Fak ostaja prvo ime slovenskega biatlona s kar petimi medaljami na svetovnih prvenstvih (od tega sta dve zlati) in z dvema na olimpijskih igrah. V letošnji sezoni ga najprej decembra čakajo tri postaje (Kontiolahti, Hochfilzen, Annecy), nato januarske klasike v Oberhofu, Ruhpoldingu in Anterselvi, sledi pa vrhunec sezone – svetovno prvenstvo v Lenzerheideju (12.–23. februar 2025). S Fakom smo se pogovarjali o poletnih pripravah, zdravstvenih težavah, ki jih je imel v zadnjih dneh, in tudi o tem, zakaj se tako dobro počuti v Sloveniji.

Vaše priprave na novo sezono je v drugi polovici oktobra presekala bolezen. Kaj se je zgodilo?
Imel sem angino, sanja se mi ne, kje sem to staknil. Petnajst dni sem moral jemati antibiotike. Še deset dni po tem, ko sem vzel prvi antibiotik, bolezen ni minila. Kar zapleteno je bilo, a k sreči je to zdaj za menoj. Ta teden normalno treniram v Obertilliachu, počutje je v redu, razmere za trening so zelo dobre. Upam, da se do Kontiolahtija spravim v dobro formo.

Je morda ogrožen začetek sezone?
Antibiotiki ne uničijo le bakterij, ampak še kaj dobrega v tvojem telesu. Cikel treninga se je malo zamaknil, teh 15 dni seveda manjka, a drugače ne gre. Zna se zgoditi, da na obeh štafetnih tekmah ne bom startal in bom počakal na 3. december, ko bo na sporedu individualna tekma na 15 km. Bo kar dobrodošlo, da bo to skrajšana preizkušnja. Bomo videli, kakšno bo moje počutje.

Ob druženju z novinarji na začetku oktobra ste bili sicer precej optimistični ...
Mislim, da sem se načeloma dobro pripravil na sezono, kar sta pokazali tudi dve mednarodni ekshibicijski tekmi na rolkah, v Franciji na festivalu Martina Fourcada in v Dresdnu, kjer sem zmagal in premagal tudi Johannesa Thingnesa Bøja.

Premagati Bøja je verjetno nekaj posebnega, pa čeprav na rolkah. Norvežani so tudi v prejšnji sezoni prevladovali. Kako gledate nanje, kako na njihove domnevne prednosti pri materialu?
Že v norveško ekipo za svetovni pokal je zelo težko priti, prav tako se tam zadržati. A verjetno so prav zaradi te neusmiljene konkurence v vrhu. Koliko k njihovi premoči pripomorejo določene prednosti, ki jih omenjate, pa težko ocenim. Verjamem, da se bo ta zaostanek zmanjševal, v naravi se na koncu vse uravnovesi.

Kmalu bosta minili že dve desetletji, odkar tekmujete med biatlonsko elito, in še vedno ste del nje. Najbrž je prav to tisto, kar vas žene naprej?
Starejši si, manj ljudi verjame v tvoj uspeh. A z drugimi se ne obremenjujem. Vem, kaj čutim jaz. Še vedno sem lahko v vrhu, če se vse sestavi oziroma če nimam zdravstvenih težav in treniram brez zapletov. Med kariero sem imel precej težav, a vedno znova sem dokazal, da lahko dosegam dobre rezultate oziroma tekmujem na visoki ravni.

Ko omenjate vse težave, verjetno izstopa tista tekma februarja 2011, ko vam je zaradi hudega mraza na tekmi svetovnega pokala v ZDA zmrznil kazalec desne roke ...
Verjetno sem edini v zgodovini biatlona, ki so mu med tekmo pomrznili prsti. Se zgodi. Pomembnejše je sporočilo, da se potem pobereš in postaneš svetovni prvak. To je vredno več.

Kakšne cilje ste si postavili za letos? Redno uvrščanje med 15?
To je eden osnovnih ciljev. Imel sem ga tudi lani, a sem izpustil pet od 21 posamičnih tekem. Na koncu sem bil 24. v skupnem seštevku. S povprečjem, kot sem ga imel, bi bil okrog 15. mesta, če bi nastopil na vseh tekmah. Veselim se predvsem svetovnega prvenstva, pa svetovnega pokala marca na Pokljuki, kjer si želim čim več gledalcev.

Ali kdaj pomislite že tudi na olimpijske igre v Cortini 2026?
Niso več tako daleč in jih že imam v mislih. Anterselva sicer ni preprosto prizorišče, lahko pa veliko pomenijo izkušnje. Zmagal sicer tam še nisem, sem pa bil drugi in tretji. Na svetovnem prvenstvu sem bil v Anterselvi četrti, mesto na zmagovalnem odru sem izgubil v zadnjem krogu.

Biatlon je garaški šport. Koliko ste pri 37 letih še pripravljeni trpeti oziroma žrtvovati za uspeh?
Še sem se pripravljen vreči na glavo, če to mislite (smeh). Je pa težava, da je regeneracija slabša kot takrat, ko sem bil star 25. Treba je najti pravo razmerje med treningom in počitkom, da ne prekuriš telesa. Nekajkrat sem ga že v karieri, a to je pri tem športu neizogibno. Upam, da ne bom pozneje v življenju dobil prehitro izstavljenega računa. Nisem izbral ravno najpreprostejše stvari, a v biatlonu sem vendarle doživel zelo veliko lepega in se ne smem pritoževati.

V Sloveniji ste zelo priljubljeni, ne le zaradi športnih uspehov, ampak tudi zaradi svojega umirjenega in prav nič zvezdniškega sloga. Je tudi vam prijetno?
Zelo dobro se počutim, čeprav sem rojen v drugi državi. V Sloveniji sem si ustvaril družino, vsi moji otroci so rojeni tu: najstarejša v Ljubljani, mlajši dve v Postojni. Živimo na Bledu, prej smo živeli v Ljubljani. Precejšen del Slovenije je tako ali drugače igral pomembno vlogo v mojem življenju. Povsod so me lepo sprejeli, predvsem pa sem imel vedno dobre razmere za svojo biatlonsko kariero, kar mi je navsezadnje omogočilo, da sem lahko postal svetovni prvak.

Lepo ste se naučili slovenščine. Katere tuje jezike še govorite?
Nemško, angleško in tudi rusko se lahko nekaj malega pogovarjam, a se ne bi hvalil s tem. Slovensko se pa še vedno učim, skupaj s hčerjo, ki je v tretjem razredu osnovne šole. Rad pogledam v njene učbenike. Doma sicer govorimo oba jezika (hrvaško in slovensko), se pa hčerke s svojimi hrvaškimi vrstniki, zanimivo, raje pogovarjajo kar v angleščini.

Ko omenjate Ruse: od začetka vojne v Ukrajini imajo Rusi in Belorusi prepoved nastopanja. Kako gledate na to?
Želel bi si, da ni nikjer vojn in trpljenja, a žal svet ni tako lep. Upam le, da se ne bodo vojna žarišča razširila po Evropi, male države z ne tako razvito obrambno industrijo bi jo utegnile slabo odnesti. Za ruske in beloruske športnike pa je velika škoda, da ne morejo tekmovati. Gotovo je bila biatlonska družina z njimi bogatejša. Vsak narod nekaj doda k barvitosti svetovnega pokala, pa tudi če sem zaradi tega na tekmi za kakšno mesto slabši.