominja prelomnih dni. Dober mesec predtem sta poravnala vse obveznosti v povezavi z novo hišo, v katero so se preselili in v kateri je odprla tudi svoj frizerski salon. Ko je mislila, da je končno na zeleni veji, se je njihovo življenje obrnilo na glavo.

"V Evropi nismo poznali nikogar. Razmišljali smo o Italiji. Dolga leta sem poslovno sodelovala z gospo iz Italije, in sicer z barvami za lase. Ko je izbruhnila vojna, sem ji na Instagram napisala, da potrebujemo pomoč. Vprašala me je, kam gremo. Odgovorila sem ji, da ne vem. Napisala je, da naj gremo v Slovenijo, in seveda sem ji odgovorila, da tam ne poznam nikogar. Pomagala nam je najti hišo. Našli smo jo prek Facebooka. Neka gospa iz Škocjana na Dolenjskem je odgovorila, da lahko pridemo k njim," začne pripoved o tem, kako je družina iz Odese pristala v majhnem kraju na Dolenjskem. Ker je bil njihov avtomobil majhen, so vzeli le najnujnejše, štirje otroci so stiskali na zadnjih sedežu. "Otroci so se stiskali zadaj, ampak nismo imeli izbire. Vse smo pustili doma. Potovali smo z avtom skozi Moldavijo, Romunijo in Hrvaško. Zelo nas je bilo strah," opisuje stresno pot. Ob tem poudari, da so jim povsod na poti pomagali, največkrat ljudje, ki so imeli tudi sami več otrok.

Slovenski gostitelji so jih najprej nastanili v zidanici na hribu. "Vsak dan so trkali sosedje na vrata in nam prinašali hrano in igrače ter spraševali, ali kaj potrebujemo. Res so bili prijazni. Je bil pa hrib, tako da je bila prava telovadba, ko sem potiskala voziček navkreber," se spominja prvega bivališča. Pozneje so se preselili v staro hišo v Dobravi pri Škocjanu, v kateri 20 let predtem ni živel nihče. Tri mesece za njimi so v Slovenijo prišli moževi starši, ki zdaj živijo v Dobravi, sami pa so se pred kratkim preselili v Novo mesto.

Brez izjemne Jožice bi bilo veliko težje

V Sloveniji so si morali na novo organizirati življenje, kar brez nesebične pomoči Jožice Mehak ne bi bilo mogoče, pravi Ana. Kot pravi, jim je bila v izjemno pomoč, z njo je hodila na upravno enoto, pomagala pri vpisu otrok v šolo in pri drugih opravkih. Ana je vajena dela, hitro je zavihala rokave in znova poprijela za frizerske škarje. "20 let sem že frizerka. Rada bi bila učiteljica na frizerski šoli. Ko vidim, kaj delajo frizerji v Sloveniji, samo zmajujem z glavo," se zasmeji. Kot pravi, ji je njen poklic omogočil, da je hitro našla delo, za kar je zelo hvaležna.

Večji udarec je izguba socialne mreže, a so tudi tu naleteli na odprta vrata. "Res smo s številnimi postali prijatelji. Slišala sem, da imajo Slovenci svoj krog prijateljev, v katerem praznujejo novo leto in rojstne dneve. Sprejeli so nas in z njimi praznujemo, kar je res super." Otroci so se prilagodili, sama se je hitro začela učiti slovensko, tudi najin pogovor je potekal v slovenščini.
Ko jo povprašam, kako so prijatelji v Odesi, odgovori, da so v stiku z njimi, a da imajo zdaj elektriko le po tri ure na dan. "Nekatere družine so ostale tam. Pravijo, da naj se vrnemo. Sami so se navadili na zračne alarme. Kadar se pogovarjam z njimi in zaslišim alarm po telefonu, kar zmrznem, oni pa so že čisto ravnodušni. Za svoje otroke ne želim, da bi znali po zvoku razlikovati, katera raketa leti. Včasih smo se pogovarjali o modnih smernicah, katere barve so v modi, zdaj pa se žal pogovarjajo o vrstah raket. To je grozno."

Življenje v Sloveniji jim je všeč, ne more prehvaliti prijaznosti ljudi. "Res so nam pomagali oz. nam pomagajo. Še pred letom dni sem mislila, kako lepo življenje imam in kako sem čudovit človek, vedno sem pomagala drugim. Potem pa sem prišla sem in videla, kako veliko srce imajo Slovenci."

Najtežje je, da je prihodnost zelo negotova

Njena glavna skrb je blaginja otrok. Pri odločitvi, da odidejo, je bilo pomembno tudi to, da je sama Rusinja, mož pa je Ukrajinec. "Pred petimi leti ni bilo težav, vsi smo živeli v slogi, en narod. Zdaj pa ne vem, kaj bo, bojim se. Bojim se za svoje otroke. Ljudje, ki so tam ostali, mislijo, da so vsi Rusi slabi." Njena mama in sestra živita v Moskvi, mama ne podpira Putinove politike, sestra jo. Kot pravi Ana, se o politiki z njima ne pogovarja, saj so njihova mnenja različna. "Mislim, da če je človek dober, ni pomembno, ali je vojna ali ne."

Boji se, da bi bili ob morebitni vrnitvi otroci tarče napadov, ker je Rusinja. "Imela sem neko stranko, ki mi je potem na Viber napisala, da sem ruska agentka. Noro, bila sem šokirana. To je bila oseba, ki je bila doma pri meni, poznala me je. Nisem mogla verjeti, kako ljudje razmišljajo."

Njen konjiček je pregledovanje nepremičnin, kar je počela že doma. "Nikoli nisem kupovala torbic ali drugih stvari, temveč sem vedno varčevala, dajala denar na kup." Kot pravi, njena družina ni bogata, zato je bila vedno vajena delati, hkrati pa je bila iznajdljiva. Ne more se načuditi visokim cenam pri nas, predvsem v Ljubljani. "Hišo v Odesi smo kupili za 150.000 evrov, bila je velika hiša z bazenom v bližini morja. Tu je pa noro drago."

Kot frizerka dela tudi v Škocjanu, kjer se je prejšnja frizerka upokojila, potem pa se je, spet s pomočjo Jožice Mehak, dogovorila za uporabo njenih prostorov. Mož je pred kratkim dobil delo v IT-ju. "Tam zdaj brezplačno friziram, v zameno pa vadim slovensko. Rada delam tam. Moji otroci pa rišejo in potem risbice podarjajo strankam. Všeč mi je, da so otroci v manjši šoli, vsi se poznamo."

Zaradi otrok je njen pogled uprt v prihodnost, čeprav je negotova, kar je zanje najtežje. Trenutno čaka na papirje, da bo lahko odprla s. p.

Oksana iz Krivega Roga: Živimo brez načrtov

Oksana je na začetku marca lani v Slovenijo prišla z dvema sinovoma, takrat starima osem in 15 let, in mamo, pred tremi meseci se jim je pridružil mož s starši. Doma so iz Krivega Riha oz. Krivoj Roga v osrednji Ukrajini. Zdaj živijo v Novem mestu, ravno v ponedeljek pa je dobila stalno zaposlitev, dela kot manikerka. Izjemno dobro govori slovensko, čeprav prizna, da so na tečaj hodili le njena mama in otroka.

"23. februar lani je bil praznični dan, v službi – delala sem v salonu za trajno ličenje obraza – smo se poveselili. Naslednje jutro me je zbudil mož in rekel: Vojna je. Nisem mogla verjeti," se spominja lanskih dni. Najin pogovor za hip prekine tišina, glas se ji zatrese, spomini so boleči. "Prej je bilo veliko govora o vojni, a vsi smo verjeli, da je ne bo. Saj živimo v 21. stoletju, kakšna vojna. Potem pa so začele leteti rakete, sicer ne na naše mesto, ampak na Herson, Mikolajiv, Mariupolj ..."

Kot pravi, so njeni sosedje in prijatelji v strahu pred raketami začeli razmišljati o tem, ali bi odšli. Sama je bila najprej trdno odločena, da ne bodo šli nikamor. V njihov kraj so se zatekli ljudje iz drugih delov Ukrajine, ki so jim pomagali s humanitarno pomočjo. Hrano so nosili tudi vojakom, ki so bili na obrobju mesta, kamor so postavili barikade, kmalu je začela veljati policijska ura.

"Potem pa so se vse bolj začeli tudi prijatelji pogovarjati o odhodu. Moja botra, ki ima tudi dva otroka, njen mož pa je mornar na ladji v tujini, je rekla, da bo šla na Poljsko. Nisem mogla verjeti. Povedala je, da bo šla na Poljsko, ker mož lahko gre z ladje na Poljsko in od tam na delo na ladjo, če pa bo prišel v Ukrajino, zaradi vpoklica ne bo smel zapustiti države."

Ko je možu povedala, da botra odhaja, je rekel, da bodo morali verjetno tudi sami kmalu oditi, a ga je zavrnila, češ da ima stranke, ne more kar tako oditi. "Botra je odšla 2. marca, njen mož je dejal, da bomo naslednji dan odšli tudi mi, torej jaz in otroka ter moja mama. Na hitro sem šla v službo, da sem se poslovila, napolnila sem kovček in šli smo na vlak. Najprej sem mislila, da bomo šli z avtomobilom, ampak je bila velika gneča na cesti, zato smo šli na vlak. Tudi tam je trajalo, ker je bil vmes zračni alarm zaradi raket."

V Slovenijo, ker tu živi njena sestrična

Pot do Lvova je trajala 16 ur, tam so presedli na drug vlak do Budimpešte in potem do Ljubljane. Na vprašanje, kako to, da so prišli v Slovenijo, pojasni, da je tu poročena njena sestrična. "Najprej nismo vedeli, kam naj gremo. Možev bratranec živi in dela na Poljskem, poklical me je in rekel, naj pridemo k njemu, da nam bo pomagal. Nisem vedela, ali naj gremo tja ali ne. V Sloveniji imam sestrično, ki je poročena s Slovencem, in prijateljico, ki je tudi tu poročena. Tako sem se odločila, da pridemo sem."

Sestričnin mož jih je pobral na postaji v Ljubljani in potem so mesec dni živeli v Mevcah, vasici blizu Šmarjete. Začeli so iskati stanovanje v mestu, ker so bili brez avtomobila, sama pa si je želela čim prej začeti delati. Na Facebooku je poiskala stike Karitas, Rdečega križa in Slovenske filantropije, da je pridobila čim več informacij o postopkih za urejanje statusa, pri premagovanju začetnih zagat pa so jim poleg sestrične pomagali tudi drugi. "Župnik v Šmarjeških Toplicah je povedal sestrični, da bo potekala dobrodelna prireditev za ukrajinske begunce, Telekom je na njej podaril otrokom beguncem tablične računalnike. Na prireditvi sta bili poleg naše še dve ukrajinski družini z otroki, na njej pa sem spoznala tudi Simono s Karitasa, ki je povedala, naj se obrnemo nanjo, če potrebujemo kakšno pomoč." Njena želja po stanovanju v mestu se je začela uresničevati. Simona se je pozanimala in jo poklicala, da so na voljo sobe v novomeški škofiji. "Smo šli pogledat in se preselili tja in tam živimo še danes."

Družina je znova skupaj, starejši sin obiskuje pomorsko šolo v Piranu

Naslednji mejnik se je zgodil septembra, ko je prišel za njimi mož s svojimi starši. "Prej nismo vedeli, kako, ali se bomo mi vrnili, ali bo lahko prišel za nami. Dobili smo informacijo, da lahko mož odide iz Ukrajine, ker je njegova mama invalidna. To je bila sreča v nesreči."

Ko jo vprašam, kako sta vse te pretrese preživela sinova, odgovori, da se je mlajši hitro prilagodil, težave so bile z jezikom, starejšemu, sredi pubertete, pa je bilo na začetku zelo težko, zelo je pogrešal svoje prijatelje. Ko so prišli, so ju takoj vpisali v šolo. "Najprej sta hodila v šolo v Šmarjeto, potem smo se preselili in sta šla na OŠ Center, kjer je starejši končal 9. razred. Najprej smo vložili prijavo za Šolski center Novo mesto. Še doma v Ukrajini je razmišljal, da bi šel na pomorsko šolo. Ravnateljico sem zato vprašala, ali obstaja takšna šola v Sloveniji, pozanimala se je in povedali so ji, da je še prostor, in tako se je potem vpisal tja. Danes hodi na pomorsko šolo v Piranu, živi v dijaškem domu, konec tedna pa se vrne k nam v Novo mesto."

Ne le to. Z njim v razredu sta prijatelj iz domačih krajev in še en Ukrajinec. "Doma se je družil z nekim fantom Nikolo, ki je živel v bližini. Njegovi starši so začeli razmišljati, da bi tudi Nikola prišel v Slovenijo, zato sem se pozanimala, kakšne so možnosti. Tako je Nikola res prišel v Slovenijo z babico. Zdaj živijo v Logatcu, Nikola pa je skupaj z mojim sinom v pomorski šoli in dijaškem domu v Piranu. V njunem razredu je še en Aleksander iz Odese."

Kot pravi, zelo pogreša dom in prijatelje, s katerimi ostaja v stiku, je pa izjemno hvaležna, da je njena družina skupaj in da so vsi zdravi. Ob tem poudari, da je njihova hiša cela in da se imajo kam vrniti, a zdaj so razmere res negotove, številna podjetja so se zaradi vojne zaprla. Veliko tistih, ki so ostali, dela v državnih podjetjih, tako da dobivajo plačo in lahko približno normalno živijo. Njena sorodnica dela kot farmacevtka, zaposlen je tudi njen mož, njuna otroka pa sta večino časa sama doma. "Ko se zasliši zračni alarm, najprej pokliče otroka, naj se skrijeta. Tako življenje je res stresno."

Sama je mesec dni pred začetkom vojne dobila diplomo za medicinsko sestro, tako da lahko opravlja trajno ličenje tudi v Sloveniji, pri nas pa se je potem naučila delati manikuro. "V Sloveniji ni toliko povpraševanja po trajnem ličenju, kot ga je pri nas, kjer so ženske zelo navajene nanj. Tako zdaj delam kot manikerka."

Čeprav so, kot pravi, razmere v njihovem domačem kraju boljše kot v Hersonu, Mikolajivu, Buči in drugod, je ljudi strah, več raketnih napadov je bilo tudi v bližini njihovega mesta. "Soseda od moževe sodelavke je izgubila moža, ko je raketa priletela na njihov dom. Star je bil 33 let. Nje in otroka k sreči takrat ni bilo doma. Druga raketa je priletela v stanovanje v bloku, umrla je vsa družina. Mož, ki je bil takrat še doma, je posnel, kako je v tretjem napadu padla raketa na podjetje, v katerem je zaposleno veliko domačinov."

Za zdaj bodo ostali tukaj. "Ne predstavljam si, da bi bila vsa šola spet online, že v času covida je potekala prek spleta in ni bilo isto, kot če so v razredu, kaj šele, če je vojna." V njihovi hiši zdaj živijo sorodniki od sosedov, mlad par, ki skrbi tudi za njihovega psa. "Ni tako kot v Sloveniji, da bi kar tako pustili hišo. Smo veseli, da živita tam."

Ob koncu pogovora poudari, da se zahvaljuje vsem, ki so jim kakor koli pomagali.

Svetlana: "Da sem odšla iz Zaporožja, je bila najboljša mogoča odločitev"

Svetlana (na njeno prošnjo je ime spremenjeno) je prišla v Ljubljano iz Zaporožja lani marca. Kot pravi, se je v tednih, preden se je vojna začela, v medijih veliko govorilo o vojni. "A nihče od mojih prijateljev ni verjel, da bo res izbruhnila vojna. Na dan, ko se je vojna začela, sem se zbudila okoli 6.00. Bil je šok, ko sem prebrala na Telegramu, da je izbruhnila vojna, da so bombe v Kijevu in drugje. Ostala brez sem besed. Potem mi je kmalu pisala prijateljica iz Luganska, ki mi je napisala, naj ne bom panična, naj se pomirim in da bo vse v redu. Sami so tako živeli že osem let."

Prijateljica ji je svetovala, naj napolni steklenice z vodo in napolni telefon ter skuša dvigniti denar, če je mogoče. "Res sem napolnila vodo in baterije in odšla ven. Na ulicah je bilo veliko ljudi, vrste so bile pred bankomati in trgovinami. Srce mi je bilo kot noro, ni me bilo strah, bila sem šokirana. Tri dni sem bila kot paralizirana, nenehno sem brala novice. Številna podjetja so zaprla vrata, ljudje so ostali doma. S prijateljico sva, da se nama ne bi zmešalo, hodili na hitre sprehode, a v bližini doma, saj nismo vedeli, kdaj se bodo znova oglasile sirene. To je pomagalo pri lajšanju stresa. Ponoči so nas prosili, naj ne prižigamo luči, zato sem začela telovaditi doma. Nisem nameravala oditi iz Zaporožja, tudi nisem imela kam iti. Številni so takrat mislili, da bo vojne konec v nekaj dneh, a se to ni zgodilo," se spominja prvih tednov.

Številni Ukrajinci so delali na Poljskem, v skladu s pravili je veljalo, da so bili lahko na Poljskem 90 dni, potem so se morali vrniti v Ukrajino in nato so šli znova tja za 90 dni. "Ena od mojih prijateljic, ki dela na Poljskem, me je prvi dan vojne poklicala, da naj pridem k njej, da bo vse uredila zame, a sem jo zavrnila, češ da ne grem nikamor."

Po dveh tednih pa je odločitev spremenila. "Govorila sem s prijateljem, imel je res dolg govor, s katerim me je prepričal, da naj grem, sam pa ni smel zapustiti države. Spomnim se, da sem šla v kopalnico in začela pakirati. Vedela sem, da je na železniški postaji velika gneča, številni so čakali, da bi šli na vlak. Skupaj s prijateljico in njenima otrokoma smo z vlakom odšli v Lvov. S sabo smo vzeli čisto malo prtljage. Res je bila velika gneča, da smo prišli na vlak, predtem smo več ur čakali na tirnicah. Spomnim se, da je bilo mrzlo, bil je marec. Potovali smo 24 ur, nagneteni smo bili povsod, tudi na tleh hodnika, in na koncu ni nihče več hodil na stranišče, ker ni želel hoditi drugim po glavi."

Naslednji dan jih je prijateljičin brat odpeljal do meje s Poljsko. Najprej so jih peljali v zatočišče za begunce, kot pravi, niti ne ve, v katerem mestu je bilo to. "Bila je velika dvorana, bilo nas je veliko. Zjutraj smo nadaljevali pot do prijateljice, ki nam je pomagala pri nastanitvi. Dva tedna smo lahko brezplačno ostali v stanovanju v manjšem kraju. Končno smo se lahko spočili po napornem potovanju, eden od otrok se ni dobro počutil, zato je bila njegova mama zelo zaskrbljena, ampak je bilo potem vse v redu. Iskali sva možnosti za dolgotrajno nastanitev in delo, ampak so nama rekli, da v tistem kraju ni možnosti za zaposlitev ženske. Začela sem razmišljati, kaj lahko naredimo."

Na počitnicah po Balkanu ji je bila Slovenija izjemno všeč

Na vprašanje, od kod ideja, da odidejo v Slovenijo, odgovori, da je to povezano s počitnicami. "Tri leta predtem smo bili na počitnicah po Balkanu, obiskali smo več držav in Slovenija se mi je usedla v srce. Sredi Poljske sem tako pomislila na Slovenijo in si rekla, zakaj pa ne. Upala sem, da bo majhna in varna Slovenija prava izbira. Moja prijateljica je želela v Italijo, sama pa sem vedela, da Italija ne bo zame. Začela sem brati o beguncih o Sloveniji, da bi vedela, na koga naj se obrnem. Našla sem eno prostovoljko, ki je rekla, da lahko pridem in živim v njeni hiši. In tako smo šli znova na vlak do Avstrije, kjer nas je prišla vse štiri iskat na železniško postajo na Dunaj. Res je bila pravi angel, pomagala nam je z vsemi papirji, sami mi ne bi nikoli uspelo. Pomagala nam je, da je šel mlajši otrok v vrtec, starejši v šolo. Res je bila izjemna, lahko bi rekla, da nam je bila kot mama, ampak je približno mojih let."

Na začetku, ko je odšla iz Zaporožja, je bila nenehno v stiku s prijatelji od tam, sčasoma pa so se stiki ohladili. "Ne vem, mogoče so jezni, ker sem odšla. Od več ljudi sem slišala, da se jim je to zgodilo. Prvih nekaj mesecev me je ves čas gnal adrenalin, včasih sem se sprehajala po Ljubljani in so me kar naenkrat oblile solze, ko sem se spomnila na dom. Včasih se je to zgodilo tudi, ko sem spoznala nove ljudi in so bili zelo prijazni. Sčasoma pa sem se potem umirila."

Prepričana je, da je to, da je odšla iz Zaporožja, najboljša mogoča odločitev. "Čutim veliko hvaležnost do vseh ljudi, ki so mi pomagali, začenši s prijateljem, ki me je s svojim govorom spodbudil, da sem odšla."

Njena želja je biti popolnoma neodvisna

Po petih mesecih je dobila vse potrebne dokumente, pospešeno se uči slovensko, zelo pa si želi, da bi delala in bila v celoti neodvisna. Po nekaj mesecih življenja z več ljudmi je bila zelo vesela, da je dobila možnost, da se je lahko odselila in zaživela sama. "Bilo je res težko najti stanovanje. Ljudje so se bali, mogoče tudi zaradi tega, ker sem begunka."

Na vprašanje, ali se druži z drugimi Ukrajinci v Sloveniji, odgovarja, da se družijo in si pomagajo. Eden od Ukrajincev, ki je v Sloveniji že devet let, je na YouTubu objavil videe, v katerih je podal veliko koristnih napotkov za pridobitev ustreznih dokumentov za življenje v Sloveniji. Kot pravi, ji je bilo to res veliko v pomoč, Ukrajincem pa veliko pomagajo tudi Rusi, ki so tukaj. "Ko smo prišli v Slovenijo, sem že naslednji dan odšla v akcijo, ker nisem mogla biti pri miru. Na spletu sem našla nekaj humanitarnih organizacij in šla na Slovensko filantropijo. Vprašala sem, ali potrebujejo prostovoljko, a so rekli, da ne, sem pa spoznala takrat dve Rusinji in z eno sva postali prijateljici."

Njena mama je Ukrajinka, oče pa Rus. Sama govori rusko, zna tudi ukrajinsko, njena regija je bila rusko govoreča, kot pravi, pa se je po oranžni revoluciji v regiji začelo zmanjševanje uporabe ruščine v šoli in medijih, zadnjih nekaj let pa so bile vse ruske šole zaprte, o čemer se zdaj več ne govori. "Predsednik je v volilni kampanji leta 2019 obljubljal konec vojne v Donbasu in enakopravnost jezikov, pa smo dobili večjo vojno, njegovih obljub pa se nihče ne spomni," pojasnjuje Svetlana. Ob tem dodaja, da so številni prebivalci Zaporožja zaradi vojne besni na Rusijo, nekateri so zato protestno prenehali govoriti rusko. "Nekdanji kolegi, ki so v službi govorili v ukrajinščini, so zasebno govorili in pisali rusko. Zdaj pa vidim, da uporabljajo le ukrajinščino."

O prihodnosti ne želi preveč razmišljati. "Če dam čustva na stran, vem, da moram ostati tukaj. Ker dvomim, da se bo vojna kmalu končala. Mislim, da nihče ne ve, kdaj se bo končala. In država je uničena. Ne vem. Nekje sem brala, da se moramo vesti, kot da bomo ostali, če pa bomo imeli priložnost, da se vrnemo, se bomo. Ampak za zdaj je tako, da si moramo v celoti tukaj organizirati življenje."