BitTorrent je izredno učinkovit internetni protokol, ki ga je leta 2001 predstavil programer Bram Cohen za razbremenjevanje strežnikov, in zgolj kot protokol oz. tehnologija ni nezakonit. Ideja za njim je bila, da se ne bi več odvijala zgolj komunikacija strežnik-odjemalec, ampak bi se omrežje razbremenilo tako, da se medsebojno komunikacijo prenese na raven posameznih odjemalcev, je pojasnil docent Jože Guna z ljubljanske fakultete za elektrotehniko. Recimo, da imate na svetovnem spletu povsem zakonit napovednik za film, in namesto da bi si ga ogledovali s strežnika na drugem koncu sveta - zakaj vam ga ne bi posredoval uporabnik bližnjega omrežja, ki si ga je že naložil, Guna razloži idejo. Na ta način se sprostijo številni omrežni viri in promet poteka hitreje.

Protokol BitTorrent za svoje delovanje uporablja protokol IP, kar pomeni, da poteka prek internetnega omrežja, njegova novost pa je bila, da komunikacija poteka med uporabniki samimi (t. i. peer-to-peer ali P2P). Vsak uporabnik je lahko hkrati strežnik in odjemalec - in prav s strežniškim delom imajo organizacije za varstvo avtorskih pravic običajno največ težav.

Krajšanje časa prenosa in razbremenjevanje omrežja
Uporabnik, ki želi z drugimi deliti neko vsebino, najprej ustvari majhno metadatoteko s podatki o lokaciji posameznih koščkov vsebine v omrežju, ki jo nato deli prek točk v omrežju, piše Wikipedia. Datoteka, ki se deli z drugimi v omrežju, je razdeljena na koščke. Ko posamezen odjemalec prejme nov košček datoteke, ki si jo nalaga, istočasno začne te koščke oddajati drugim odjemalcem v omrežju, ki iščejo isto datoteko, kar protokolu omogoča izredno nadgradljivost (ang. scalability). Vsak košček je zaščiten tudi s kriptografsko zgoščevalno funkcijo, kar preprečuje, da bi se koščke pomotoma ali zlonamerno spreminjalo, omogoča pa tudi končno preverbo avtentičnosti celotne datoteke, ki jo odjemalec prejme.

Dobra stran protokola je, da se koščki ne nalagajo v zaporedju, ampak jih v pravilno zaporedje sestavi odjemalec BitTorrent. Ta sproti nadzira, katere koščke že ima, katere še potrebuje in katere lahko oddaja v omrežje, koščki pa so med prenosom praviloma iste velikosti. Zaradi tega se lahko prenos kadar koli prekine in znova začne kasneje, brez izgube podatkov, odjemalcu pa tudi ni treba čakati na naslednji košček v zaporedju, temveč vzame, kar je na voljo in nato koščke sestavi kot sestavljanko. S takšnim načinom se precej skrajša čas nalaganja. Ko uporabnik prenos konča, postane t. i. sejalec, z vsakim dodatnim sejalcem pa se veča "zdravje" datoteke, saj ima čedalje več ljudi celotno datoteko, ki jo hkrati oddajajo v omrežje, kar poveča njeno dostopnost in zmanjša čas prenosa.

Preprosta ubporaba
Torrentovo datoteko uporabnik pridobi na temu namenjenih spletnih straneh, kot je npr. TorrentHound, kamor drugi uporabniki naložijo svoje Torrentove metadatoteke za uporabo na prej opisan način. Za uporabo protokola Torrent pa si mora uporabnik namestiti odjemalec BitTorrent, to je računalniški program, kot so Vuze, uTorrent, Tixati …, ki protokol izvedejo. Z omenjenim protokolom je vsak odjemalec zmožen pripraviti, zahtevati in oddajati kakršno koli računalniško datoteko prek omrežja, še pojasni Wikipedia.

Če si hoče uporabnik naložiti zakonito vsebino, recimo film, glasbo, računalniško igro … mora torej najprej naložiti Torrentovo metadatoteko. Ta vsebuje metapodatke o prenašani datoteki ter podatke o sledilniku, na katerega se uporabnik poveže prek odjemalca BitTorrent. Sledilnik je strežnik, ki koordinira deljenje datoteke in nima shranjenih končnih datotek z vsebino, ampak deluje kot nekakšen indeks oz. imenik. Sledilniki sledijo komunikaciji odjemalcev ter vedo, kje je želena vsebina; to sporočijo odjemalcu, ki se nato poveže s temi naslovi, vendar se prek sledilnika ne pretaka nobena vsebina, saj celoten promet poteka prek interneta.

Čeprav se sledilniki še uporabljajo, se njihov pomen z uvedbo t. i. magnetnih povezav ter decentraliziranega sledilniškega sistema prek distribuiranih zgoščevalnih tabel (DHT) zmanjšuje. Magnetne povezave za identifikacijo namreč ne potrebujejo več lokacije datotek, temveč identifikacija poteka prek vsebine.

Izboljševanje tehnologije
"Torrent je torej zgolj tehnologija, tako kot kladivo, in se lahko uporablja za povsem zakonite namene, lahko se pa seveda zlorablja," ob tem poudari Guna. Kot primer navede ameriškega ustvarjalca računalniških iger Blizzard. Blizzard protokol Torrent uporablja za posodobitve svojih priljubljenih stvaritev, kot je World of Warcraft. "Vsak uporabnik, ki je recimo že naložil najnovejšo posodobitev World of Warcraft, lahko dovoli, da se ta posodobitev deli z drugimi uporabniki v omrežju. Na ta način se bistveno razbremenijo hrbtenične povezave in strežniki, zato je vsa storitev lahko cenejša, boljša je tudi uporabniška izkušnja, saj so lokalne povezave običajno boljše, kot če vsebine nalagamo z druge celine," pove Guna.

Drugo, povsem zakonito uporabo protokola predstavlja storitev Resillo, s katero se lahko med seboj zelo učinkovito sinhronizirajo posamezne naprave podobno, kot deluje storitev Dropbox. Lahko se ga uporablja tudi za gledanje videovsebin v živo. Danes je ta lastnost celo nadgrajena v t. i. dinamični pretočni način, kjer se neposredno prek drugih spletnih tehnologij (npr. MPEG DASH) prenašajo videi. Bistvena novost pri tem pa je, da se kakovost prenosa prilagaja zmogljivosti linije, še razloži Guna. Se pravi, če se omrežne povezave na neki točki nekoliko zasičijo, se prenos ne bo prekinil, ampak se bo nadaljeval v manjši ločljivosti, skladno z zmogljivostmi omrežnih povezav.