Kaj žene športnika, ki se je že upokojil, da se vrne? Nekoga, ki je že naredil analizo, dobro razmislil, seštel pluse in minuse, potegnil črto pod kariero in že več let živel novo življenje. Novo življenje, v katerem ni bil več vrhunski športnik.
Upokojitev je brez dvoma velik mejnik v življenju, ki na glavo obrne človekovo življenje. A športna upokojitev se precej razlikuje od običajne "starostne" upokojitve, ko tudi teža let terja svoj davek z vidika zdravja in psihofizičnih zahtev. Tovrstna upokojitev z vidika bremena prej kot ne pomeni blagoslov.
Pri športniku pa je to zaradi starosti malce drugače. Dobro, nikakor ne želim reči, da športnikovo telo ni izčrpano. V nekaterih panogah se prav gotovo pozna negativni vpliv stalno ponavljajočih se gibov, pri čemer so nekateri dokaj nenaravni. Nič nenavadnega ni, če imajo določeni športniki po koncu kariere kronične težave z določenim delom telesa. Prav nič nenavadnega ni.
A en vidik se mi (vsaj v povprečju) vseeno zdi drugačen. Upokojitev po koncu nekega obdobja (recimo sezone) v kombinaciji s še vedno relativno mladostjo pomeni hitro menjavo identitete. Poklic običajno opravljamo v fazi odraslosti, na drugi strani pa je nekdo športnik (običajno) tudi celo otroštvo in mladost, ko se je seznanil s posamezno športno panogo. Celotno kariero je smučar, kolesar, nogometaš oziroma športnik. Navajen je letnih ciklusov, ki se stalno vrtijo v krogu priprave-tekmovanja-počitek po sezoni. Vmes je včasih kakšen premor zaradi poškodb, sicer pa gre za stalni ponavljajoč se krog, ki ga poganja predvsem motivacija. Nekdo, ki ves čas kroži po tej krožnici, je navajen vseh dobrih in slabih stvari. Od zmag do medijev, od porazov do obveznosti.
Večina, ki na koncu izstopi, je prej dobro premislila, zakaj se je odločila, da za vedno konča to kroženje, sprejme svojo odločitev in stopi v drugo krožnico, kjer se oblikuje nova identiteta, ki morda ni več povezana s športom. Nekateri pa mislijo, da v športu še vsega niso povedali oziroma dosegli, in jih vleče nazaj. Navajeni so zmag, navajeni so pozornosti, predvsem pa so navajeni svoje športne identitete.
Priznam, ko sem prvič slišal, da se vračata Marcel Hirscher in Lindsey Vonn, sem asociativno pomislil, da je velika večina vrnitev slabih oziroma neuspešnih. Pred očmi sem najprej videl Michaela Schumacherja, Lancea Armstronga, Björna Borga, Martino Hingis, Clauda Lemieuxa, Marka Spitza, Muhammada Alija ... Seznam je res dolg.
Vem, da je nesmiselno posploševati. Tako kot se vsak človek razlikuje od človeka, enako velja za vsakega športnika. Vseeno pa se zdi, da je med omenjenimi zgodbami vseeno najti kakšno vzporednico, začenši s (pre)dolgim odmorom in (pre)visoko starostjo, ki je prinesla še korelacijo s poškodbami. Predolga upokojitev v stalno spreminjajočem se svetu in športu pomeni, da so se nekateri vrnili v popolnoma drugo okolje, ki ni več v ničemer spominjalo na njihovo zlato obdobje, kar je morda še najbridkeje občutil Björn Borg, ki je ob vrnitvi še vedno stavil na leseni lopar (edini uspešni vzorec, ki ga je poznal), tehnološki razvoj pa je medtem tenis preselil v povsem drugo ligo.
Seveda poznamo tudi uspešne vrnitve, v katerih so se največji asi vrnili na zmagovalna pota in osvajali številne olimpijske medalje (Michael Phelps, Simone Biles) oziroma najvišjo češnjo v svojem športu (Michael Jordan). Za to skupino predvsem velja, da odmor vendarle ni bil predolg, sami še niso bili na skrajnem starostnem robu, hkrati pa so čutili, da imajo še kak neporavnan račun (Biles in duševno zdravje) ali vidik, ki so ga popolnoma spremenili (Phelpsov premik iz lova na rekorde v plavanje iz veselja, česar prej ni poznal).
Iz besed, ki sta jih omenjena alpska smučarja namenila javnosti, je težko prodreti v samo bistvo, njuno glavo in najti natančen razlog, ki ju je v resnici znova pognal na bele strmine. Če pa iščem vzporednice s prej naštetimi športniki, obema gotovo ni v korist izjemno dolg odmor, pri Lindsey Vonn še manj starost, saj je pred tedni dopolnila 40 let. A oba sta ostala ves čas v stiku s snegom, pogosto smučala (Hirscher tudi testiral) in gotovo tudi naredila račun, po kaj sta v resnici prišla in kako bi to tudi dosegla.
Prav spremljanje te poti in uspešnost sledenja zastavljenim ciljem bosta v sezoni svetovnega prvenstva gotovo eni od zanimivejših zgodb v alpskem smučanju.
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
