Papež Frančišek je Jožeta Marketza za 66. krškega škofa imenoval 3. decembra 2019, ta pa je tako po Jakobu Peregrinu Pavliču postal šele drugi slovenski škof na avstrijskem Koroškem. Umeščen in posvečen je bil 2. februarja 2020 v celovški stolnici. Na koroški plebiscit pred 100 leti ga veže spomin na babico in deda, ki se jima ni uspelo uskladiti, katero glasovnico bosta oddala – belo ali zeleno? Ded je tako glasoval za zeleno Avstrijo, babica pa za belo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).

Marketz je otroštvo preživljal v vasici Šentlipš med Celovcem in Velikovcem, leta 1975 maturiral na gimnaziji v Plešivcu, nato pa študiral teologijo v Salzburgu in Ljubljani. Po študiju je leto dni deloval kot diakon v Ekvadorju v Južni Ameriki, nato pa leta 1982 prejel duhovniško posvečenje. Začel je kot kaplan v Borovljah, leta 1992 iz teologije doktoriral na Dunaju, bil imenovan za ravnatelja Slovenskega dušnopastirskega urada krške škofije in leta 1994 za župnika na Radišah. V letu 2014 je prevzel vodenje koroške Karitas, leta 2004 pa je bil imenovan za papeževega častnega kaplana (monsignor).

Vabljeni k branju pogovora, posnetega za televizijsko oddajo Sto let pozneje.

Od plebiscita mineva 100 let, kar pomeni, da velika večina izmed nas dogajanja ni doživela, vendar pa je vsekakor vplival na naša življenja. Nam lahko zaupate, kako je odločitev na plebiscitu vplivala na vašo družino in življenjsko pot?
V naši družini je – kot vem od babice in deda – babica glasovala za SHS, ded pa za Avstrijo. Tudi pozneje je bilo tako, da je moja mama volila slovenske stranke, oče pa ne. Pri nas otrocih pa se je potem 'zglihalo', bi lahko rekli. To je bila odločitev, ki je gotovo vplivala na moje življenje. Če si predstavljam, da bi ostali čisto na robu najprej Jugoslavije in potem Slovenije, ne vem, v kakšno šolo bi lahko šel. Ne vem, kakšne bi bile politične razmere predvsem med 2. sv. vojno. Ne bomo zdaj fantazirali, a gotovo bi bilo moje življenje drugačno. Sem duhovnik, škof in razmerje med Cerkvijo in državo se je v Sloveniji drugače razvijalo kot pri nas. Da, to bi močno vplivalo na moje življenje.

Ko govoriva o veri: Cerkev je vedno bila precejšnja opora koroškim Slovencem, vera je vedno igrala zelo močno vlogo. Vi ste kot škof seveda predstavnik vseh verujočih ne glede na narodnost. Kakšno je bilo stališče Katoliške cerkve na Koroškem do plebiscita in tega, kar se je dogajalo po njem?
Vemo, da je v tedanjem času krški (v slovenščini neuradno tudi koroški, op. n.) škof glasoval in tudi vernike skušal prepričati, da bi glasovali za Avstrijo. Ampak odgovoren je bil glavni vikar cone A iz Dobrle vasi, ki je čisto jasno nastopal za Kraljevino SHS. Bila sta drugačnega mnenja in tako je velikokrat tudi ostalo. Po plebiscitu je mnogo slovenskih duhovnikov zapustilo in moralo zapustiti Avstrijo, tisti, ki so ostali, pa so se vedno zavzemali za slovenski jezik, narod in kulturo. Tudi med 2. svetovno vojno, ko so vsi morali zapustiti svoje župnije, so, ko so se vračali, znova bili zelo trden steber za slovenski jezik in kulturo. Cerkev je vedno bila na strani slovenske narodne skupnosti, v 70. letih, ko smo imeli sinodo, pa je Cerkev ubrala novo pot in se je trudila za sporazumevanje med narodoma. Tudi pri liturgiji, bogoslužju se je trudila za dvojezičnost. Ne pa v eni župniji nemško, v drugi slovensko, to ni bilo v redu, ker so bili pripadniki druge narodne skupnosti navzoči pri teh bogoslužjih. Posledično zdaj zasledujemo pot dvojezičnosti. Naše župnije smo umirili, to je trajalo nekaj desetletij. Cerkev se je trudila, da bi se ljudje res iskreno ukvarjali s težavami, da imajo pogum, da se tudi sprejo. Tudi to je pomembno, da potem natančneje veš, kako in v katero smer hočemo vsi skupaj. Vsak mora povedati svoje in pri vsem tem je Cerkev pomagala. Mislim, da smo na dobri poti.

Vaše imenovanje je zagotovo eden izmed zgodovinskih trenutkov v življenju Cerkve na Koroškem, hkrati pa to nalogo opravljate v izredno zapletenih časih. Na eni strani odliv vernikov iz Cerkve, na drugi pa asimilacija slovenske skupnosti na Koroškem. Kako bi opisali trenutno stanje Cerkve na Koroškem in slovenske skupnosti v njej?
Moram reči, da že več kot 15 let nismo imeli nove maše, torej nimamo mladih duhovnikov. To bo imelo posledice. Za zdaj duhovnike, ki znajo slovensko in vodijo dvojezične župnije, še imamo, ampak dolgo tako ne bo več ostalo. Potem bo to verjetno bolj odvisno od laikov. Kar zadeva vernost, Slovenci na Koroškem še vedno veljajo za pobožnejše, vernejše kot drugi, ampak resnici na ljubo moram reči, da se približujemo nemški liberalnosti, po kateri Koroška pravzaprav slavi. Menim, da Slovenci ne bomo tako hitro izumrli. Manj nas je, ampak skupnost sama po sebi je vedno bolj kakovostna. Skoraj vsi Slovenci imajo narejeno maturo, zelo dobro so se naučili slovenskega jezika in vsem je slovenska kultura zelo pomembna. Mislim, da bi se morali še bolj zavedati, da smo sosedje s Slovenijo, da je to en slovenski kulturni prostor, da se bolj počutimo kot Slovenci in manj vidimo te meje, ki jih pravzaprav ni več, a kljub temu smo jih tako navajeni, da je težko živeti drugače.