"Naši šolniki, kot je Blaž Kumerdej, ki se je zelo zavzemal za slovenski učni jezik, je pisal oblastem, da otroci ne razumejo jezika in posledično ne napredujejo, da je položaj v učilnicah katastrofalen," je v MMC-jevem intervjuju povedala slavistka in vodja Oddelka za zgodovino slovenskega jezika na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Andreja Legan Ravnikar.

Kumerdejevi pozivi niso naleteli na gluha ušesa razsvetljene cesarice Marije Terezije, ki je v Habsburški monarhiji leta 1774 uvedla obvezno osnovno šolstvo. V deželah s slovenskim prebivalstvom je tako slovenščina na najnižjih trivialkah hitro postala realnost. Na Kranjskem, kjer je bilo dvojezičnosti izjemno malo in je bilo posledično otroke nemščine naučiti najtežje, pa je bila slovenščina dovoljena tudi na t. i. glavni šoli in na normalki v Ljubljani, in sicer vsaj v prvem letniku, po potrebi v prvih dveh.

Prevod Splošnega šolskega reda v slovenščino je bil izjemno velik podvig, saj cela kopica strokovnih pedagoških in drugih izrazov v slovenščini takrat sploh še ni obstajala. Prevajalec je nemško izrazje dobesedno prevajal, ga neposredno prevzel iz nemščine ali pa je skoval čisto nove besede. Težava je tudi nemška skladnja. "Nehote so preslikali nemško podobo jezika v slovenščino, če bi znali, bi zagotovo prevedli bolje, a to je bilo izjemno težko početje. Vedeti je treba, da so bili vsi naši prevajalci odlični govorci nemščine, v kateri so se izobraževali skozi šolski sistem vse do univerze," je pojasnila, zakaj je 250 let star prevod za današnjega govorca slovenščine tako slabo razumljiv.

Vabljeni k branju intervjuja.

Starinska slovenščina iz 18. stoletja je prav simpatična, ko jo bereš, se ti zdi, da kar razumeš zapisano. Kako razumljiva za današnjega bralca je pravzaprav slovenščina v 250 let starem šolskem redu?

Odvisno je predvsem od tipa besedil. Nekatera besedila so preprostejša, lažje razumljiva, tukaj pa imamo tip pravnega besedila s področja šolstva, ki pa je daleč, daleč od tega, da bi bilo razumljivo. Težko razumljivo je bilo že takratnemu bralcu brez znanja nemščine, še toliko težje pa je zapisano razumeti sodobnim bralcem.

Koliko novih besed si je moral Janez Nepomuk Edling izmisliti, da je lahko šolski red leta 1774 prevedel iz nemščine, ki je bila takrat dominanten jezik habsburške monarhije, v slovenski jezik, za katerega takrat ni obstajal še prav noben jezikovni standard?

S konkretnimi številkami je težko odgovoriti. Prevajal je na več različnih načinov, izbiral že obstoječe besede, ki jim je dodajal nove pomene ipd. Če približno ocenim, bi rekla, da je okoli deset, petnajst odstotkov strokovnih izrazov nastalo s terminologizacijo že znanih besed iz splošnega jezika, se pravi govorjenega jezika tistega časa. Gre za že obstoječe besede, na primer vučiti (učiti, op. n.), vučenik (učitelj, op. n.), ki sta domači besedi slovanskega izvora, potem pa imamo tudi besede, kot sta šola, šolar, te so bile prevzete iz nemščine (die Schule) že davno prej. Besede, kot so šola, šolar 'učenec', šolarica idr., so namreč v slovenskem besednjaku dokumentirane že v knjižnem jeziku 16. stoletja. Ko uporabnih že obstoječih besed ni bilo na voljo, pa je imel prevajalec več možnosti, in sicer je lahko besede neposredno prevzel iz nemščine, takšna je beseda metoda (die Methode), metodne bukve, v njih so bili popisani metodološki pristopi pri poučevanju, ki so se jih učili bodoči učitelji, običajno na krajših tečajih. Tudi takih je bilo približno 10–15 odstotkov. Recimo okoli 70 odstotkov strokovnega besedišča pa se je oblikovalo tako, da je prevajalec nemške strokovne besede prevajal iz nemščine. To je bilo problematično in je pri razumevanju besedila povzročilo veliko zagato, če je prevajal dobesedno po morfemih, jezikoslovci temu pravimo kalki, te besede so zato težko razumljive. Sicer pa velik del nemškega strokovnega izrazja predstavljajo zloženke, ki jih je lahko prevedel prav tako z zloženko: die Trivialschule je postala trivialšola, to je najnižja stopnja osnovnošolskega izobraževanja, večino pa je prevedel z dvobesednimi poimenovanji, z levim pridevniškim prilastkom, npr. šolna kamra oz. šolna kamera je bila učilnica, šolni denar je bila šolnina, šolna ura je šolska ura, šolno zaderžanje je vedenje ipd. Tretji način prevajanja nemških zloženk, ki ga je prevajalec uporabil najredkeje, je dvobesedno poimenovanje z desnim samostalniškim prilastkom, npr. iz nemškega Fleßkatalog je nastal 'katalog te pridnosti' oz. 'redovalnica'. Zanimivo pa je, da prevajalec še ni uporabil postopka prevoda nemške zloženke z izpeljanko, npr. trivialšola je pozneje postala trivialka, normalšola normalka ipd.

Prevajalec se je tako močno opiral na nemščino, da je bil prevod bralcu, kot ste tudi sami že omenili, težko razumljiv. Na to težavo so že takratni kritiki opozarjali, zakaj je nastala ta nevšečnost, če ji tako rečeva?
Težavi sta dve. Ko so konec 18. stoletja začela nastajati prva strokovna besedila na področju šolstva, slovenščina besedišča za rabo v strokovnem jeziku sploh še ni imela. Podobno je bilo z marsikaterim drugim evropskim jezikom, nemščina pa je to izrazje že imela, ker se je imela priložnost razvijati že prej, saj je bila državni jezik. Prva težava je bila torej oblikovanje strokovnih izrazov, za katere v slovenščini besed sploh še ni bilo. Druga težava pa je skladnja tako na ravni besed kakor na ravni stavkov, povedi. Zakaj je bila to težava? Res je, da smo takrat imeli že več kot 200 let dolgo tradicijo pisanja v slovenščini, od druge polovice 16. stoletja (prva slovenska knjiga Primoža Trubarja Katekizem izide leta 1550, op. n.), a prevajalci so tudi skladnjo prevajali po nemščini, ki pa je bistveno drugačna kot v slovenščini. Avtohtona slovenska skladnja je drugačna in prevajalci slovenskih zakonitosti večinoma sploh niso prepoznali. Nehote so preslikali nemško podobo jezika v slovenščino, če bi znali, bi zagotovo prevedli bolje, a to je bilo izjemno težko početje. Vedeti je treba, da so bili vsi naši prevajalci odlični govorci nemščine, v kateri so se izobraževali skozi šolski sistem vse do univerze. V stiku s slovenskim jezikom so bili kot otroci, a potem ko so se vračali v domače okolje, v svojem poklicu, delovnem okolju, v javnosti so govorili nemško, nekateri so odlično znali tudi latinsko. Če slovenski jezik poznaš samo iz domačega vsakdanjega sporazumevanja, ne boš poznal zapletenih skladenjskih struktur, ki jih terja na primer prevajanje zahtevnega pravnega besedila. Tudi danes imajo pravna besedila izjemno zapleteno skladenjsko strukturo in so nepravnikom velikokrat težko razumljiva.

Prevajalec je dobesedno izumljal nove slovenske besede …

Začetna faza oblikovanja terminologije je zmeraj taka, da si določeni poskusni izrazi konkurirajo. Redko pa prevajalec tujega strokovnega izraza ni znal prevesti, zato ga je preprosto opisal. Naj navedem primer, ki se mi zdi zanimiv: današnje poimenovanje črkovati, nemško buchstabieren, je prevajalec prevedel v 'črke vkup skladati'.

Slovenščini je torej primanjkovalo besedišča in posledično se je na nemščino gledalo kot na superioren jezik. Vendar tudi nemščina vseh teh izrazov ni imela od vedno, le izmislili so si jih nekoliko prej?
Nemščina je bila državni jezik monarhije in se je uporabljala v javnosti in številnih uradnih položajih, medtem ko je bila slovenščina jezik intimnega družinskega okolja, domače vasi. Zagotovo, ko se pojavijo prvi patenti, kot jim rečemo – Valentin Vodnik jim je rekel odprta pisma – ko se je modernizirala država, je bilo treba z javnimi razglasi o spremembah obvestiti državljane. Zagotovo je bilo novosti včasih tudi v nemščini težko napisati, tudi njim so manjkale določene besede, a glede na to, da je imela nemščina daljšo zgodovino strokovnega, predvsem uradovalnega in pravnega jezika, je šlo tukaj veliko lažje. Za strokovne izraze, termine je zaželeno, da imajo samo en pomen, da so enopomenski. V tistem času je bil jezikovni primanjkljaj tudi na nemški strani, ne samo na slovenski. En in isti izraz so uporabili, da so z njim zapolnili poimenovalno vrzel na več mestih, to so bile t. i. večpomenke. Če dam en takšen primer, recimo termin šolne reči, tako je prevajalec prevedel dve nemški besedi Schulsachen in Schulwesens. Kaj so sploh t. i. šolne reči? Strokovno vsebino lahko razberemo šele iz konteksta, vsakokratnega sobesedila. Lahko je to pomenilo šolske dolžnosti, šolanje, učne vsebine, ta izraz pa je lahko pomenil tudi pojem šolstvo. Veliko pedagoških pojmov je torej zajelo eno samo poimenovanje. Je pa treba povedati tudi to, da si je nemščina pomagala z latinščino, od koder so prevzeli veliko strokovnih poimenovanj, npr. dekret, direktor. Včasih se je javno življenje, ne zgolj v Cerkvi, odvijalo v latinščini, to je bil splošen jezik vseh izobražencev. Nemščina je črpala iz latinščine, od tam so marsikaj prepisali, zato večkrat rečemo, da vse te besede, ki jih je slovenščina prevzela iz nemščine, niso nujno nemškega izvora, ampak so latinske, le sprejete so bile v slovenščino z nemškim posredovanjem. Torej, ne le jezikovne, temveč tudi zunajjezikovne, družbene, zgodovinske, kulturne okoliščine so vplivale na to, kakšen jezik smo imeli oz. kako hitro se je razvijal na različnih področjih družbenega življenja.

Na območju današnje Slovenije smo imeli kar tri knjižne jezikovne standarde, kranjsko slovenščino, štajersko slovenščino in prekmursko slovenščino. V katero slovenščino v navednicah, če ji tako rečeva, je prevajal Edling?

Da bi osvetlila, kakšno je bilo stanje, bi se sprehodila čisto na kratko v zgodovino. V drugi polovici 16. stoletja, ko se je slovenščina prvič pojavila v knjigi, je nastal slovenski knjižni jezik. Osnova je bilo dolenjsko narečje rojstnega kraja Rašice, od koder je bil Primož Trubar, na končno podobo jezika v knjigah pa je vplival tudi jezik deželnega središča Ljubljana, in sicer z opustitvijo ožjih narečnih značilnosti dolenjskih govorov, jezik pa vsebuje tudi posamezne gorenjske značilnosti (Ljubljana je na stičišču obeh narečnih skupin). V 17. in zlasti 18. stoletju, ko so nastajala nova in nova besedila, pa je v jezik prihajalo vedno več narečnih prvin gorenjskega prostora, preprosto zato, ker smo imeli zelo veliko piscev iz Gorenjske. Vsaka dežela je imela svojo specifično govorico, a dokler ne nastane prva knjiga, ne moremo govoriti o knjižnem jeziku. Če govorimo o vzhodnoslovenskem prostoru, je tu prva znana knjiga nastala na začetku 18. stoletja, leta 1715, vzhodnoslovenski ali prekmurski knjižni jezik imamo šele od takrat, njegova vzhodnoštajerska knjižna različica pa je nastala stoletje pozneje, na začetku 19. stoletja. Trubar je sam dejal in tudi drugi so zanj govorili, da govori kranjščino, ta kranjski jezik se je v 18. stoletju z vidika novih knjižnih objav (tudi rokopisov) daleč najbolj razvil, zajemal pa je celoten gorenjski prostor, Dolenjsko, Primorsko, Goriško, Notranjsko in tudi del Štajerske, južni del t. i. celjski okraj. To vse je pokrival kranjski knjižni jezik oz. v jezikoslovni zgodovini mu rečemo tudi osrednjeslovenski knjižni jezik, ki se mu je v drugi polovici 18. stoletja pridružila tudi koroška različica. Torej, imamo osrednjeslovenski oz. kranjski knjižni jezik, ki ima koroško različico, in imamo vzhodnoslovenski oz. prekmurski knjižni jezik, ki pa ima vzhodnoštajersko knjižno različico. In zdaj, ko me vprašate, v katerem jeziku je napisan šolski red, vam lahko povem, da je jezikoslovna analiza besedila pokazala, da je prvi pravni dokument s področja šolstva napisan v kranjskem knjižnem jeziku tistega časa. Gre za t. i. ljubljanskega pisca, človeka, ki je pretežni del svojega delovnega življenja preživel v Ljubljani in okolici.

Edling je oral ledino. Kako velik pomen ima najstarejše slovensko besedilo s področja šolstva za slovensko strokovno izrazje na področju pedagogike?

Nad avtorstvom Edlinga visi vprašaj. Res je v šolski zgodovini velikokrat zapisano, da je Edling avtor, a v resnici to ni bilo nikoli dokazano. Jezikovna analiza, ki bi natančno primerjala besedilo z drugimi Edlingovimi besedili, kjer je njegovo avtorstvo neizpodbitno (ker je podpisan kot prevajalec) še ni bila narejena. Poleg tega bi bila nujna primerjava še z jezikom dveh zelo pomembnih šolnikov tistega časa, to sta Blaž Kumerdej in Anton Tomaž Linhart. Obstajajo namreč zapisi, da so prevod najprej ponudili Kumerdeju, ki pa je to odklonil. Zavedati se je treba, da je bilo ljudi, ki bi znali šolski red prevesti v slovenščino zgolj peščica. Mogoče bom enkrat našla čas in se lotila natančnega študija tudi Kumerdejevega jezika, pa tudi Linhartovega, da bi z največjo mero zanesljivosti lahko ugotovila, kdo je avtor prevoda. Edling je bil po vsej verjetnosti pri prevodu zraven, a če mene vprašate, mislim, da je sodelovalo več ljudi. Mogoče je Edling v grobem prevedel šolske zakone, Linhart in/ali Kumerdej bil pregledovalec ali svetovalec, morda tudi kdo tretji. Še nekaj splošno manj znanih ljudi se je takrat vrtelo v šolskih komisijah.

Morda je več prevajalcev prevedlo vsak svoj del?

Težko verjamem, ker je besedilo koherentno in nikjer nimaš občutka, da je od neke točke naprej pisala druga roka. Prej bi rekla, da je bil glavni prevajalec eden, končni rezultat pa delo več ljudi, ki so dali svoje uredniške nasvete in popravke. Določeni raziskovalci zagovarjajo avtorstvo Edlinga, nekateri drugi šolski zgodovinarji pa imajo velike zadržke, a končne sodbe o tem, kdo je avtor, še ni.

Omenjeni 250 let stari šolski red je bil podlaga za slovenski strokovni jezik na področju pedagogike. Kako pomembno seme je bilo posejano?

To so bili začetki in vsak začetek je težak, zato je prevod pomemben. Trubar je prvi, Prešeren je edini, pravimo, tako da to, da ima nekdo prvenstvo, ima velik pomen že samo po sebi. Kar pa zadeva nadaljnji razvoj jezika, konkretno pedagoški strokovni jezik, šolsko izrazje, kot tudi rečemo, so največja težava zgodovinske okoliščine. To je bil čas reform Marije Terezije, prvih šol je bilo malo, bilo je malo usposobljenih učiteljev, ki bi lahko učili v slovenščini, primanjkovali so slovenski učbeniki. Nemška oblast ni imela posebnega interesa, da spodbuja slovensko šolstvo. Razvilo se je iz praktičnih potreb, da bi se otroci čim prej naučili nemščine, sledili pouku in nadaljevali šolanje v nemščini na vseh višjih stopnjah izobraževanja, tukaj si ne smemo delati utvar. Končni rezultat je bila nemška šola, zlasti na višjih ravneh, na najnižji pa je bil dopuščen slovenski učni jezik. Če je prišel slovenski otrok v šolo in ni razumel nemško govorečega učitelja, se ni mogel ničesar naučiti. Večji premik, kar zadeva šolstvo, se zgodi šele v drugi polovici 19. stoletja, po pomladi narodov 1848, ko se začne sistematično uvajanje slovenščine v šole, tudi v urade. Slovenščina je bila uvedena v šolah vse do najvišje ravni kot učni jezik in tudi učni predmet še v času Ilirskih provinc, ko naše kraje zasedejo Francozi, v letih 1809–1813. Francoska politika je namreč poleg francoščine uvajala v šole tudi nacionalne jezike, pri čemer je imel odločilne zasluge Valentin Vodnik. To je bila krajša epizoda, ki je bila pretrgana takoj, ko se je vrnila avstrijska oblast. Valentin Vodnik se je zaradi frankofilstva avstrijskim oblastem tako zameril, da so ga nemudoma upokojili, čeprav je bil eden najsposobnejših ljudi tudi za področje šolstva. Da je nelojalen državljan, celo nekakšen francoski vohun, pa da je prostozidar itd., vse mogoče so mu obesili. Bil je član Zoisovega krožka (baron Žiga Zois, op. n.), ki si je želel napredka za svoje rojake. Nemščina v šoli in javnem življenju je delovala v monarhiji povezovalno, "mi vsi sodimo skupaj in govorimo isti jezik", tako so to utemeljevali. Ni šlo za neko zatiranje različnih ljudstev v monarhiji, tudi ko je nacionalna ideja vzniknila v drugi polovici 19. stoletja, so bile dane dodatne jezikovne pravice, zato smo bili v tem času in posledično ob razpadu monarhije veliko razvitejši kot na primer nekateri drugi narodi nekdanje Jugoslavije, ki so bili pod Turki.

Kdaj je slovenska pedagogika končno zaživela s polnimi pljuči?

Ugodne družbene, politične in zgodovinske okoliščine so nastopile, kot rečeno, v drugi polovici 19. stoletja in potem v 20. stoletju, ko je razvoj slovenskega šolstva postal kontinuiran. Konec stoletja, predvsem pa na začetku 20. stoletja – leta 1919 je bila ustanovljena slovenska univerza – dobimo tudi slovenski znanstveni jezik, ki dokazuje veliko razvitost slovenskega jezika.

Vrniva se v čas Marije Terezije. Kakšen je bil prvi slovenski učni jezik, so učitelji poučevali v svojih lokalnih narečjih?

Slovenski šolski red predpisuje tri vrste osnovnih šol. Trivialne šole, danes jim rečemo trivialke, v katerih je potekal začetni pouk na podeželju. Potem so bile v mestih in večjih trgih t. i. glavne šole, po zahtevnosti na najvišji ravni osnovnega šolstva pa so bile normalne šole ali, kot jim pravimo danes, normalke. Normalke so bile samo v deželnih glavnih mestih, konkretno v Ljubljani. Slovenščina je sprva prevladala zgolj v podeželskih šolah, t. i. trivialkah. Originalen načrt šolskega reda (Allgemeine Schulordnung) je sprva sicer bil, to moram povedati, pouk v nemščini tudi na trivialkah. Pravni dokument namreč govori o treh tipih nemških šol, a se je potem v praksi izkazalo, da tako ne bo šlo. Ko so prišli z nemščino v razred na slovenskem podeželju, se ni zgodilo nič, otroci niso razumeli ničesar. Tako so hitro spoznali, da za najosnovnejši pouk, za najmlajše šoloobvezne otroke od šestega do dvanajstega leta, učitelji nujno potrebujejo znanje slovenščine. Postopoma so zato v trivialke uvedli slovenščino, tudi v glavnih šolah je bil sprva učni jezik samo nemščina, a so hitro ugotovili, da ni rezultatov. Naši šolniki, kot je Blaž Kumerdej, ki se je zelo zavzemal za slovenski učni jezik, je pisal oblastem, da otroci ne razumejo jezika in posledično ne napredujejo, da je položaj v učilnicah katastrofalen. Marija Terezija je nato naknadno dovolila slovenščino v prvem in drugem letniku – ali vsaj v prvem. To je veljalo samo za Kranjsko, drugod, na Štajerskem in Koroškem, kjer je bila dvojezičnost močneje prisotna, prebivalstvo torej ni bilo tako večinsko slovensko, pa je bila slovenščina učni jezik zgolj na trivialkah. Slovenščina, ki so jo uporabljali učitelji pri pouku, je bila pokrajinsko obarvana. Če je bil to na primer primorski prostor, je bila po vsej verjetnosti slovenščina učitelja obarvana s primorskimi narečnimi značilnostmi, če je bilo na Gorenjskem, so "zavijali" po gorenjsko, če na Dolenjskem, dolenjsko itd. Otroci so poznali svoje narečje in učni jezik se je temu moral prilagajati.

Splošna šolska naredba je sčasoma postala šolski red, vučiti se in vučenik sta postala učiti se in učitelj. To so zgolj površinske, kozmetične spremembe?
Najprej bi povedala, da je bil naslov Allgemeine Schulordnung naknadno preveden v Splošno šolsko naredbo v 19. stoletju, ko je potekala močna slavizacija slovenskega jezika. Beseda naredba ima južnoslovanski izvor. Besedilo samo je bilo namreč prevedeno brez naslova, to so, kot rečeno, naredili pozneje. Ko se je bližala 250-letnica, smo premišljevali, da bi naslov posodobili, ker za sodobnega bralca je "naredba" precej nerazumljiva. Med natančno analizo besedila sem nato ugotovila, da je pravzaprav sam prevajalec večkrat zapisal šolni red! Prevajalec je torej sam pred 250 leti že prevedel Schulordnung v šolni red.

Kaj pa vučiti se in vučenik?

Pri besedi vučiti se imamo samo regularen jezikovni pojav – protetični v, ki v novoslovenskem skupnem knjižnem jeziku sredi 19. stoletja ni bil normiran. Kar pa zadeva poimenovanje vučenik oz. učenik, pa je v tistem času pomenilo učitelj, medtem ko je šolar konkretno v Splošnem šolskem redu, podobno kot v 16. stoletju, nastal pod vplivom nemške prevodne predloge. Učenec je bil torej šolar, besede učitelj pa v tekstu šolskega reda sploh ni, ta beseda se na Kranjskem sploh ni uporabljala, v knjižno slovenščino je prišla z obrobja slovenskega jezikovnega prostora (iz prekmurščine, enako tudi v kajkavščini), pripona –tel pa pomeni vršilca dejanja (tisti, ki uči). Na Kranjskem se je besedo posvojilo v 19. stoletju, ko je bil normiran enotni slovenski knjižni jezik. Učenik pa je tisti, ki je učen, zato pomeni učitelja.

Učitelj je torej prišel iz prekmurščine. Od kod pa so učenci prišli, glede na to, da so imeli na Kranjskem šolarje?

Iz slovarjev na portalu Fran je razvidno, da je beseda slovanskega izvora (v)učenec prvikrat zapisana v Hipolitovem slovarju s preloma 17. v 18. stoletje. To je tisti, ki se uči. Pripona -ec za vršilca dejanja je ravno v kranjskem prostoru pogosta. Če ima prekmurščina prevladujoč -tel, ima Kranjska priponski obrazili -ec in tudi -ik. Na koncu v jeziku ostane tisto, kar se skozi vsakodnevno rabo najbolj 'prime'.

V monarhiji je bila dominanten jezik nemščina, v Jugoslaviji srbohrvaščina, danes v dobi spleta pa se še najbolj 'prime' angleščina.

Trend slavizacije slovenščine je potekal že v drugi polovici 19. stoletja, takrat so prihajale v slovenščino tudi besede drugih slovanskih narodov, ne samo srbohrvaške. Takoj ko smo prišli v Jugoslavijo, v prvo južnoslovansko državo, pa so začele srbohrvaške besede pritekati zelo intenzivno. Sploh kletvice je bilo treba takoj posvojiti, ker so imeli Srbi najbolj sočne, mi Slovenci nismo znali tako preklinjati. Zdaj dominira angleščina.

Splošni šolski red, ki praznuje 250 let, je na novo prevedel zgodovinar in nemcist Matic Batič. Kaj po vašem mnenju prinaša prevod?

Največji prispevek je, da je zdaj besedilo, ki je v izvirniku resnično težko razumljivo, dostopno sodobnemu bralcu. Gre za eno najstarejših pravnih besedil v slovenščini na sploh, vsebuje 24 členov, napisanih v zapletenem pravniškem jeziku. V tistem času so se v slovenščino prevajali tudi drugi pravni dokumenti (patenti), a šolski red med njimi pozitivno izstopa po obsegu in predvsem po terminologiji, za katero se vidi, da je nastajala sistematično, resda včasih bolj, včasih manj posrečeno. Zelo jasno vidi tudi začetništvo prevajalca, saj ni bil vedno dosleden pri rabi izraza, ki ga je izbral za določen termin. Včasih se ni mogel odločiti, katero poimenovanje je najustreznejše. Lep primer tega je iskanje ustreznega poimenovanja za šolskega nadzornika (nem. Schulaufseher) – šolni gorigledec, šolni gorigledavec, šolni goripogledovavec in šolni čezgledavec. Besedilo ima velik pomen za kulturno, šolsko in jezikovno zgodovino! Na primer besedilu očitamo neslovensko skladnjo, a šele petdeset let pozneje je slovenski slovničar sicer v nemško pisani slovnici, to je bil Franc Serafin Metelko, leta 1825 prvič natančno opisal slovensko skladnjo! Imeli smo še Kopitarjevo slovnico, ki je izšla leta 1808. Prevajalec šolskega reda tako ni imel tako rekoč ničesar na voljo, nobenih zgledov ni bilo. Zapleteno besedilo je bilo treba prevesti zelo natančno, ker je bilo pravno zavezujoče in takšni prevodi niso mogli biti približni. Tudi zato je ta jezik tako zapleten, ker je moral biti kirurško natančen, da se kakšen pomemben vsebinski poudarek ne bi izgubil ali napačno interpretiral.