Prva predmeta, ki sta iz starega Egipta prispela v Deželni muzej Kranjske, sta bila amuleta, ki ju je leta 1832 podaril narodni buditelj in "neutrudni zbiratelj" župnik Jernej Uršič iz Lipnika pri Kamni Gorici, a se žal nista ohranila do danes. Med posameznimi naslednjimi darovalci pa je bil zagotovo najpomembnejši avstrijski konzul v Egiptu Anton Lavrin, ki ga je muzejski kuratorij leta 1837 pozval, ali bi lahko kaj prispeval. Z veseljem se je odzval, saj je bil nekdanji dijak ljubljanskega liceja, eden od članov muzejskega kuratorija pa je bil njegov nekdanji profesor. Od leta 1838 do leta 1849 je pošiljal vedno več pošiljk, ki pa so bile večinoma prirodoslovne in ne toliko arheološke. Največja in najpomembnejša muzealija, ki jo je poslal, je bila zagotovo leta 1846 v Ljubljano prispela mumija svečenika Akesuite iz Amonovega templja v Karnaku, ki je umrl okoli leta 680 pr. n. št., ko je v Egiptu vladala 25. dinastija.

Kako je pravzaprav Vipavčan in avstrijski konzul v Egiptu Anton Lavrin postal strasten egiptolog? "V Egipt je prišel, ko je bila egiptologija že utečena. V zgodovini raziskovanja starega Egipta prvi polovici 19. stoletja pravimo čas konzulov – ko so bili konzuli evropskih velesil, tedaj Francije, Anglije, prvi raziskovalci, organizatorji ekspedicij, zbiratelji in potem tudi pošiljatelji artefaktov v Evropo," je v pogovoru za MMC pojasnil kustos Tomislav Kajfež, ki je v Narodnem muzeju Slovenije med drugim varuh stalne razstave Egipčanska zbirka.

"Ko je Lavrin leta 1834 prišel v Egipt, sta bila pred njim tam aktivna že britanski konzul Henry Salt in francoski konzul Bernardo Drovetti, pridružil se je in postal del te zgodbe," je pojasnil Kajfež. To je čas t. i. konzulskih zbirk. "To je osnova vseh velikih zbirk po Evropi, prva in najstarejša je v Egipčanskem muzeju v Torinu, potem jo imamo v muzeju Louvre, Britanskem muzeju, Berlinu, Umetnostno-zgodovinskem muzeju na Dunaju, v Ljubljani pa Egipčansko zbirko v Narodnem muzeju," je naštel.

Zlata doba konzulov

Evropski konzuli so lahko precej prosto raziskovali po Egiptu zaradi takratnih političnih razmer. "Egipt je bil takrat turška provinca, namesto sultana je tu vladal njegov namestnik – podkralj Mehmed Ali, ki se je hotel osamosvojiti od turške nadoblasti. V težnjah po osamosvojitvi se je naslonil na evropske velesile, med katere je takrat spadalo tudi Avstrijsko cesarstvo. Konzuli so tako imeli neposreden dostop do podkralja, ki je od tujcev želel pridobiti tehnične inovacije za modernizacijo države, pa tudi politične, diplomatske usluge," je pojasnil Kajfež, da konzuli niso imeli velikih težav s prepričevanjem podkralja, da jim je dovolil raziskovati starodavne relikte faraonov izpred tisoče let.

"Za raziskovanje starega Egipta si moral imeti dovoljenje vladarja, podkralja, ki je izdal pisni ukaz, s katerim so konzuli lahko nato svoje zastopnike poslali na teren in začeli izkopavanja. Uporabljali so lahko zemljišča - lastnino podkralja in ljudi, domačine, ki so bili prav tako lastnina podkralja," je nadaljeval. Konzuli so tako lahko precej enostavno organizirali velike raziskovalne ekspedicije.

Napoleonov pohod v Egipt

Enostaven dostop do podkralja, ki so ga imeli konzuli, nam pojasni le delček zgodbe. Svoj vpliv in čas bi lahko porabili tudi za raziskovanje marsičesa drugega. Zakaj jih ravno egiptologija tako pritegne? Zakaj postane ravno stari Egipt v tem času tako priljubljen? "To je čas po Napoleonovem pohodu v Egipt, takrat egiptologija eksplodira. Dobimo knjižno delo Opis Egipta (Description de l'Egypte), ki je rezultat znanstvene odprave, ki je potovala skupaj z Napoleonovo vojsko. Ta knjiga v 20. letih 19. stoletja zahodnim evropskim izobraženim krogom odpre Egipt," je odgovoril Kajfež, da je pravzaprav prvi egiptovsko tančico starodavnih skrivnosti odstrl Napoleon s svojo odpravo.

Evropski intelektualci so zastrigli z ušesi in pojavila se je "modna muha – egiptomanija, ki danes še vedno obstaja, saj vnašanje elementov starega Egipta v sodobno umetnost še vedno živi".

Je Lavrin tudi sam zavihal rokave in vihtel lopato?

"Kolikor mu je dopuščal čas na konzulatu, večinoma ob koncu tedna. Da ni bil zgolj amater, pričata dve ohranjeni poročili, ki ju je poslal cesarski akademiji znanosti na Dunaj. Izvemo vse, kaj, kje in kako. Delal je v znanstveni maniri tistega časa, učil se je pri Angležih in je eden od predhodnikov moderne arheologije," je odvrnil Kajfež. Najbolj aktiven je bil na področju Gize, Memfisa, Sakare in Dahšurja, kjer arheoloških najdišč, povezanih s staro državo, ne manjka.

"Bil je v navezi z domačini, kopači za starinami, naročal, kje naj kopljejo, peljal se je do grobnic, spuščal v jaške, odbiral je stvari, ki so jih potem poslali k njemu v Aleksandrijo. Vse je dokumentiral, objavil, ni zaostajal za drugimi," je nadaljeval. Lavrin je tako uporabljal znanstveni princip, ki je bil povsem na ravni vseh drugih egiptologov tistega časa in nikakor ni bil amaterski zbiratelj, ki jih je takrat v Egiptu kar mrgolelo. "Angleži in Francozi niso čisto nič bolje delali, to so začetki, začetki raziskav starega Egipta," je spomnil, da je bila takrat znanstvena disciplina še v povojih.

Nakup mumije pri trgovcu s starinami

Kako je Lavrin prišel do mumije svečenika, ki jo je skupaj s krokodilom poslal v Ljubljano kranjskemu deželnemu muzeju, ni povsem jasno. "Ne vemo, kako jo je dobil. Lavrin omenja, kje je bila najdena in da je ni še nihče odprl, da je intaktna. Predvidevam, da jo je kupil pri enem od največjih trgovcev Jusufu Masari, h kateremu je hodil in ki je imel eno bolje založenih in bogatih trgovin s starinami," je nadaljeval in dodal, da so bile trgovine s starinami v tistem času povsem običajne prodajalne. Kupil si mumijo, plačal davek in jo poslal, kamor si želel. Nobenih omejitev ni bilo, saj sodobni koncept varovanja kulturne dediščine v tem času sploh še ni obstajal.

Trgovec Masara je bil domačin, čigar družina izvira iz Levanta, območja današnjega Libanona in Sirije. "Jusuf Masara je bil dragoman, to pomeni prevajalec in vodnik tujcev, izobražen človek, ki je govoril več tujih jezikov," je sklenil Kajfež.

Z jadrnico Istria iz Aleksandrije v Trst

Leta 1846 je bila mumija kot darilo za ljubljanski muzej zapakirana in vkrcana v Aleksandriji na jadrnico Istria v lastništvu dveh bratov iz Kopra. "Skupaj z lovsko trofejo – nagačenim krokodilom – sta jo pripeljala v Trst. Iz pisem vemo, da so avstrijski cariniki z mumijo grdo ravnali, očitno so jo stresli iz krste, ker so iskali kakšno prepovedano blago. Med restavriranjem se je to lepo videlo, ker je bilo na dnu zatlačeno polno ostankov mumijinih trakov, vmes pa so bili opilki lesa. Analiza je pokazala, da gre za kanadski javor, očitno so žagovino uporabili za zaščito med prevozom," je pojasnil Kajfež.

Južna železnica Ljubljana–Trst v tistem času še ni bila dokončana, zato je mumija pot do Ljubljane nadaljevala po cesti s konjsko vprego.

Krokodil in mumija v Ljubljani

"Prihod mumije v Ljubljano je bila velikanska senzacija. Vedeti moramo, da bidermajerska Ljubljana prve polovice 19. stoletja ni imela veliko priložnosti za atrakcije. O dogodku so oktobra 1846 poročale Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice, zanimivo pa je, da notica, naslovljena 'Kaj je noviga?', na prvo mesto pred človeško egipčansko mumijo postavi nagačenega krokodila. Ta nagačeni krokodil je bil očitno še večja atrakcija, še bolj zanimiv," je prihod mumije v Ljubljano opisal Kajfež. Priložnost prvič videti krokodila "v živo" je tako ljudi najbolj zintrigirala.

O sami mumiji kratka notica sporoča, da je na ogled "balzamirano, maziljeno telo zvezdogleda in slavnega učitelja daleč na okrog", pri tem pa gre po Kajfeževih besedah za pretirano romantiziranje. V deželnem muzeju v liceju so "na hitro uredili eno staro vitrino", tako da je bila mumija oktobra 1846 takoj na ogled javnosti.

"Zanimivo je, da so v ljubljanskem muzeju v 19. stoletju zelo napredno razmišljali. Takoj so se lotili tako egiptoloških kot prirodoslovnih analiz muzealije. Leta 1866 je Albert Kosmač (1846–1872), prvi šolani slovenski orientalist, ki se je izšolal v prvi avstrijski generaciji orientalistov na Dunaju, prevedel hieroglife na mumiji. Imamo ohranjen njegov rokopis, žal pa je zelo mlad umrl zaradi jetike in se egiptologija potem v slovenskem prostoru ni razvijala naprej na akademski ravni," je nadaljeval Kajfež.

Takratno časopisje o tem, da bi množice drle v muzej gledat krokodila in mumijo, ne piše. "Te informacije nimamo, lahko pa si predstavljamo, da je bilo tako. Takrat je bil Prešeren (France Prešeren, op. a.) še vedno v Ljubljani in služboval je v neposredni bližini, tudi on bi lahko šel pogledat, a to je zgolj špekulacija. Prav veliko se ni dogajalo v takratni Ljubljani," je izpostavil domnevo, da je najverjetneje v kranjski deželni muzej na ogled egipčanskih zanimivosti prišel tudi največji slovenski pesnik.

Sarkofaga v Vipavi

Zgolj eno leto pred prihodom mumije in krokodila v Ljubljano leta 1845 je bil Lavrin v domači Vipavi, kamor je pripeljal egipčanska sarkofaga, za katera se po Kajfeževih besedah ve, da ju je kupil pri prej omenjenem trgovcu Masariju.

Na sarkofage je Lavrina Masara opozoril med izkopavanjem v bližini Kefrenove piramide v Gizi. Lavrin je dva obdržal zase, enega so poslali v Kairo, kjer je danes razstavljen na dvorišču Egipčanskega muzeja, enega je vzela pruska odprava in je danes v Hildesheimu, po enega pa sta vzela tudi britanski in italijanski konzul. Ta dva sta končala v Britanskem muzeju v Londonu in v Egipčanskem muzeju v Torinu. Poleg Lavrinovih sarkofagov v Vipavi so tako na svetu le še štirje takšni sarkofagi.

Tudi o tem so poročale Kmetijske in rokodelske novice. "To sta najstarejši javni objavi v slovenskem jeziku na egiptološke teme, leta 1845 in 1846 se v Bleiweisovih novicah dvakrat v slovenskem jeziku pojavi stari Egipt," je poudaril Kajfež.

"Pri zgodbi o Lavrinovem obisku Egipta in prekopu grobov staršev v egipčanski sarkofag gre za daljši članek. Predstavijo Lavrina, kako je potoval po Egiptu, kako je prišel do te ideje," je še dodal.

Je Lavrin na Kranjsko poslal veliko predmetov? "Da, veliko stvari je poslal. V zbirki imamo med drugim mumijo svetega ptiča ibisa in fragmente razpadle mumije mladiča krokodila. Ostalo, kar je pošiljal, se ni ohranilo," je še povedal Kajfež. Lavrin je na Kranjsko med službovanjem v Egiptu poslal okoli 200 staroegipčanskih predmetov.

Prekletstvo mumij

Je bila tudi Lavrinova mumija prekleta? So se po njenem prihodu v Ljubljano pojavile kakšne zgodbe in ugibanja? "Ne, mumija ni bila prekleta. Nimamo nobenih tovrstnih zgodb. Moj kolega Miran Pflaum je, preden je začel delati z mumijo okoli leta 1999, dal pregledati vzorce mikroorganizmov iz krste in mumije. Nič človeku škodljivega niso odkrili, dobil je zeleno luč mikrobiologov, da lahko začnejo delati," je povedal Kajfež.

Govorice o prekletstvu mumije se po njenem prihodu v Ljubljano tako niso začele, niti po smrti prvega slovenskega orientalista Kosmača, ki je leta 1866 prvi prevedel hieroglife na njej in umrl rosno mlad, ne. "Tuberkuloza je bila v tistem času bolezen, ki je bila usodna in zelo razširjena," je pristavil Kajfež.

"Kolega Marko Frelih iz Etnografskega muzeja je o tem v zadnjem času veliko razpravljal v povezavi s 100-letnico odkritja Tutankamonove grobnice. Človeška domišljija dela na polno," je dejal o t. i. prekletstvu mumij.

Temeljite raziskave mumije

Leta 1906 so mumijo prvič slikali z rentgenom v zasebnem sanatoriju v Ljubljani, ki je imel prvi na Kranjskem rentgensko napravo. "Žal nimamo rentgenskih negativov, vprašal sem zdravnike in so rekli, da takrat še niso slikali, pač pa so pacienta oz. našo mumijo zgolj postavili pred zaslon in gledali," je pojasnil Kajfež in dodal, da so mumijo nato drugič pod rentgen dali leta 1953 v bolnišnici Mladika. "Imamo legendarno fotografijo, na kateri mumijo v snegu nezaščiteno nalagajo na tricikel mestnih postreščkov," je še pristavil in dodal, da so negativi tega fotografiranja ohranjeni. Pokazalo se je, da ima mumija umetne oči, in hitro so se razširile urbane legende, da naj bi bile iz zlata, kar so poznejše raziskave ovrgle.

Krsta in mumija sta bili na prelomu tisočletja temeljito konzervirani in restavrirani, ob tem pa so naredili tudi številne raziskave s sodobnimi napravami. "Potrdilo se je, da je bil umrli star okoli 40 let, da je umrl naravne smrti in ni fizično delal, kar se ujema z napisom na krsti, da je bil svečenik. Potrdilo se je tudi, kot piše Lavrin v pismu, da je še nihče ni prej odprl," je navedel Kajfež. V krsti ob mumiji ni bilo nobenih predmetov, ima pa umetne oči, verjetno steklene, kar se na rentgenu zelo dobro vidi. Na mumiji je zgolj mrežast okras z amuletom srčnim skarabejem in štirimi Horusovimi sinovi. Velikih skrivnosti, ki bi jih bilo treba razvozlati, Ljubljanska mumija tako ni imela.

Potrdilo se je tudi, da mumija najverjetneje izvira iz grobišča Asasif pri Luksorju v bližini terasastega posmrtnega templja kraljice Hačepsut. Lavrin je v pismu zapisal, da je bila mumija najdena pri Memnonovih kolosih. "Šel sem izmerit, od Memnovih kolosev do Asasifa, kjer so grobnice dvorjanov in svečenikov tistega časa, je zgolj 1400 metrov," je povedal Kajfež.

Kot zanimivost je Kajfež pripomnil še, da v Britanskem muzeju v Londonu hranijo prazno krsto Akesuitovega sina in tudi nagrobne stele Akesuita, njegovega sina, vnuka in vnukove žene. Posredni namig, zakaj se je v Londonu znašla cela vrsta bližnjih sorodnikov ljubljanske mumije, tako pravi Kajfež, je dejstvo, da je Lavrin prijateljeval s tedanjim britanskim konzulom v Egiptu Patrickom Campbellom (1779–1857), ki je prav tako navdušeno podpiral arheološke raziskave. "Družila sta se, skupaj hodila na ekspedicije in verjetno tudi kupovala pri istem trgovcu, ki je takrat imel na prodaj izpraznjeno grobnico Akesuitove družine," je sklenil.

Egipčanska zbirka posnema pogrebno komoro

Po restavraciji so mumijo razstavili na hodniku Narodnega muzeja Slovenije, zraven pa so dodali tudi vitrino z drobno plastiko iz Šveglove zbirke (avstrijski diplomat Jožef Švegel) in vitrino s Kosmačevim rokopisom prvega prevoda hieroglifov na njej. "Takrat se je porodila ideja, da bi pripravili poseben razstavni prostor. V zraku je bil projekt, da se muzej podkleti in bi bil spodaj večji prostor, namenjen izključno egipčanski zbirki. Potem je vse zastalo iz tehničnih in finančnih razlogov," je pojasnil in dodal, da so potem vseeno v sodelovanju z Etnografskim muzejem odprli razstavo Mumija in krokodil leta 2014.

"Po svetu so se pojavili trendi, da je treba posmrtne človeške ostanke pietetno razstavljati. Odločili smo se, da se v nekdanji pisarni uredi manjša razstavna soba, ki ji zdaj pravimo egipčanska zbirka, v kateri se predstavijo mumija in vse, kar imamo od drobne plastike. Oblikovanje prostora iz pietetnih razlogov posnema pogrebno kamro iz dejanskih grobnic iz časa in najdišča, iz katerega izvira naša mumija," je pojasnil in dodal, da je bila januarja 2017 "ta grobnica nared".

Grobnica po njegovih besedah ne pomeni resne egiptologije, saj je to bolj egiptomanija, fascinacija nad starim Egiptom. "Barvni elementi za zvezdice na oboku so iz Doline kraljev, Doline kraljic, iz Asasifa, to je egiptomanija. Zvezdice so na roko narisane," je še pristavil.

Egipčanska kulturna dediščina ni bila ukradena

Čeprav so bili po standardih iz 19. stoletja predmeti odpeljani v evropske prestolnice večinoma povsem zakonito in po takratni črki zakona, se v zadnjem času vse številčnejše pojavljajo pozivi, naj se določeni predmeti vrnejo. V Egiptu si tako želijo, da bi evropski muzeji med drugim vrnili Kamen iz Rosette, doprsni kip Nefretete in strop iz templja Dendera.

Obstaja strah, da bi poklicali iz Egipta in zahtevali svojo kulturno dediščino nazaj? "Ne, ker je bil to čas konzulov, podkralja Mohameda Alija, vse je prišlo legalno, vlada v Egiptu je vse skupaj – po domače povedano – 'požegnala'," je pojasnil Kajfež. "Gre za stereotip, da so prišli Angleži, Francozi in potem še Avstrijci in so kar začeli pobirati predmete – ne moreš! Realnost ni bila takšna," je pojasnil.

"To je bil povsem drugačen čas. Ukrasti v Egiptu nisi mogel ničesar, govorim za čas Mohameda Alija. Nekontrolirano do ničesar nisi mogel priti. Če si poskušal, si pa hitro lahko plačal z življenjem. Takrat je bil zelo krut čas. Ta zgodba gre tako: najprej je konzul dobil pisno dovoljenje Alija, da lahko gre na teren, na zemljišče v lasti podkralja, in tam najame kmete, da delajo zanj. Tudi kmeti so namreč last podkralja. S tem dokumentom je moral konzul najprej do guvernerja province, nekega višjega uradnika, in tam vnovič plačati, da je višji uradnik dovolil nižjemu uradniku, npr. šejku, to je poglavar vasi, da tujci pridejo v vas. Nato je moral plačati še šejku, da je končno prišel do delavcev, da so lahko šli na teren. To se je tolikokrat preplačalo, pa ne samo v denarju, radi so imeli tudi sodobno orožje in nakit za žene," je Kajfež pojasnil birokratske postopke in dodal, da je bil to izjemno drag podvig, ki so ga lahko izvajali zgolj konzuli kot predstavniki oblasti svojih držav. "Ni bilo mogoče kar priti in pobirati stvari naokoli, takoj bi te skrajšali za glavo," je bil slikovit.

Nemci ukradejo glavo kraljice Nefretete

"S pomočjo črnega trga lahko kradejo kriminalne združbe, ne morejo pa tega početi znanstveniki. Kakšen predmet sicer lahko odnesejo, to se je zgodilo Nemcem, ki so glavo Nefretete (egipčanska kraljica, 14. stoletje pr. n. š.) res dobesedno ukradli, a to so posamezni primeri, ki jih je treba raziskati," je komentiral.

Odtekanje predmetov iz Egipta je v drugi polovici 19. stoletja nato ustavil podkralj Mohamed Said (1822–1863), ki ga je o tem prepričal francoski egiptolog Auguste Mariette (1821–1881). "Prišel je v Egipt, spoprijateljila sta se in prepričal ga je, da je treba vse skupaj ustaviti. Ustanovili so upravo za starine, ki je predhodnik današnjega egipčanskega muzeja. To se institucionalizira šele v drugi polovici 19. stoletja," je sklenil Kajfež.