Lojze Wieser je založnik iz Celovca, ki že štirideset let skrbi, da se slovenska dela prevedejo v nemščino in da na avstrijski knjižni trg prihaja kakovostna literatura jugovzhodnega dela Evrope. Za svoje delo je bil že večkrat nagrajen, leta 1990 je postal najboljši avstrijski založnik. Kot avtor se posveča okusom in kulinariki, išče ozadje, zakaj in kako so nastale posamezne jedi in njihov specifični okus, pri tem pa združuje raziskovanje okolja, filozofije, socialnega položaja in drugih okoliščin. Njegovo televizijsko serijo Okusi Evrope predvajajo na ORF-u in 3satu, trijezično knjigo Svatba okusov – Poroka Alp in Jadrana pa so nagradili z mednarodnim priznanjem najboljše knjige v kategoriji kulture hrane in pijače.

Pomena ohranjanja svojega maternega jezika se je zavedel že kot otrok, sledil pa mu je skozi vso svojo profesionalno kariero.

Vabljeni k branju pogovora, posnetega za televizijsko oddajo Sto let pozneje.

Kako je odločitev na plebiscitu vplivala na vašo družino in na vaše življenje?
Leta 1920 se niso dogajali prelomni dogodki le na Koroškem. Takrat se je zgodil razpad Rusije, Avstro-Ogrske, Osmanskega cesarstva, doživeli smo, da je naenkrat ostalo 120 milijonov ljudi brez strehe. Samo za naš konec so določili plebiscit, zakaj, bo verjetno treba še raziskati. Obstaja občutek, da je šlo za protislovanski refleks, ki je takrat začel razdeljevati Evropo. Blizu mi je Prežihov pogled, da to ni stvar posameznega človeka, temveč gre za strateško-politično zgodbo. Naši predniki so občutili tragične posledice, saj so iz dežele po plebiscitu pregnali vse intelektualce. Živeli so trdo življenje, kar smo občutili tudi otroci, rojeni v 50. letih.

Kljub vsemu se zdi, da so na kulturno-umetniškem področju koroški Slovenci ogromno ustvarili, več, kot bi lahko v takšnem položaju kdo od njih sploh pričakoval. Kako si to razlagate?
Iz zgodovine vemo, da tam, kjer je največji pritisk, je tudi največja iznajdljivost, saj ljudje iščejo izhode. Če se to zazna, je to lepo in pokaže, da se lahko iz vsake situacije v življenju najde izhod. Na tem področju smo veliko pokazali, a smo veliko tudi zamudili.

Kaj je po vašem mnenju dogodek, ki je najbolj zaznamoval Koroško in koroške Slovence v času po plebiscitu?
Bilo jih je kar nekaj. Prvi dogodek je bil gotovo pregon vsakršnega intelektualca. Franci Zwitter mi je povedal, da je bilo preštetih pet intelektualcev, ki so ostali na Koroškem. Druga stvar je razočaranje med ljudmi, ki so zaupali v obljube pred plebiscitom, da se bosta uveljavili demokracija in enakopravnost za vse. Tretji dogodek pa še vedno počasi prihaja v zavest, in sicer osvobodilni boj Slovencev, predvsem hlapcev, revnih, ki so šli v gozd in se uprli nacifašizmu ter s tem celotni Evropi pomagali ubraniti demokracijo.

Vaša kariera je eden izmed največjih dosežkov intelektualcev moderne generacije. Ves čas ste gradili mostove, most je postala kar Drava. Borite se za večjezičnost. Jezik je nekaj, kar narod najbolj opredeljuje, hkrati pa lahko tudi povezuje. Kako na to gledate v 21. stoletju?
V Celovcu smo pred 40 leti prvič na glas povedali, da živimo v enotnem kulturnem prostoru. V zadnjih 40 letih se je položaj še bolj 'raznarodil', kar ni nujno negativno. To le pove, da je ozemlje, v katerega so bili nekoč združeni tudi slovensko govoreči ljudje, ni več združeno, temveč je jezik postal nekaj povsem individualnega. Od posameznika je odvisno, da s tem jezikom pravilno in zaupljivo ravna. Vsak zase je odgovoren, ali bo jezik, ki je hrbtenica vsakogar, preživel ali ne. To lahko rešimo tako, da spoštujemo drug drugega, in ne, da gradimo meje, kot se trenutno dogaja v Evropi.

Poznani ste ne le kot založnik, ampak tudi kot 'gastrozof' – človek, ki raziskuje različne okuse in jih umešča v prostor in čas. S kakšnim priokusom pričakujete prihodnost?
V zadnjih treh letih smo v Celovcu nekaj pokazali z iznajdbo dni jadranske kuhinje. Združitev alpskih in sredozemskih jedi, nižine in višine, ki se ne ozira na državne meje, temveč črpa iz tega, kar so znale naše prababice, babice in mame dati v enolončnico. To pa je enolončnica, podkovana z vsemi najboljšimi okusi, ki jih narava daje v tem mikrokozmosu. Če je ta mikrokozmos sposoben iznajti in skuhati take dobre jedi, potem to pokaže, da so tukaj dobri ljudje. Samo dobri ljudje lahko nekaj dobrega skuhajo.