Nagrade treh ključnih cehov v filmski industriji –producentskega, igralskega in režiserskega – so nakazale, kar napovedovalci odličij trobijo že od novembra: zdi se, da ima eden od filmov v letošnji bitki v žepu aduta, ki ga bo težko premagati: ukvarja se s temo, ki Hollywood skoraj brez izjeme vsakokrat hipnotično zapelje in očara – s temo Hollywooda samega. Festivalski ljubljenček Dežela La La s pesmijo in plesom trka na vrata nostalgije. To počne v maniri, ki spominja na filme z Judy Garland, Fredom Astairom in Natalie Wood – pred poslikanimi kulisami, pod barvnimi reflektorji in s pomočjo prostorskih iluzij; z romantično eleganco, ki protagonistko sodobne zgodbe oblači v krilca iz petdesetih. A tudi brez tega najbrž nihče ne bi spregledal, da se ta novodobna pravljica ozira nazaj, v zlate čase Hollywooda, ko je vsak čedni obraz lahko sanjal o soju žarometov.

Že od začetka sezone nagrad se tako zdi neizogibno, da bo film 31-letnega Damiena Chazella zakoračil po stopinjah dobitnikov "glavnega" oskarja iz zadnjih let: uvršča se v trend, ki so ga nakazale zmage Birdmana, Misije Argo in Umetnika, treh filmov, ki so se bolj ali manj neposredno ukvarjali s šovbiznisom. "Filme o Hollywoodu so, kdo bi morda rekel, da nesorazmerno pogosto, nagrajevali ... v Hollywoodu," je pred časom za The New York Times pripomnil Tony Angelloti, veteran napovedovanja dobitnikov priznanj. "Pa saj nihče ne pravi, da to niso bili dobri filmi, a očitno imajo prednost v očeh članov različnih vej Akademije."

V nasprotju z lanskim zmagovalnim filmom, McCarthyjevo dramo V žarišču, se je Dežela La La izkazala tudi za ljubljenca občinstva – a enako lahko trdimo tudi za njeno neposredno konkurenco. Komorna drama Manchester by the Sea, ki popisuje duševno kalvarijo strtega moža (igra ga Casey Affleck), je pred enim letom na festivalu Sundance sprožila pravo dražbeno vojno. (Na koncu je distribucijske pravice odkupilo podjetje Amazon, neuradno za okrog 10 milijonov dolarjev). Mesečina, elegična zgodba o odraščanju v revnem predmestju Miamija, prav tako žanje skoraj izključno navdušene odzive že vse od septembrske premiere na festivalu Telluride. Težko je spregledati, da je ekipi Mesečine naklonjen tudi zeitgeist: Akademija je začela v zadnjem letu zavestno in intenzivno diverzificirati svoje vrste, s čimer se skuša odzvati na očitke o rasni homogenosti hollywoodskega esteblišmenta. Film, ki bi moral imeti od kampanje #OscarsSoWhite največjo korist, suženjska drama Birth of a Nation, je tik po premieri neslavno pogorel zaradi starih obtožb posilstva, na katere se režiser, scenarist in igralec Nate Parker ni znal (ali pa ni hotel) primerno odzvati. Praznino, ki jo je film pustil za seboj, je brez težav zapolnila Mesečina.

Pa vendar – Manchester by the Sea in Mesečino je veliko težje stlačiti v kalup "tipičnega" dobitnika oskarja kot Deželo La La. Kadar v zadnjem desetletju niso zmagovale zgodbice o šovbiznisu, je Akademija praviloma izbrala "film s sporočilom", ki je propagiral to ali ono vrednoto, ki je pri srcu Akademiji. V to kategorijo lahko popredalčkamo lanski novinarski "triler" V žarišču, ki je razkril, kako vztrajno je sposobna Cerkev ščititi pedofilske duhovnike, pa zgodovinsko dramo 12 let suženj, obsodbo korenin in dediščine suženjstva v Ameriki, ter Bombno misijo, parabolo o dobrem možaku v grozljivi, zgrešeni vojni.

Letos v osrednjem naboru ni izstopajočih "filmov s sporočilom". Pogojno lahko mednje uvrstimo neovestern Za vsako ceno, neusmiljeno karikaturo plenilskih bank, ter seveda Greben rešenih, s katerim Mel Gibson pridiga o nesebičnem domoljubju in mirovništvu. A nobeden od teh dveh filmov v nedeljo ne gre v boj kot močan favorit.

Manchester in Mesečina nimata tako jasne didaktične note. Prvi podčrta neuničljivost in večplastnost družinskih vezi, a je kljub temu deprimirajoča zgodba, ki gledalca prepričuje o empatiji z antagonistom. Mesečina ruši predsodke z vpeljavo praviloma spregledanih likov in tematiziranjem ranljivosti mladih temnopoltih moških. Poante nobenega od teh filmov se ne da "lično" zajeti v stavku ali dveh.

Statistiko se da interpretirati tako ali drugače
Kar seveda ne pomeni, da Dežela La La ne more več izgubiti. Muzikal si v decembru ni izboril niti nominacije za nagrado SAG, ki jo igralski ceh podeljuje za najboljšo igralsko zasedbo. Pri tem velja omeniti, da je igralski ceh v Akademiji najmočneje zastopan in da film, ki ni imel niti nominacije SAG, oskarja ni dobil že vse od leta 1996 (takrat je veliki met uspel Pogumnemu srcu Mela Gibsona).

A take in podobne statistike seveda držijo le, dokler se niz ne prekine. Leta 2013 je veljalo, da Misija Argo nima praktično nobenih možnosti za oskarja za najboljši film, ker Ben Affleck ni bil nominiran v kategoriji najboljše režije. Ko se je zgodilo nepričakovano in je komični triler dejansko pometel s konkurenco, so analitiki v retrospektivi "ugotovili", da je klofuta Afflecku kot režiserju filmu celo pomagala do zmage, češ da je film izrinila s položaja favorita. Po istem ključu bi lahko odločitev igralskega ceha Deželi La La pomagala, ker v očeh drugih članov Akademije njeno zmago postavlja pod vprašaj.

"No, tako dober pa spet ni bil ..."
Navdušene recenzije, velika občinstva in poplava nagrad lahko pomenijo samo eno. Da je v mesecih, tednih in dnevih pred velikim dnevom podelitve zagon dobil vse glasnejši zborček nasprotnikov, vseh, ki so ves čas vedeli, da je film "precenjen". Snobizem ali pač človeška narava? V času medmrežja še ni bilo svetovno priljubljene knjige, albuma ali filma, ki si ne bi prislužil "svežega pogleda" ali "reinterpretacije" kritikov in akademikov. V primeru Dežele La La ugotavljajo, da je film sentimentalno razčustvovan, da je cenena kopija izročila klasičnih muzikalov, plehko nostalgičen in v svoji biti morda celo (subtilno) rasističen.

Marsikoga je namreč zmotilo, da je Chazelle, ki je svojo ljubezen do džeza izkazal že z (boljšim, a veliko manj odmevnim) filmom Ritem norosti, belega protagonista Dežele La La – torej Ryana Goslinga – postavil v vlogo "rešitelja izumirajoče glasbene zvrsti". "Če se že lotiš filma o umetniku, ki skuša ostati zvest koreninam džeza, v kontrastu z modernejšimi reinterpretacijami žanra, bi človek mislil, da bo ta umetnik vsaj temnopolt," je zapisal MTV-jev recenzent. Lik Sebastiana je kriv pokroviteljskega prilaščanja žanra, ki izvira iz črnske skupnosti, mu očitajo.

Cinično obrv bi lahko kdo dvignil tudi ob kampanji, ki jo v zvezi s svojim kandidatom vodi filmska ekipa: Deželo La La predstavljajo kot "film, ki ga nihče ni hotel posneti" in se tako postavljajo v položaj pretendenta, čeprav so v resnici že trdno zasidrani na prestolu favorita. No, žanr muzikala je v resnici tako na televiziji kot v filmu silno priljubljen in pritoževanje nad "nerazumljenostjo" najbrž samo še podčrta, kako zelo privilegirano izhodišče je imel – vsaj v primerjavi s kako manjšinsko zgodbo – Chazelle.

Z neizogibnim usihanjem naklonjenosti se je pozabavala tudi oddaja Saturday Night Live. V enem od njihovih skečev možaka (igra ga Aziz Ansari) zvlečejo v zapor, ker pripomni, da se mu je film zdel čisto spodoben ... ampak malo dolgočasen. "La La Land je popoln film!" tuli ena od policistk. "Ryan Gosling se ni brez predznanja naučil igrati na klavir, da bi zdaj neki mali p****k duhovičil!" Ekstaza nad filmom, pa naj bo upravičena ali ne, je postala vic.

Čas bo pokazal, ali je (skoraj) univerzalno navdušenje nad Deželo La La le logični odziv na 2016, leto, ki se je za številne Američane odvijalo kot vročična mora. So se na begu pred turobno resničnostjo pač zatekli v tolažeči objem nostalgičnega muzikala? Na to vprašanje bo lahko odgovoril šele ponoven ogled v kakem malo manj apokaliptičnem zgodovinskem poglavju.