39-letni Jani Brajkovič je bil nekoč slovenski up celo za zmago na eni od treh največjih dirk, toda prepogosto so ga ustavili številni padci. Vseeno je v karieri veliko dosegel, bil prvi Slovenec, ki je nosil majico vodilnega na eni od treh največjih dirk, leta 2010 pa je dobil Dirko po Dofineji. Ko je pred dvema sezonama končal kariero, so odmevali njegovi zapisi, v katerih je razkril, kako se je bojeval z bulimijo. Pogovarjali smo se tudi o vseh teh težavah, ki so ga pestile med kariero, osrednjo nit pa je seveda predstavljala bližajoča se Dirka po Franciji, na kateri bo poskušal Tadej Pogačar tretjič osvojiti rumeno majico.

Čeprav sami poudarjate, da ste vedno najraje dirkali na Dirki po Španiji, pa verjetno lahko potrdite, da je Dirka po Franciji vendarle daleč največja dirka na svetu. Kaj jo v vaših očeh dela večjo od drugih?
Prav vse je bolj impresivno kot pri drugih dirkah. Že termin dirke – julija, med poletnimi dopusti – privabi ogromno navijačev, kar za seboj potegne vse drugo. Za kolesarje je Tour osrednja dirka sezone, pomembnejša tudi od olimpijskih iger. Zmagovalec dirke je za večno zapisan v športno zgodovino, že kdor dobi etapo, ima zagotovljeno lepo kariero, tudi če je bil na preostalih dirkah povprečen.

Tudi vi ste bili (leta 2012) med deseterico, kar na Touru pomeni veliko, vseeno pa za vaš največji uspeh kariere velja zmaga na Dirki po Dofineji leta 2010. Kako ste takrat doživljali te dosežke?
Če pogledam, v kakšnem stanju sem dirkal, sem pravzaprav ogromno dosegel, a mi to takrat ni veliko pomenilo. Celo zmaga na Dirki po Dofineji mi ni pomenila nič in jo šele zdaj, s časovne distance, dojemam kot lep uspeh. Če je otrok vzgajan v okolju, kjer na neverbalen način dobiva informacije, da smo nepomembni, neuspešni, nevredni, potem takšni postaneta tudi mišljenje in prepričanje osebe, čeprav na nezavedni ravni. Pri uspehu tako oseba ne čuti ponosa in vrednosti tega uspeha. Ko sem zmagal na Dofineji, je bila takrat zame to le stopnička do Toura. Pred Dofinejo mi namreč moštveni direktor Radia Shack Johan Bruyneel ni dajal upanja, da bi lahko nastopil na Dirki po Franciji. Ko sem zmagal, me je tri dni pozneje poklical moštveni kolega Lance Armstrong in me vprašal, ali si želim nastopiti na Touru. Seveda sem rekel da.

In takrat ste prvič nastopili na Dirki po Franciji, skupaj pa zbrali pet nastopov (2010, 2011 2012, 2013, 2017). Veljali ste za izjemno talentiranega in delavnega kolesarja. Se vam zdi, da bi lahko izvlekli še več kot skupno deveto mesto?
Vzgajan sem bil v okolju, kjer nismo bili pomembni, vredni, uspešni. To otrok prenese v podzavest. Prepričan sem, da sem bil leta 2012 odlično pripravljen, leto prej pa zrel za zmagovalni oder Dirke po Franciji. Ne pretiravam. Testi so bili odlični. V 17 minutah sem ob svojih 57 kilogramih razvil 410 vatov moči. Toda na 5. etapi sem leta 2011 padel. Še huje je bilo leta 2012, ko se je spet izkazalo, kaj imam v podzavesti. Da ne smem uspeti. Osemkrat sem padel, v eni etapi celo trikrat, tudi dan pred vožnjo na čas, tako da zaradi bolečin nisem mogel biti v pravilnem položaju. Že če bi tisti kronometer odpeljal tako, kot znam, bi bil skupno šesti. Vse sem naredil, da sem samega sebe sabotiral, da ne bi bil dober.

Pred letošnjo dirko za glavnega favorita velja Jonas Vingegaard. Na Dirki po Dofineji je zanesljivo zmagal, konkurenca je bila vsaj za razred slabša. Menite, da je še bolje pripravljen na dirko kot lani, in kako je po vašem mnenju poškodba zapestja vplivala na priprave Tadeja Pogačarja?
Kaže, da je Vingegaard res odlično pripravljen, lahko pa le ugibam, kakšna je forma Pogačarja. Marsikdo se ne bo strinjal, a mislim, da je ta poškodba dolgoročno zanj celo dobra stvar. Vemo, da je lani pred Tourom na vsem zmagoval, a je prišel Vingegaard in bil zadnji teden Toura boljši. Zdaj se je moral Pogačar ustaviti, odpočiti in na novo graditi formo. Mislim, da bo to na koncu velik plus zanj. Vingegaard je trenutno v izjemni formi, ne vem pa, ali lahko veliko doda in ali bo lahko tudi v tretjem tednu dirkanja tako superioren.

Poleg tega bo pod pritiskom ...
Zagotovo. Prvič bo pred nalogo, da ubrani zmago, in to ne bo preprosto. S pritiskom ima občasno težave. Lani je moral po zmagi na Dirki po Franciji menjati telefonsko številko, umaknil se je tudi iz javnega življenja. Očitno je bilo vsega preveč. Vsa Danska od njega zdaj spet pričakuje zmago, a to ne bo preprosto. Ima pa res najboljšo ekipo, ki pa vendarle dela tudi napake.

Lani je odmevala vaša izjava med Tourom, da Jumbo Visma dirka kot slepa kura.
Saj tudi je. A če si tako dober, si lahko privoščiš več napak kot drugi, a enkrat za to plačaš. Na Giru so sicer letos dobro dirkali, bomo videli, morda bo tako tudi na Touru.

Ključne etape bodo seveda v Alpah, a vendarle, že uvodni teden Toura bo zanimiv, kajne?
Seveda, že prvi teden je težak, ko bodo kolesarji v Baskiji. Marsikaj se lahko zgodi.

En padec, pa gre vse po zlu ...
Vprašati se je treba, zakaj pride do padcev. Ob naporih je regeneracijski čas daljši, kolesar je napet in ne odreagira pravilno. To je vse povezano. Pritisk kolesarja zategne, saj zakrči mišice, postane trd in je potem veliko slabši v obvladovanju kolesa, v reakcijskem času.

Je pomembno, kakšna je trasa? Bi lahko rekli, da letošnja Dirka po Franciji bolj ustreza Vingegaardu?
Sami profili trase igrajo zelo majhno vlogo, generalno pač zmaga tisti, ki je najbolje pripravljen in najbolj kreativen. Vedno moraš biti v dobri dnevni formi, brati dirko in odreagirati na pravi čas.

Na koga bi stavili: na Tadeja ali Jonasa?
Pristranski sem in sem seveda za Tadeja. Vem, da je ogromno vložil v to dirko, v primerjavi z lani se je posvetil vsem najmanjšim malenkostim.

In že spomladi preprosto blestel ...
Tudi lani je bil na Tirreno–Adriatico za dva razreda boljši od Vingegaarda, na Touru pa ne ... Tisto, kar se zgodi spomladi, ni nujno, da se bo ponovilo julija. Sploh mladi kolesarji se ne zavedajo dovolj, da ne moreš svojega telesa vso sezono gnati do konca, ker plačaš davek, ki najraje pride prav na najpomembnejši dirki sezone. Zato se je včasih dobro ustaviti in odpočiti.

Prejšnji četrtek je na DP-ju v kronometru kar za minuto in pol popravil čas iz leta 2020, a komentiral, da je bil to zgolj soliden kronometer. Kaj vam to pove?
Zelo veliko. Predvsem, da je na Tour pripravljen.

Kaj pa vi in kolo? Danes smo vas ujeli ravno po treningu na kolesu. Ali tudi po koncu kariere naredite veliko kilometrov?
Bolj malo. In to niso treningi, ampak vožnje s kolesom. Zdaj ko je toplo vreme, poskušam najti čas, da grem na kakšno vožnjo s kolegi ali pa sam skočim za kakšno uro na kolo. Bi si želel iti večkrat, vendar pogosto ni časa.

Torej ne spadate med tiste kolesarje, ki bi bili tudi po koncu kariere vsak dan po pet ur na kolesu, kar vse raje počnejo tudi rekreativni kolesarji, ki so tako zavzeti kot kakšni profesionalci?
Treba se je vprašati, zakaj. Saj sem bil sam tudi tak, preprosto sem moral na kolo. To je bila odvisnost, ki na koncu vodi v uničenje. Tako je povsod: pri delu, alkoholu, drogah, spolnosti in tudi kolesarstvu. Kaj doseže rekreativni kolesar s tem, da je vsak dan pet ur na kolesu? Bom povedal zase: vzgojen sem bil v okolju, kjer je vladala nizka čustvena zrelost, zato je otrok prisiljen, da se prilagodi, da potlači čustva v sebi in najde neki izhod skozi šport. Ta sprošča napetost v človeku. In tako sem po pet ali šest ur na dan pritisk v sebi sproščal skozi pedale, vendar se s tem izčrpaval.

In če niste šli na kolo, se niste dobro počutili?
Ko po 150 ali 200 kilometrih prideš domov, si izčrpan, si otopel. Vseeno ti je za vse, počutiš se manj slabo. No, saj sploh ničesar ne čutiš. In ta krog se ponavlja: zbudiš se in čutiš pritisk, ki ga ne znaš izraziti s čustvi, ker se tega nisi imel kje naučiti. Zato greš na kolo. Kadar nisem šel na kolo, sem bil drug človek: jezen, anksiozen, z mano se ni dalo pogovarjati. V karieri sem si v 17 letih le dvakrat privoščil teden dopusta brez kolesa. In to sta bila moja najslabša tedna. Ko enkrat nimaš tistega, za kar živiš, je to odtegnitveni sindrom.

Verjetno je bilo potem kar mučno končati kariero?
Bila me je groza pomisliti, da bom moral končati kariero, tudi zato, ker je okolica vse bolj kazala, da med profesionalnimi kolesarji nisem več zaželen. To je težko sprejeti. Pred tremi leti sem šel po spletu naključij, no, naključij v življenju pravzaprav ni, šel v Brežice k Alešu Ernstu in se seznanil z metodo AEQ. Med karanteno sem dobro treniral, težko sem čakal prvo dirko – državno prvenstvo s ciljem na Ambrožu, saj sem verjel, da lahko pridem v cilj skupaj z Rogličem in Pogačarjem. V top formi sem bil. A ko je prišel dan dirke, sem nenadoma izgubil 40 vatov moči. Zanimalo me je, zakaj sem na treningu odlično pripravljen, na tekmi pa je popolnoma drugače. V dveh urah pogovora z Alešem se mi je odprl drug pogled na življenje, razjasnil mi je številne stvari. Vstopil sem v AEQ-svet in začel spreminjati sebe in svoj pogled na svet, začel sem dojemati, kdo sem in zakaj sem takšen, kot sem.

In kakšen je ta svet?
Ta metoda je lahko razumljiva, ni pa preprosto delovati po tej metodi in se spreminjati. Sam sem postal učitelj AEQ-metode, sem učenec tretje stopnje. Ko enkrat začneš sproščati telo, začne prihajati na dan vse, kar si prej držal potlačeno s kronično zakrčenostjo. Zlorabljal sem kolo, ob tem sem imel 17 let še bulimijo. V nekem trenutku sem že izgubil upanje, naslednja faza je uničenje oziroma smrt. Vedel sem, da me lahko z leti to ubije. Ko sem se prvič spoznal z AEQ-metodo, že po dveurnem pogovoru bulimije nisem imel več. Od takrat imam tudi drugačen odnos do prehranjevanja.

V Sloveniji je kolesarjev vedno več, po vašem mnenju pa s s tem tudi vedno več takšnih, ki zlorabljajo kolo?
Slovenci smo odlični športniki. Kar nekaj je takih, ki gredo že ob štirih zjutraj na tek ali kolo in popoldne spet. To je družbeno sprejemljivo, okolica to odobrava, čeprav bi se morala vprašati: zakaj mora človek, ki ima družino in dva otroka, že pred službo na trening, pa po službi še enkrat. Pa bo kdo rekel, da je napet, ko pride iz službe. Družina, dom, to bi moralo predstavljati območje nizkega pritiska, kjer se človek lahko sprosti. Če tega ni in je doma še večji kaos kot v službi, se res zdi najbolje, da greš na kolo in se izprazniš. In to je težava. Družina tako ne more funkcionirati. Čez nekaj let mož žene ne more več videti. Otroci to čutijo in zrcalijo takšne vzorce potem na svoje otroke.

Ampak marsikdo bo rekel: vse je bolje kot bežati v alkohol ...
Kakšen pa je končni rezultat? Pri čezmernem kolesarjenju gre tudi za zlorabo telesa, ampak takšen način je družbeno sprejemljiv. Treba se je vprašati, ali kolo uporabljamo ali zlorabljamo. Če moramo na kolo le zato, da se izpraznimo, je to zloraba, če pa na kolesu uživamo in bi radi nekaj naredili za zdravje, pa da gremo na kolo v družbi s kolegi in se imamo prijetno, potem pridem domov dobre volje in sem produktiven. Ker tisti, ki kolo zlorablja, bo uro ali dve pedale poganjal do onemoglosti in bo prišel mrtev domov, na družino se sploh ne bo oziral. Če imamo težave in s kolesom zmanjšamo presežek energije, ki je ne znamo obvladovati, potem pa pridemo domov in gremo reševat težavo, potem je to dobro. Neugodno je, če s kolesom izčrpavamo svoje telo in s tem poskušamo zmanjšati problem oziroma ga lažje ignorirati.

Vi trdite, da je uspeh v profesionalnem kolesarstvu v večini tudi posledica vzgoje in okolja, ki (vsaj vam) ni dalo dovolj samozavesti. Kaj je še ključno, da kolesar postane šampion kova Pogačar ali Roglič?
Vem, da me bodo kritizirali za to izjavo, a stojim za temi besedami: kolesar mora biti za vrhunske rezultate vrhunsko travmatiziran ... Le takrat nastane odtujenost zavesti od telesa. In odklopi bolečino. Če imaš telo ločeno od zavesti, potem ne čutiš, kaj ti telo sporoča. In to je za kolesarja odlično. Greš v rdeče območje – večkrat in kronično. Naj poudarim, da travma nista samo pretepanje in vedenje, ki ga vsi obsojamo. Starš lahko otroka spravlja v nemoč tudi s preveč ljubezni in ga z njo zaduši. To je tudi travma, ki ima prav tako negativne posledice.

Vaša izjava, da je treba biti za uspeh v kolesarstvu travmatiziran, je kar močna ...
Za vrhunski rezultat je treba iti v zlorabo telesa. Ne pri vseh športih, pri kolesarstvu pa, saj je vzdržljivostni šport in so napori dolgotrajni. Mogoče je tudi zmanjšati zlorabo telesa, da je ta le kratkotrajna, pa si še vedno dober. Sam sem bil vso kariero v tem rdečem območju, v območju zlorabe. Na treningih, dirkah in vmes. Samo da sem trpel. Pred Dirko po Franciji 2012 me je treniral Inigo San Millan, ki je zdaj tudi Pogačarjev trener. Bil je vrhunski v analizi krvi. Teden dni pred začetkom Toura sem mu poslal rezultate krvnih preiskav. Rekel je, da ne smem nič več trenirati, da je vsega preveč. Po koncu dirke se je čudil, kako sem sploh lahko končal Tour in da tako uničenega kolesarja še ni videl. In to je bilo pri meni kronično. Pa še bulimijo sem imel, kar je spet druga zloraba.

Ste si pred dnevi na TV Slovenija ogledali film Jaz, Tonya o razvpiti ameriški umetnostni drsalki, ki je tudi doživljala številne zlorabe?
Nisem, bom pa. Zelo dober film je tudi film o Sergeju Poluninu, v katerem je prikazana zloraba otroka in potem posledice te zlorabe. Pa tudi Shine zelo dobro prikazuje, kako vzgoja otroka vpliva nanj, dosežke in ceno, ki jo mora potem plačati.