Naslovno vprašanje o športu v času po pandemiji novega koronavirusa sta voditelja podkasta SOS-odmev Slavko Jerič in Toni Gruden namenila Ivanu Simiču in Tomažu Ambrožiču.
Klubom pomagali s protikoronskimi zakoni
Oba sogovornika se strinjata, da je treba slovenskemu vrhunskemu športu pomagati. Simič je izpostavil, da se mu že pomaga s protikoronskimi zakoni: "Poklicalo me je precej ljudi iz klubov prve nogometne lige. Zanimalo jih je, kaj lahko naredijo z zaposlenimi in nogometaši. Zakon je omogočil, da so zaposleni v administraciji lahko šli na čakanje, klub je dobil povrnjene prispevke in neto plače. Igralci z majhnimi plačami in tisti, ki pričakujejo, da bodo imeli padec, prav tako lahko pričakujejo UTD. Država bi morala pomagati vrhunskemu športu. Pojavlja se vprašanje, kdaj je pravi trenutek. Ko imajo panožne zveze največji uspeh in se jim vsi klanjajo, bi morale to situacijo bolje izkoristiti."
Šport združuje v pozitivnem smislu
Ambrožič je ponovil svoje staro stališče, da je vrhunski šport podcenjen: "Dobi namreč premalo denarja. Pomislimo na vse posledice, ki jih vrhunski šport ustvarja na okolje in družbeno življenje. Šport je edini, ki v pozitivnem smislu združuje ljudi na ulicah. Šport in uspehi dajejo samozavest, da smo sposobni tudi na drugih področjih narediti več, tekmovati z najboljšimi na svetu, se dokazovati in se izpopolnjevati. Ko gledamo številke, se mi zdi, da javnost in država gledata na šport preveč samoumevno. V zadnjih 5–10 letih imamo uspehe tudi v ekipnih športih, česar prej nismo bili vajeni. S temi uspehi gradimo nacionalno identiteto. Ko primerjamo položaj športa skozi druga področja, ki prav tako dajejo pečat razvoju družbe (znanost, kultura), je šport finančno absolutno podhranjen." Ob tem je spomnil na pozitiven vpliv, ki ga v tujini širijo največji asi, kot so Luka Dončić, Goran Dragić, Jan Oblak in Anže Kopitar.
Infrastruktura je večinoma slaba
Ekipni športi so res doživeli pravo renesanso, ob medaljah košarkarjev, rokometašev in odbojkarjev ne gre pozabiti niti na hokejiste, ki so se dvakrat uvrstili na olimpijske igre. A dobro je znana izjava Matjaža Kopitarja, ki je v Sočiju po četrtfinalnem porazu pravilno napovedal, da jih zdaj čaka veliko fotografiranja, ki pa ne bo prineslo novih dvoran. Simič se strinja, da stanje infrastrukture v Sloveniji res ni rožnato: "Nekaj se je zgodilo vsaj v Planici, v Ljubljani imamo tudi dober stadion, za kaj več bo treba zbrati sredstva ali poiskati tuje vire. V infrastrukturi smo dokaj slabi. Glede športnikov, ki jih omenja Tomaž: vsi ti ne živijo več v Sloveniji, ampak igrajo v tujini, od njih razen dobrega imena nimamo kaj dosti. Ne moremo jih tržiti v Sloveniji. Lahko pa pričakujem, da se bo kdo izmed njih vrnil ter s svojim denarjem nekaj naredil in razvil." Ambrožič se je s tem strinjal in dodal: "So pa brez dvoma navdih vsem drugim mladim športnikom. Zgodba Luke Dončića je navdih tudi za ljudi v gospodarstvu, kulturi in znanosti. Zaradi takšnih uspehov vsi lahko verjamemo, da smo sposobni več, kot bi bili morda brez njih."
Gospodarstvo vlaga več kot država
Beseda je tekla tudi o "rednem" financiranju športa. Ambrožič je spomnil, da je odstranjevanje cestninskih postaj stalo 40 milijonov evrov, celotni proračun slovenskega športa pa znaša 22 milijonov: "Za priprave in tekmovanja vrhunskih športnikov je skozi nacionalne panožne zveze namerjenih zgolj 5,5 milijona, dodatni trije milijoni pa še za priprave in tekmovanja mladih športnikov. Tu ni klubov, ki ustvarjajo vrhunske športnike skozi dolgo obdobje. Večji del financiranja predstavljajo javna sredstva iz lokalnih okolij, ki so pomembna. Če gledamo razmerje, kaj vložimo in kaj dobimo, je pomembna razlika. Ko nekdo reče, da stane odstranitev 45 milijonov, se ta denar najde ter se o tem ne debatira in pogaja za nižjo ceno. Ko pa te številke preselimo v šport, pa je to absolutno nemogoče. Če seštejemo vse zneske države, govorimo o 10–15 milijonih. Gospodarstvo v vrhunski šport vloži približno 40 milijonov. Ta razkorak med javnim in zasebnim se mi zdi prevelik in nevzdržen. Gospodarstvo ne bo zmoglo glede na javna sredstva tega financirati v tako velikem obsegu."
Vlagajo tisti, ki imajo radi šport
Simič je na številke tako pogledal skozi prizmo davkov: "Če gospodarstvo prek sponzorskih sredstev vlaga v šport, potem država od tega prispeva približno 40 odstotkov, gledam namreč na davek od dohodka pravnih oseb in davek na dividende. Primerjava z rušenjem cestninskih postaj morda ni prava, res pa je marketinško zelo dobra. Zakaj šport nima več denarja? Športni funkcionarji bi se morali več oglašati, imeti bi morali resne nastope in se znati pogovarjati, kako priti do teh sredstev. A tega ne znajo izkoristiti, ko imajo uspeh. Manjka nam nekaj, kar bi vse pognalo. Ko iščemo denar po podjetjih, vloži običajno tisti, ki ima res rad šport. Ni pa takih, ki bi s tem želeli povečati prodajo svojih izdelkov in s tem pokriti vložek."
Finančna rezerva v zdravju športnikov?
Ambrožič je potegnil primerjavo s turizmom: "To je zelo pomembna gospodarska panoga, za katero se je brez večjih težav našel način, kako pomagati in spodbuditi razvoj skozi bone, ki jih absolutno podpiram. Če bo šlo za turizem skozi vse oblike pomoči približno 350–400 milijonov evrov, je šport vreden komaj dva odstotka tega. V tem primeru pa vendarle pogrešam priznanje športu, ki ima širše posledice za družbo. Šport ni le komercialna dejavnost. V mislih imam tudi rekreativno obliko, kar vpliva tudi na zdravje naroda." Simič je misel nadaljeval prav pri zdravju, v katerem je našel morebitno rezervo za dodatno financiranje športa: "Res je, šport prispeva k zdravju. Precej manj sredstev se porabi za športnike, tu bi lahko dobili neki odstotek. Kdor se s športom ukvarja, je praviloma bolj zdrav in ne porabi toliko sredstev."
Za boljši produkt bomo morali vsi plačevati
Slovenski nogomet se nikoli ne bo mogel primerjati z največjimi v Evropi, a pri prodaji TV-pravic so ogromne razlike že v primerjavi z regijo. Ambrožič je Prvo ligo primerjal z avstrijsko ligo, ki obstaja že več kot 100 let: "Imajo tradicijo, klubi so se skozi to oblikovali kot pomembne institucije. Avstrijska liga iz TV-pravic na letni ravni iztrži 28 milijonov. Plačnik je plačljiva televizija Sky, ki je v Avstriji prisotna dobrih 10 let. Pri nas smo šli v drugo smer, za pravice se potegujejo kabelski operaterji prek športnih televizij, kjer postaja bitka neizprosna. Kabelski operaterji izklapljajo določene televizije. Bojim se, da lahko tudi slovenska liga postane žrtev tega in ne doseže realne cene. Po moji oceni je vrednost TV-pravic v Sloveniji približno 1,5–2 milijona na leto, v tem trenutku pa dobi dobrih 500.000 evrov. To je odraz realnega stanja na trgu. Naša liga bo stara 30 let. Na začetku je morala celo plačevati, da se je pojavila na televiziji. Gledanost na stadionih res ni najboljša, a delež gledanosti po televiziji je zelo dober." Vseeno je optimist, tako je pohvalil primer navijačev Mure, ki so kupili virtualne vstopnice, morda bodo nekoč plačevali vstopnice za ogled po televiziji. "Če vsi hočemo boljši produkt, bomo morali vsi za to nekaj plačati," je dodal.
Zneski v večini klubov nizki
Pandemija se bo odražala tudi v višini plač in pogodbenih obveznosti, Simič je opazil, da so to nekateri klubi že izkoristili: "Če se bodo pogodbe vrnile na prejšnjo raven, bo odvisno od več dejavnikov. Prav gotovo bo pandemija vplivala na znižanje pogodbenih vrednosti igralcev, ki so v Sloveniji že tako ali tako nizke. Razen dveh klubov so zneski pri nas res nizki. V Mariboru so bili v času Zlatka Zahoviča res dobri." Ambrožič pa je prav na primeru najboljšega nogometnega kluba v Sloveniji nadaljeval: "Denarja, ki prihaja iz tujine skozi prodajo igralcev in sodelovanje v evropskih pokalih, ni malo. Ko ga seštejemo na letni ravni in ugotovimo, koliko ga država vzame skozi davke, smo blizu tega, kar država nato tudi vrne. To ni prav, to ni spodbuda. Nastopanje Maribora v Ligi prvakov je prineslo 15 milijonov, država je skozi davke dobila tri milijone evrov, ki jih sicer ne bi."
Simič vedno predlaga podpis pred notarjem
Govor je bil še o precejšnjem delu slovenskih športnikov, ki zaslužijo nizke dohodke (1000–2000 evrov), zdaj pa marsikomu grozi, da bodo zaradi krize ostal brez tega. Naj tožijo svoj klub? Simič je odločen, da je nesprejemljivo, da klub takega igralca ne izplača, kot eno ključnih napak pa izpostavlja trenutke ob sklepanju pogodb: "Igralcem takrat predlagam, da to podpišejo pred notarjem, a tega nočejo. Klubi jim očitajo nezaupanje, igralci so običajno veseli, da so našli klub. Sam bi vseeno rekel, naj gredo k notarju. Športniki v resnici velikokrat popustijo in nato sprejmejo nižji znesek ter razliko morda kompenzirajo prek odškodnine. Športniki so v podrejenem položaju. Ko je na trgu veliko igralcev, bo klub vzel tistega, ki manj komplicira."
Denarja ne prinaša zgolj uspeh
Nekateri primeri iz tujine kažejo, da se klubi preprosto zaprejo (nogometaši Žiline). Ambrožič razlaga, da ima vsaka kriza svoje žrtve: "Nerealno je pričakovati, da se bo vse samo od sebe uredilo. Zgodili se bosta neki čiščenje in resetiranje, marsikatera zgodba, ki je bila sicer dobro zamišljena, se bo preprosto končala. Športniki in funkcionarji morda slabo ocenijo realnost. Morda se preveč daje poudarek temu, da je rezultat tisti, ki bo prinesel denar. Ta pričakovanja se pokažejo kot nerealna. Žilina je tak primer, igrala je v evropskih pokalih, a je bilo narobe ocenjeno, da bo zgolj rezultat prinesel denar. Športni trg je specifičen."
Razlika med donacijo in pokroviteljstvom
Simič je presenečen, da marsikdo v športu meša med sponzorstvom in donacijo, saj se ločujeta v davčni stopnji: "Donacija ima stopnjo 0,3 (davčne olajšave), sponzorstvo pa 100 odstotkov. Če kot klub podpišem sponzorsko pogodbo z nekim podjetjem, mu izstavim račun 100.000 evrov, to ta račun plača, 100.000 evrov mu predstavlja odhodek. Če pa kot podjetje dam donacijo, padem v 0,3 % njegovih prihodkov. Če ima visoke prihodke, je vse v redu, če pa ima nizke, to potem pade v obdavčitev. Preseneča me, da tega ne ve niti OKS. Predlagam, da se 0,3-odstotna davčna olajšava dvigne na 10 ali 15 odstotkov. Če kot podjetnik nekomu dam 10.000 evrov donacije, sem se odpovedal temu denarju, potem se lahko tudi država odpove 19 odstotkom tega denarja."
Simičev predlog vladi bi korenito izboljšal motivacijo podjetij za vlaganje v šport, kulturo in druge prostočasne dejavnosti. Do zdaj lahko brez obdavčitve donirajo le 0,3 odstotka obdavčljivih prihodkov. A po drugi strani gre pokroviteljstvo v celoti v stroške podjetja, a se tukaj pojavljajo zadržki, ker je treba posledično poslovno upravičiti sponzorske vložke pred lastniki in delničarji podjetij.
Krize razlike običajno povečajo
Gosta sta se za konec uzrla še v prihodnost. Predsednik Uefe Aleksander Čeferin je že pred krizo dejal, da je eden njegovih večjih ciljev preprečiti večanje razlik med klubi. Bo nova kriza te razlike povečala ali ne? Ambrožič podpira Čeferinovo zavzemanje: "Glavna moč nogometa je v tem, da ni osredotočen le na nekaj držav, ampak je globalen. Nekdo, ki je obstranec, lahko premaga bistveno bogatejšega. A če gledam gospodarske krize za nazaj, so se razlike vedno povečale. Težko najdem krizo, ki bi razlike zmanjšala. Večji klubi bodo prisiljeni se bolj zavedati samovzdržnega modela." Pri tem je ilustriral primer v Premier league, kjer so se nekateri klubi zaradi izpada TV-prihodkov znašli v težavah.
Dober denar od preboja v Evropo
Simič pa verjame, da se bo vse bližalo realnim okvirom. Dal je zanimivo primerjavo z gradnjo hiše: "Če je nekdo iznajdljiv, lahko vedno najde denar. Nekdo lahko zgradi hišo izključno z denarjem, ki ga že ima, spet drugi pa s posojilom. Ne moremo reči, da je ta zadnji naredil nekaj slabega. Enako velja za klube. Funkcionar, ki čuti, da se lahko zakreditira, naj se. Razlike je ustvarila tudi Uefa, ki je uvedla kvalifikacije. Včasih je Milan prišel v Ljubljano. Dajmo raje odpraviti to, ne pa, da slabi igrajo med seboj in potem ni več zanimanja." Sistem je res spremenjen, a ni vse slabo, pa je za konec dodal Ambrožič: "Ko se slovenski klub uvrsti v 1. predkolo Evropske lige, dobi od Uefe 240.000 evrov, tega z vstopnicami ne more dobiti v enem letu nihče razen Maribora in Olimpije, morda Mure."
