V podkastu SOS-odmev smo gostili Marka Robleka, ki se s tekom ukvarja vse življenje, udeležil se je prav vseh Ljubljanskih maratonov, zadnja leta je tudi sam organizator nočne desetke na Bledu, o teku je napisal knjigo Zagret za tek, z istim imenom pa že leta ustvarja popularni tekaški podkast.

Ljubljanski maraton simbolični zaključek sezone
Je eden redkih, ki je sodeloval prav na vsakem Ljubljanskem maratonu, zato ima svojevrstno izkušnjo primerjanja in rasti te prireditve. "Očitno sem se postaral ... Če komu rečem, da sem bil na vseh maratonih, mi rečejo, da nisem videti še tako star (smeh). Seveda se je zelo lepo spominjati tistih časov, ko sem bil še mlad 'junc'. Za tek sem se odločil čisto po naključju in temu ostal zvest. Lepo je bilo videti tekaški bum na začetku tisočletja, ko so kar naenkrat množice ljudi, tekačev, tudi mlajših, prišle na te ljubljanske ulice. Maraton je postal festival rekreacije kot take, neke vrste državni praznik. Tisto, kar se dogaja na Ljubljanskem maratonu glede udeležbe, organizacije in vsega preostalega, vpliva na vse druge organizatorje tekov po Sloveniji. Ljubljanski maraton je merilo, zame je bil vedno simboličen zaključek sezone. Konec oktobra je vreme ravno pravo, tekel si vse leto, potem pa si lahko vzameš novembra malo počitka, pa decembra spet počasi začneš novo sezono."

Nekaj časa pomanjkanje mlajših tekačev
S številnimi novimi tekači je prišlo tudi vse več ljudi ob progo. "Vedno več je bilo navijačev, ki jih v prvih letih res ni bilo toliko. Po pandemiji se je najprej zgodil upad, zdaj pa smo priča vrnitvi skoraj na stara pota. Zanimivo je bilo spremljati to recesijo, ki je nastopila tik pred pandemijo, o kateri smo se veliko pogovarjali, pa iskali vzroke zanjo. Ugotavljali smo, da tečemo vedno isti, mlajših pa ni bilo več toliko. To je recimo eden od simptomov sodobne družbe. Pojavlja se namreč vprašanje, kako mlajše navdušiti za to 'dokaj dolgočasno dejavnost', kjer eno nogo premikaš pred drugo in se tako rekoč nič ne dogaja. Vsak, ki je kdaj poskusil, verjamem, da je prej ali slej odkril posebne čare teka," je dodal Roblek.

Ko je začel, ni imel na voljo toliko informacij
Lepote teka je sprva spoznal kot TV-gledalec, ko je spremljal olimpijski maraton v Barceloni 1992 (prvak je postal Korejec Hwang Young-Cho). Nato je vse sledilo dokaj naravno: "Morda sem imel to prednost, da na začetku 90. še ni bilo spleta, o teku sem lahko bral v knjižnicah, o maratonu je bilo zelo malo knjig v slovenskem jeziku, seveda nisem imel veliko informacij. Vse informacije ti govorijo, kako zahteven, kompleksen in težak šport je to, sam pa takrat kot mlad mulec nisem imel veliko informacij. Preprosto mi je bilo všeč teči, takrat sem oblekel bombažno majico, odrezane kavbojke, bilo je sproščujoče. Takrat nisem imel informacij, kakšne čevlje je treba imeti, kako se prehranjevati, pripraviti na tekmo, kdaj uživati kakšno hrano ... To pomanjkanje informacij me ni ustavilo. Pri skupinskih športih si del ekipe (kar je sicer lepo), pri teku pa si načeloma sam s seboj in odvisen sam od sebe, sam določaš pogoje in to mi je bilo všeč."

Organizira nočno desetko
V teku se je hitro našel, saj je postal tudi motivator, nato pa tudi organizator teka, znan je po nočni desetki na Bledu. "Po približno desetih letih teka v družbi in službi sem se začel družiti z nekaj tekači, s katerimi smo začeli hoditi po tekaških prireditvah, energija je bila prava. Začeli smo se pogovarjati, kaj bi pa mi morda naredili drugače, ne boljše, ampak drugače. Ob pivu je beseda stekla in rekli smo si: dajmo poskusiti tudi sami. Takrat smo delali v podjetju na Bledu, okrog jezera smo veliko tekli in trenirali, zato je bila logična odločitev, da poskusimo na Bledu organizirati tekaško prireditev. Takrat je bilo tekaških prireditev za prste obeh rok, komaj smo našli termin poleti, ampak poleti se ne teče podnevi, zato smo našli nočni termin, vse drugo je zgodovina (smeh)."

Apostol bosega teka (ki pa ni za večino)
Marko Roblek je znan tudi kot promotor bosega teka, tudi ta zgodba pa je nastala dokaj naključno: "Po nekem teku je padla beseda, kdo si pa upa bos odteči nazaj do službe, šlo je za kakšen kilometer in pol. Spet je šlo bolj za stavo kot za resno stvar, tega se pa res ne počne, na tleh je cel kup nevarnosti, porezal se boš in tako naprej ... Sam pa sem bil običajno vedno za take trapaste ideje, s kolegom sva to nato odtekla, to sem še nekajkrat ponovil, pa odtekel prvi polmaraton in tudi maraton. Potem sem našel knjigo Rojeni za tek, kjer je avtor bosonogi tek utemeljil kot edini pravi način človeškega gibanja, in to je bilo to. Od takrat sem bil okužen s tem tekom. Sam pri sebi sem videl, da me določene težave, ki so me prej pestile, ne pestijo več: recimo boleča kolena, samodejno sem zamenjal tehniko, ker sem začel pristajati na celo stopalo, po 15 letih teka sem pridelal nekaj mikropoškodb, ki sem jih ozdravil v enem letu, nato sem bosonogi tek začel jasno evangelizirati tudi vsem drugim, češ če je meni pa to tako pomagalo, bo pa še vsemu svetu." Roblek je sicer nato še jasno dodal, da je tovrstni način teka vendarle preveč zahteven za večino tekačev.

V Berlinu tekel kar osemkrat
Bos je sedemkrat premagal berlinski maraton, ki mu pomeni res veliko: "To je bil moji prvi bosi maraton, ki mi je pač zlezel v podplate (smeh). V Berlinu sem bil prvič leta 2008, prej še nisem videl tako velikega maratona v živo, saj sem bolj ali manj tekel le v Sloveniji. Ko sem videl berlinski maraton in pri pregovorno zadržanih in resnih Nemcev to bučno navijanje, je bila ob progi prava norišnica. Bil sem eden od 35 tisoč tekačev, pa sem se počutil kot superzvezdnik. Tak sprejem je bil na celotni progi. Ko sem prišel v cilj, sem si rekel, da bom pripeljal še druge tekače. Seveda pa ima Berlin odličen temin, na sporedu je konec septembra, nanj se lahko pripraviš, tudi če ne tečeš vso zimo. Svetovni rekordi se tam po tekočem traku postavljajo pa še sorazmerno blizu je. Lani sem ga namenoma odtekel obut, da imam sploh občutek, kakšen je maraton v copatih, zdaj znam povedati tudi to (smeh)."

Pogoji za hiter (in ne preveč naporen) maraton
Pogovor je nastal tik po izjemnem teku Kelvina Kiptuma, ki je le za 35 sekund zgrešil magično mejo dveh ur. "Kiptum je izjemen talent, kar je pokazal lani v Valencii, letos sem ga v živo videl v Londonu, ko je drugo polovico odtekel krepko pod eno uro. Razmere v Chicagu so bile neverjetne in to je izkoristil," je začel Roblek in se nato razgovoril še o pojmu idealnih razmer. "Ravno sem se vrnil iz Lizbone, kjer je bilo na dan maratona 32 stopinj, kar seveda niso idealne razmere (smeh). Za precej tekačev je temperatura približno nič stopinj idealnejša kot pa čez 20 stopinj. Večina tekačev bo dejala, da ima z vročino težave. Temperature okoli 15 stopinj, tudi če je malo oblačno in pade kakšna dežna kapljica ... to so tiste razmere, ki pomagajo tekaču, lahko se dovolj hitro ohlajajo, dihajo normalno, ne skrbi jih pregrevanje ... To se je letos dogajalo v Chicagu, jasno pa je, da pomaga tudi, če je proga ravna kot 'vaservaga', ima čim manj zavojev in čim več gledalcev, ki delajo pravo vzdušje."

Več Hrvatov kot kjer koli na Hrvaškem
Ob koncu se je beseda spet vrnila na Ljubljanski maraton. "Skoraj vsaka prestolnica mora imeti maraton, tudi v najbolj zakotnih krajih ga boste našli. Maraton v Ljubljani se je res prijel, zato se tuji tekači vračajo. Presenetilo me je, da bo letos v Ljubljani teklo več Hrvatov kot na katerem koli hrvaškem maratonu, v šali bi lahko tu organizirali državno prvenstvo. To pomeni, da organizatorji vlagajo veliko denarja in napora, da poskrbijo za vse tiste malenkosti, ki so pomembne: okrepčevalnice, ki so dovolj pogoste in dobro založene, kilometrske oznake, zajčki, navijaške točke, vnaprejšnja obvestila, expo, ki je dobro založen ... Maraton, ki potegne odstotek slovenskega prebivalstva – to je res nekaj posebnega."

Pogreša malo več našemljenih tekačev
Roblek pa ob vseh presežnikih na ljubljanskih cestah pogreša le eno stvar: "Za to stvar se s svojo ekipo sicer trudim s krvjo in potom (smeh). V Vitezu dobrega teka se namreč našemimo, vsako leto se postavimo na startno črto, naredimo skupinsko masko in potem to polovično progo odtečemo, zabavamo sami sebe, sotekmovalce in seveda tudi navijače, pa vse druge v cilju in tako naprej. To sem sam prvič opazil v tujini, na pariškem maratonu leta 2008, ko je bilo nekaj odstotkov tekačev našemljenih, ko mimo tebe tečejo kečap, čajna skodelica, Spiderman, si rečeš: to bi pa lahko naredil tudi sam. Bil sem prepričan, da se bo ta trend prijel tudi pri nas, da bomo čez leta s svojim zgledom morda potegnili še koga, ki se bo našemil in z nami delil veselje in radost do teka. Še tako zagrizeni tekači pravijo, da se malo norčujemo iz tako plemenite discipline, kot je maraton, jaz pa trdim prav nasprotno. Tudi ta segment teka hočemo poudariti in morda koga na ta način navdušiti. Ni vedno pomembna ura, Strava in podobno."

Pred tekmo ne spreminjajte rutine
Izkušeni tekač je ob koncu pogovora delil nekaj drobnih nasvetov za tiste, ki se bodo v nedeljo prvič pojavili na startu (pol)maratona: "Ne spreminjajte svoje rutine, niti pri prehrani niti pri čem drugem. S tem namreč vnašate samo dodaten stres v pripravo pred tekmo. Dobro se je seveda naspati, priporočljivo se je dan prej malo shoditi, če ne že teči kak kilometer. Sam sicer nisem ravno največji privrženec aktivacijskih tekov ali raztekov po maratonu, ker se mi zdi, da včasih s tem še bolj obremenjuješ svoje telo. Morda je dober sprehod ali kakšna malo hitrejša hoja. To bi priporočil, da malo razbremeniš noge, predvsem pa glavo. Sicer pa ne početi nobenih revolucij. Vem, da se je pred maratonom težko dobro naspati, to je naša večna težava, a z leti malo omiliš to težavo in živčne napade."

Čim pozneje razmišljajte o teku
Sogovornik predlaga, da tekač skuša odmisliti tek: "Dobro se je usmeriti v počitek, se zamotiti in ne razmišljati samo o teku, ker potem ti bo razneslo glavo. Družite se morda s prijatelji, počnite druge stvari, pospravite njivo, pokosite okoli hiše, pojdite v trgovino, na tek se potem lahko osredotočite šele na maratonsko jutro, spijte tisto kavo, pojejte jajčka oziroma kar koli vam že ustreza in pojdite na start vedoč, da ste naredili čisto vse, kar ste lahko. Ne zamudite seveda niti WC-postanka, to je zelo pomembno, vse drugo pa prepustite svojim nogam. Prepustite svojemu telesu, da opravi svoje. Če znaš adrenalin pravilno uporabiti, če znaš vse to vzdušje ob progi izkoristiti v svojo korist, te to lahko dvigne."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govor še o naslednjih temah:
− kako pogosto uporablja tekaške aplikacije.
− Ali teče vsak dan.
− Kako rad ima številke.
− Čari teka v hribe.
− Kako je sploh končal v (maratonskem) teku.
− Knjiga Christopherja McDougalla Rojeni za tek.
− Sreča in ljubezen z nogo v nogi.
− Ustvarjanje knjige Zagret za tek.
− Lov na maratonski tek pod dvema urama.
− O prehrani.
− Zanimivosti o številki (1)24.