Ob tem pove, da je geriatrična oskrba najučinkovitejša, kadar naslavlja krhko in akutno obolelo populacijo. Krhkih posameznikov je med starejšimi od 65 let do 20 odstotkov. Krhkost je geriatrični sindrom, ki se razvije kot posledica številnih vzrokov in pridruženih dejavnikov. Za krhkost so značilne zmanjšane fiziološke in funkcionalne rezerve, kar predstavlja visoko tveganje za povečanje odvisnosti ali smrt.

Pojavnost krhkosti se z visoko starostjo močno poveča. Kot opozarja stroka, gre za proces, ki ga ne opredeljujeta specifična bolezen ali nezmožnost. Lahko jo zmanjšamo oz. preprečujemo, in sicer s kombinacijo dovolj intenzivne in pogoste telesne vadbe, prehrane, ki vsebuje dovolj beljakovin in energije, kognitivnega treninga, s pravočasnim prepoznavanjem bolezni in preprečevanjem zapletov zdravljenja v kontekstu številnih sočasnih bolezni. Krhkost je pomemben dejavnik tveganja za padce in z njimi povezane zaplete. Podatki kažejo, da vsak tretji starejši od 65 let pade enkrat na leto, s starostjo pa ta delež bistveno narašča. Zato se starejšim svetuje telesna dejavnost, usmerjena prav v preprečevanje padcev. Že strah pred padci lahko vodi v opustitev telesne in socialne dejavnosti, kar vodi v slabšanje telesne zmogljivosti in v osamljenost, oboje skupaj pa tudi do slabše prehranjenosti. Tako se sklene začaran krog, ki se konča s padcem, pri katerem se lahko pojavi zlom kolka, ki predstavlja visoko tveganje za potrebo po moči na domu, odhod v DSO ali celo za smrt. Zato sta še kako pomembna dejavno iskanje ogroženih in preventiva.

Krhka populacija je pogosto multimorbidna, v slabšem socialnoekonomskem položaju in ima tudi več psiholoških težav. "Krhkost, multimorbidnost, problematičen socialnoekonomski položaj in psihološke težave so poleg nezmožnosti ključna področja težav, ki jih naslavlja geriatrija. Zato bi bilo smiselno, da bi tudi v Sloveniji vzpostavili geriatrične strukture, ki bi nato lahko delovale proaktivno z iskanjem ogroženih posameznikov in preprečevanjem zapletov v smislu poslabšanja sposobnosti samooskrbe ali potrebe po obravnavi v bolnišnici, pomoči drugim strokam z izvajanjem celovite geriatrične ocene ali ambulantnim vodenjem kompleksnejših primerov in da krhkega akutno bolnega in obnemoglega starejšega, ki zaradi novonastalega poslabšanja funkcionalnega stanja konča v bolnišnici, tam tudi zdravijo," pojasnjuje strokovnjak. "Če bi želeli uresničiti tak namen, bi pri nas potrebovali vojsko od 40 do 200 geriatrov in enoto za geriatrično medicino v vseh večjih bolnišnicah. Imamo pa geriatrični oddelek s 16 posteljami in trenutno dvema zdravnikoma."

Različna pričakovanja od geriatrije

V zadnjih desetletjih pa so se, kot opozarja Veninšek, razmere pomembno spremenile. Vedno večji delež prebivalstva doživi visoko starost. S staranjem se povečuje število krhkih, multimorbidnih in nezmožnih posameznikov. Večgeneracijskih družin je vedno manj, veliko starejših živi samih. "Začelo se je povečevati število ljudi, ki so šli v domove za starejše (op. danes v DSO-jih živi približno 4,5 odstotka starejših od 65 let), družine so začele iskati načine, kako pomagati starejšim svojcem ostati samostojni ali vsaj čim manj odvisni. Kako najti ravnovesje v bolnikovem okolju in kako pomagati, da bi ljudje ostali doma? Ko imamo velik delež starih ljudi, imamo tudi velik delež tistih, ki bi jim geriatrična medicina lahko koristila, vendar je v Sloveniji prisotno veliko različnih prepričanj, kaj geriatrična medicina sploh je. Geriatrična medicina ni nekaj, kar je namenjeno vsem po 75. ali 85. letu, ni namenjena izključno starejšim v domovih za ostarele in ne naslavlja izključno problematike ob koncu življenja," je jasen Veninšek.

Geriatrija je področje, kjer delujejo strokovnjaki s poglobljenim znanjem iz fiziologije staranja in procesov staranja, z drugačnim znanjem o boleznih, ki se prenesejo v starost in se takrat razvijejo, ter z dodatnimi znanji z drugih področij, ki niso klasično internistična, kot primer navaja nevrologijo in psihiatrijo. Z dokazi je podprto, da je geriatrična medicina najučinkovitejša predvsem v bolnišničnem okolju, kadar so obravnavani bolniki krhki, multimorbidni in zaradi akutne bolezni bolj ali manj odvisni od tuje pomoči.

V zdravstvenem sistemu, kot ga že imamo, z uvajanjem geriatrične medicine čudežev ne gre pričakovati. "Z udejanjanjem geriatrične medicine v dovolj velikem obsegu pa lahko izboljšamo kakovost obravnave starejših, predvsem s proaktivnim naslavljanjem izzivov staranja, bolezni in geriatričnih sindromov pri starih ljudeh," meni Veninšek.

Ker je starejših pri nas veliko, se postavlja logično vprašanje, kakšno geriatrično oskrbo jim sploh lahko nudimo. Dejstvo je, da del vprašanj, ki bi jih sicer obravnavali geriatri, pri nas padejo na družinske zdravnike. Kot poudarja, je pri nas večina medicine, kar je do neke mere logično, vezana na bolezen. K zdravniku gremo, ko nekaj ni v redu. "Takšen način pa je pomanjkljiv, ko imamo opravka s krhkim multimorbidnim starejšim človekom, pri katerem moramo naslavljati dejavnike tveganja, še preden privedejo do potrebe po intenzivnejši obravnavi, napotitvi na bolnišnično zdravljenje ali selitvi v DSO."

Tu ni preprostih odgovorov in rešitev. "Ko ste stari 85 let in imate poleg sladkorne bolezni še kup drugih bolezni, se izkaže, da je treba bolezni pogosto naslavljati drugače. Za vas takrat ne bo ključna težava, da imate povišan krvni sladkor, temveč bo vaš glavni cilj, da je ob vseh boleznih vaše življenje čim bolj znosno in samostojno," pojasnjuje drugačno naslavljanje bolezni pri tej specifični populaciji in dodaja, da takšno smer zasledujejo tudi smernice, ki jih je leta 2016 izdal Nacionalni inštitut za klinično kakovost Združenega kraljestva za obravnavo posameznikov z multimorbidnostjo.

Zavzetost za zdravljenje je izjemnega pomena

Ko govorimo o starejših, ni dovolj, da se zdravijo samo glede na parametre njihovih bolezni, temveč je treba upoštevati tudi njihove cilje in vrednote, poudarja Veninšek. "Zdravljenje ene bolezni lahko poslabša drugo ali pa vpliva na funkcionalno stanje. Stranski učinki zdravil se lahko izrazijo pogosteje ali intenzivneje. Zavzetost za zdravljenje je pogosto ključni odločilni dejavnik uspešnosti obravnave. To pa so težave, ki jih v kratkih minutah, kolikor jih je za bolnika odmerjeno v družinski medicini, težko nasloviti. Ko se ugotovi, da neko stanje zahteva naslavljanje več težav na višji ravni, je smiselno, da se to delo opravi nekje drugje. Tukaj je družinska medicina s svojimi kapacitetami za zdaj prekratka," razmere vidi strokovnjak.

Praksa kaže, da je pogosto tako, da starejše, ki imajo različne težave, osebni zdravnik napoti na različne specialistične preglede. A vsak specialist praviloma gleda le ozko bolezensko področje svoje stroke. "Tako npr. vaš oče opravi številne preglede, za vsakega ste ga peljali k drugemu specialistu ali na drugo preiskavo, informacije, ki ste jih dobili, so lahko bile nepopolne, navodila pa celo nasprotujoča si. In po letu dni različnih pregledov si porečete: pa saj očetu po vseh pregledih in preiskavah ni veliko boljše in še vedno nam ni nihče povedal, kaj lahko naredimo in kaj lahko pričakujemo," opiše položaj, v katerem se je znašel marsikdo.

Geriatrična medicina je poceni

Tu vidi vlogo geriatrije, da se določene stvari uredijo in poenostavijo na enem mestu. To bi, če bi bila volja, lahko v zdravstvenem sistemu določene stvari celo pocenilo. "Pomemben vidik, ki ga želim poudariti, je, da je geriatrična medicina poceni. In tudi to je del težav, zakaj geriatrična medicina ni prva izbira mladih zdravnikov. Le malo je slavnih bolnikov, katerih slava se bo prijela še nas. Ne uporabljamo žilnih opornic za 25.000 evrov niti zdravil za več deset tisoč evrov na leto, ne izvajamo operacij za 100.000 ali več evrov in cena aparatur, ki jih sami uporabljamo, je majhna. Pa z bolnikom se je treba veliko pogovarjati. Če sem sarkastičen, ni prav seksi." Pri tem je pomembno poudariti, da pri nas sploh nimamo specializacije iz geriatrije. Še na ravni izobraževanja si počasi utira pot: šele od letošnjega leta je predmet na dodiplomskem študiju na ljubljanski medicinski fakulteti, medtem ko je na mariborski del kurikula že dlje. "Specializacije iz geriatrije nimamo, kar pa je po svoje razumljivo: kje pa bodo geriatri delali?" je stvaren Veninšek. Kot pravi, mora najprej obstajati interes za vzpostavitev specifičnih enot znotraj bolnišnic. "Klinični center v Ljubljani je to prepoznal, druge bolnišnice v Sloveniji še ne. Mi smo eden najcenejših oddelkov v hiši in imamo precej dobre rezultate."

Po drugi strani pa je treba privabiti tudi mlajše zdravnike za delo na tem oddelku. Kot poudarja Veninšek, generacijam, ki prihajajo, veliko pomenijo tudi pogoji dela, delovni čas ter razmerje med delom in prostim časom, možnost izobraževanja in napredovanja.

Na Center za geriatrično medicino sprejemajo bolnike z internistične prve pomoči. Dolgoletna povprečna starost na oddelku je bila od 82 do 84 let, pojasnjuje Veninšek, ležalna doba je od sedem do osem dni, ponovnih sprejemov v 30 dneh po odpustu pa je med devetimi in desetimi odstotki. "Po covidu se je povprečna starost dvignila za od dve do tri leta. In bolj kot bolezni, ki so sicer prisotne, je v ospredju napredovala krhkost in vsega skupaj je toliko, da so končali v bolnišnici."

Na vprašanje, kakšna je povezanost oddelka z negovalnim oddelkom, odgovarja, da je ta odsev običajnega stanja v zdravstvu: "Kot za druge oddelke in preiskave se postavimo v vrsto in prosimo. Biti zdravnik pomeni, da se pogosto veliko "nafehtaš"." Na negovalni oddelek gre malo njihovih bolnikov. "V dodatnih dneh, kolikor bi čakali na premestitev, se jim pri nas stanje lahko toliko izboljša, da jih lahko odpustimo."

"Paliativna medicina je zlorabljen termin"

Še eno področje dela medicine, ki je povezano z jesenjo življenja, je paliativna oskrba. Tu je geriatrovo mnenje nedvoumno. "Ta termin je zelo zlorabljen, tako med bolniki, javnostjo kot med številnimi zdravniki. Paliativna medicina naslavlja težave kroničnih neozdravljivih bolezenskih stanj, ki imajo moteče simptome. To ni oskrba, ki se izvaja zgolj zadnje dni, tedne ali mesece življenja, zato pravim, da je to zlorabljen termin. Številni ob omembi paliativne medicine zmotno mislijo: aha, nič se ne da več narediti, preiskave niso smiselne, bolnišnično zdravljenje ni več na mestu, samo še pomoč pri umiranju. Ampak to sploh ni res."

Kot pravi, si želi kot dober geriater pomagati bolnemu človeku pri sprejemanju odločitev o vsebini in intenzivnosti zdravstvene obravnave. "Da bom znal prepoznati, kaj so njihovi strahovi, pričakovanja in dileme ter kaj so pripravljeni v prihodnje v svoje življenje tudi vložiti. Da jim bom znal razumljivo predstaviti, kaj jih čaka brez zdravljenja in kaj z zdravljenjem. In da jim bom v pomoč in oporo pri sledenju odločitvi, ki so jo sprejeli, tudi če se intimno z njo ne bom strinjal."