Pred svetovnim prvenstvom elitne divizije, na katerem bodo Slovenci prvič po letu 2005 poskušali obstati med najboljšimi, smo se o nekaterih mejnikih slovenskega hokeja in pričakovanjih pred turnirjem v Rigi pogovarjali z dolgoletnim reprezentančnim napadalcem, 48-letnim Ivom Janom.

22 let je že minilo od svetovnega prvenstva skupine B v Tivoliju, ko si je Slovenija z vami v glavni vlogi prvič priigrala nastop na svetovnem prvenstvu A-skupine. Kaj najprej pomislite, ko se spomnite na tisti uspeh?
Da gre čas zelo hitro naprej (smeh). Vseeno se uspeha spominjam, kot da je bilo prejšnji teden. Celo tega, o čem vse smo se takrat pogovarjali. Prvič v zgodovini smo se prebili v elito, in to doma. Tako polnega Tivolija pozneje nisem več videl. Vsekakor eden najlepših spominov v karieri in tega ne moreš kar tako pozabiti.

Verjetno tudi zaradi 15 golov, ki ste jih dosegli na petih tekmah!
Že res, ampak če ne bi imel odličnih soigralcev, tega ne bi zmogel. Prej pozabiš na osebno statistiko kot to, kaj smo dosegli kot reprezentanca. Nekaj zgodovinskega! Podobno, kot je zdajšnji generaciji uspelo, da so se uvrstili na olimpijske igre.

Na zadnji tekmi ste morali Estonijo premagati z 12 goli razlike, uspelo pa vam je celo zmagati s 16:0, vi ste blesteli s šestimi zadetki!
Če bi bilo treba dati 20 golov, bi jih pa dali 20. Dolgo smo se mučili proti Estoniji, preden smo v 17. minuti dosegli prvi zadetek, potem pa je steklo. Na koncu smo imeli neverjetnih sto strelov. Že če imaš 35 strelov, je dobro.

Naslednje leto (2002) ste na Švedskem obstali med elito, kar je Sloveniji uspelo le še na SP-ju v Innsbrucku 2005, ko ste bili ob ključni zmagi nad Avstrijo (6:2) s hat-trickom glavni junak tekme.
Veliko sem igral v Avstriji, vse igralce sem dobro poznal. Dobro vzdušje je bilo (leta 2005) v ekipi, nihče ni dvomil o tem, da Avstrijcev ne bomo premagali. A na Švedskem je bilo vseeno veliko težje obstati. Japonci so takrat avtomatično ostali v A-skupini, zato smo morali v skupini za obstanek zmagati na vseh treh tekmah. Igrali smo sproščeno in cilj dosegli.

Kaj ste dobili kot nagrado za uvrstitev v elito?
Avtomobil citroen saxo. A najlepša nagrada je, da ljudje teh uspehov še danes niso pozabili.

Slovenci bodo na letošnjem svetovnem prvenstvu elitne divizije igrali v skupini B v Rigi. V skupini so še Kanada, ZDA, Švica, Slovaška, gostiteljica Latvija, Norveška in Kazahstan. Kakšen razplet napovedujete?
V zadnjih letih je tako, da redkokdaj odloča samo ena tekma. Res moraš vsako tekmo igrati na vso moč in na vsak način dobiti kakšno točko, da obstaneš. Zelo težko bo, skupina je nadvse zahtevna. Velika večina nosilcev igre je prezgodaj končala sezono. Dobrodošlo je vsaj to, da imajo pred SP-jem deset pripravljalnih tekem, tako da bodo v nekem ritmu. Noben trening ti namreč ne da tega, kar dobiš na tekmi.

Kje ima Slovenija šibko točko?
Pri branilcih. Imamo sicer izkušene igralce, kot sta Pavlin in Gregorc, a nista več najmlajša in ob tako zgoščenem ritmu tekem, kot bo na SP-ju, se to na koncu pozna. Zadaj je žal precejšnja praznina. Premalo se v slovenskem hokejskem razvoju vlaga v branilce. Po mojem mnenju se tudi napačno gleda nanje – zgolj skozi dosežene točke oziroma skozi to, ali si napadalen ali nisi. In če nisi ofenziven branilec v mlajših kategorijah, nihče ne računa nate. Trenerjem je pomembno le, da osvajajo prvenstva U-13, U-15 in U-17, kar prinesejo ofenzivni branilci. Nimamo pa na primer nekega naslednika Andreja Tavžlja. Nasploh je reprezentanca dokaj stara. Dolgo se ni vklapljalo mlajših generacij, vsaj na teh pripravljalnih turnirjih. In lahko se zgodi, da po tem svetovnem prvenstvu, če Sloveniji ne bo uspelo obstati, kar nekaj igralcev reče, da končujejo reprezentančno kariero. Si predstavljate: Tičar, Jeglič, Sabolič, Urbas, Krošelj. No, vratarje se še da nadomestiti, če pa pet napadalcev konča kariero, zadaj skorajda ni nikogar, ki bi jih lahko zamenjal.

Ko ste bili vi v najboljših letih, je bilo drugače. Z Dejanom Kontrecem in Nikom Zupančičem ste sestavljali izjemno napadalno trojko. Na ledu ste odlično ujeli, ste bili tudi sicer prijatelji?
Res smo dobro funkcionirali in dopolnjevali drug drugega, po koncu kariere pa smo se še bolj združili. Nikomur ni bilo nič težko, nikoli se nismo prepirali, nikoli zmerjali, bila je le kdaj kakšna dobronamerna kritika, ki je nihče ni jemal osebno. Vedeli smo, da je to dobrodošlo za napredek. Veliko spoštovanja smo imeli drug do drugega, sploh jaz, saj sem pet let mlajši od Kontreca in sedem od Zupančiča in sem skoraj kot mulček prišel v reprezentanco ter se vklopil v to kombinacijo.

Je ta uigrana napadalna trojka sploh potrebovala trenerja oziroma selektorja? Verjetno vam je bilo vselej jasno, kako odigrati?
Lahko smo igrali miže in trenerja nismo niti potrebovali, vse smo se znali sami dogovoriti, kar danes pogrešam pri mladih. Točno sem vedel, kam se postaviti, če ima Kontrec plošček ali če je Zupančič na sredini.

Tisto sezono pred SP-jem v Innsbrucku 2005 ste igrali za Krefeld, pa za finale slovenskega prvenstva okrepili Jeseničane in jim prinesli naslov prvaka (prvega po desetih zaporednih naslovih Olimpije), nato pa odšli na Dunaj na odločilno tekmo Lige Ebel, pri čemer ste z golom in podajo prispevali lep delež k naslovu dunajske ekipe.
Z Jesenicami sem v soboto osvojil naslov slovenskega prvaka, v torek pa z Dunajem naslov avstrijskega prvaka. Le za sedmo tekmo finala sem okrepil Dunaj. Tudi nekaj igralcev v Italiji je to naredilo, tako da so potem spremenili pravilo, kdaj lahko opraviš prestop.

Februarja 2009 ste odigrali še olimpijske kvalifikacije, potem pa počasi končali reprezentančno kariero. Zakaj?
Po olimpijskih kvalifikacijah sem imel vsega dovolj. Niso me hoteli v tisti vlogi, v kateri bi po mojem mnenju lahko najbolj pomagal reprezentanci. Pestile so me tudi poškodbe. Želel sem si še za dve ali tri sezone podaljšati klubsko kariero, a za to sem potreboval tista dva meseca na leto, ki sta sicer namenjena reprezentanci, za počitek. Poleg tega: enkrat moraš reči dovolj. Samo trpel bi. In če nisi zadovoljen, potegneš še nekaj ljudi za seboj. Zakaj le? Prinašati slabo voljo v neki kolektiv je najslabše. Tudi mentalno nisem bil več sposoben, da se odrekam toliko stvarem.

Verjetno zato toliko bolj podpirate Anžeta Kopitarja, ki se je odločil, da letos ne bo igral na SP-ju?
Popolnoma ga razumem. Veliko trenira, da zdrži vse napore Lige NHL, kjer je po vsaki tekmi nekaj malih poškodb. A on je kot terminator, v tej sezoni ni izpustil ene tekme in to pomeni ogromno. Sam sem se pri 31 letih odločil, da je bilo dovolj reprezentance, on je star 35 let. Seveda se z njim ne morem primerjati, nisem nikoli odigral 90 tekem, kar je občudovanja vredno. Skratka, razumem in spoštujem njegovo odločitev. Ni lahko reči ne. Včasih glava bi, a telo ne more.

Zakaj ste bili za nekatere problematičen igralec?
Za določene trenerje sem bil naporen, ker sem vedno povedal, če je bilo kaj narobe. Nikoli nisem bil tiho. Zdaj ko sem tudi sam trener, še lažje priznam, da sem bil problematičen. So bili pa trenerji, ki so me doumeli. Matjaž Sekelj je dobro vedel, kako in kaj. Vse sva se pogovorila, povedal sem mu, da ni treba, da nekdo nenehno stoji za mojim hrbtom. Sam bom svoje vedno naredil. In je rekel: dogovorjeno. Podobno je bilo v Gradcu z Michaelom Zettlom, ki je točno vedel, da bom dal svoj delež, ne glede na to, ali mi kaj reče ali ne. Značajsko me je dobro spoznal. Sovražil pa sem, če je kdo nenehno izvajal name pritisk. Rad sem bil svoboden. A svoboden si lahko le, če nekaj daš. Če nisem dal, sem se tega zavedal in se opravičil. Nikoli mi ni bilo težko priznati krivde, če sem kaj narobe naredil.

Kaj je bilo narobe aprila 2019, ko ste bili selektor slovenske reprezentance na prvenstvu v Astani? V ekipi ste imeli tudi Anžeta Kopitarja, a si je Slovenija šele zadnji dan zagotovila obstanek.
Začeli smo s tremi porazi. Kazahstan in Belorusija sta bila premočna, premagala nas je tudi Koreja, proti kateri nam preprosto ni uspelo zadeti. Manjkalo mi je kar nekaj nosilcev igre. Poškodovani so bili Jeglič, Urbas, Tičar, tudi Krošelj, v ekipi pa sem imel šest debitantov. Potem smo premagali Madžare s 6:0 in Litvo z 9:0. Ne bi rekel, da smo se komaj rešili izpada v skupini C, vsekakor pa nismo dosegli cilja. To je bil neuspeh in logično, da sem kot selektor moral oditi. To sem brez težav sprejel. Poskušal sem, ni se izšlo, gremo naprej.

Več grenkega priokusa je najbrž pustila tista epizoda pri Olimpiji poleti 2020, ko so vas odpustili še pred 1. krogom Alpske lige?
To je bilo zelo grdo in tega ljudem, ki so takrat vodili Olimpijo, ne bom nikoli odpustil. Niti priložnosti mi niso dali. Ni bil moj cilj, da bomo v najboljši formi avgusta, ampak ko bo to najbolj potrebno.

Že od prej vam je Olimpija dolgovala tudi precej denarja!
V tujini sem vedno dobili plačano vse, pri 'stari' Olimpiji pa sem izgubil ogromno denarja, vsaj za en dober avtomobil. Zamerili so mi, ker se nisem želel odpovedati 80 odstotkom dolga. Vztrajal sem, da raje vidim, da sam ne dobim ničesar, kot da praznih rok ostane še nekaj igralcev, ki jim klub dolguje manjše vsote. To so mi verjetno zamerili, ampak če ne morem dobiti vsega, ne potrebujem niti tistih nekaj 100 evrov.

Je bila ta zgodba zelo boleča?
Boli te, da ti ljudje gledajo v obraz in ti lažejo. Zelo veliko mi pomeni dana beseda. Moja največja težava je, da prehitro zaupam ljudem, če se nekaj dogovorimo. Preveč sem zaupljiv in vedno pričakujem, da dana beseda nekaj velja.

Tudi vaš sin, 19-letni Lan Matija, je hokejist. Kako mu gre?
Zadnji dve leti je bil pri Gradcu, zdaj pa je malo v precepu, kako in kaj. Vpisal se je na fakulteto za fizioterapijo. Hokej je vsekakor njegova strast in upam, da bo še malo vztrajal, čeprav morda ne na takšen način, kot bi si želel. Ne verjamem, da se bo v prihodnjih desetih letih kaj drastično spremenilo, da bi lahko doma zaslužil, kot sem sam pri 19 letih.

Se je dalo dobro zaslužiti?
V Ljubljani in na Jesenicah takrat vsekakor, zato tudi ni bilo toliko odhodov v tujino. Predvsem v prvi ekipi so igralci dobro zaslužili, bili so spoštovani. Hokej je bil po osamosvojitvi v razcvetu, tako kot preostali zimski športi.

Ste znali ravnati z denarjem? Ste kdaj izgubili večje vsote, na primer v kakšni igralnici?
S tem nisem imel težav. Sem šel seveda tudi kdaj v igralnico, a sem eden redkih, ki je bil v plusu. Tja sem bolj hodil zaradi družbe. Zelo težko sem prigaral denar, da bi ga vrgel kar tako stran.

Veljate za precej skromnega človeka, kakšnih luksuznih avtomobilov verjetno niste kupovali?
Nimam potrebe, da bi jih imel. Na koncu je tako, da večji kot je avtomobil, večji je strošek (smeh).

Zdaj živite mirno družinsko življenje. Kakšno službo imate?
Ves čas sem bil v tujini in prišel je čas, da se prilagodim družini, ne da se vedno oni meni. Imam čudovito ženo, ki me pri vsem podpira. 25 let sva skupaj. Drži, imam redno službo, delam v zagonskem podjetju v prodaji. A hokej bo vedno moja strast. Morda se kdaj vrnem na trenersko klop. Za zdaj sem zelo zadovoljen, da sem doma.