Spomnimo se le uspešnih telovadcev, ki so navduševali še pred drugo svetovno vojno. Najbolj izpostavljen je bil seveda Leon Štukelj, ki je še vedno Slovenec z največjim številom tako olimpijskih medalj kot tistih zlatega odtenka. A v njegovi generaciji so olimpijsko medaljo osvojili tudi Josip Primožič, Stane Derganc, Edvard Antonijevič, Boris Gregorka, Anton Malej in Janez Porenta. Tri desetletja pozneje je to žlahtno tradicijo nadaljeval zlati konjenik Miroslav Cerar.

Vse večji pomen zimskih športov
V plavalnih bazenih sta se izkazala brata Petrič, v desetletju ob koncu skupne države pa so vse večje uspehe želi športniki, ki so tekmovali na snegu. Na belih strminah lahko izpostavimo vsaj Bojana Križaja, Roka Petroviča in Matejo Svet, na skakalnicah so bili uspešni Primož Ulaga, Miran Tepeš, Matjaž Debelak in Matjaž Zupan, ki so se iz Calgaryja 1988 vrnili z dvema olimpijskima medaljama.

Z začetkom samostojnosti je štafeta (pričakovanega) uspeha prešla prav na zimske športnike, ki niso razočarali. Nova mlada generacija okrog Jureta Koširja in vražjih deklet je v Lillehammerju 1994 osvojila tri medalje.

In ekipni športi? V skupni zgodovini Slovenija ni imela prav veliko izpostavljenih reprezentantov. Omenimo lahko košarkarja Iva Daneua, Aljošo Žorgo in Jureta Zdovca, nogometaše Braneta Oblaka, Srečka Katanca in Marka Elsnerja. Prehod v ekipnih športih je bil zato počasen, a uspešen!

Medalje v košarki, rokometu in odbojki!
Dobra tri desetletja pozneje se slovenski ekipni šport lahko pohvali s kar šestimi medaljami v članski konkurenci: košarkarji so bili leta 2017 evropski prvaki, rokometaši so bili evropski podprvaki in tretji na svetovnem prvenstvu, odbojkarji imajo za vratovi tri srebrne medalje z evropskih prvenstev. Nogometaši nimajo tako otipljivih rezultatov, a gre za daleč najbolj konkurenčen šport, saj dobro "brcajo" v tako rekoč vsaki državi, v tem športu se pretaka največ denarja in v bok največjih reprezentančnih uspehov lahko štejemo tri uvrstitve na velika tekmovanja, ki niso bila (in še vedno niso) samoumevna!

Le ena točka v boju za SP 1998
Slovenija je razmeroma pozno vstopila v kvalifikacije, njej prvi cikel je bil boj za Euro 1996, ki ga je v svoji skupini končala na predzadnjem mestu. Še slabše je bilo v kvalifikacijah za SP 1998, ko je osvojila vsega eno točko (tisto tako opevano v Splitu, ko je remizirala s Hrvaško 3:3). Na preostalih sedmih tekmah je dosegla vsega dva gola.

Dva uspešna pristopa in dve veliki tekmovanji
Nadaljnji razplet seveda vsi poznamo, Slovenija je kvalifikacije za Euro 2000 končala na drugem mestu in si nato prek dodatnih kvalifikacij in Ukrajine tlakovala pot do prvega velikega tekmovanja, ki je bilo še dobro leto prej videti nedosegljivo, kot ideal iz neke druge pravljice, v kateri slovenski nogometaši nimajo česa početi. Marsikaj je bilo seveda odvisno od prepričanja, mentalitete in pristopa. Vse to je izviralo v kombinaciji, ki je Sloveniji prinesla tako dobre in slabe stvari. Predvsem pa uspešne. To sta bila seveda selektor Srečko Katanec in zlati golgeter Zlatko Zahovič. Oba sta pot do uspeha spoznala v tujini in ga na svoj način prenesla v domačo reprezentanco. Prvi pregovorno delavnost in naravnanost k trdni obrambi, drugi s kančkom genialnosti in predrznosti, ki je bila potrebna za premikanje gora. In za čudeže! Kot je bil tisti gol Mileta Ačimovića!

Galić: Mi smučarji smo na evropskem!
Slovenija je na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij premagala Ukrajino z 2:1, na povratni pa ji je remi (1:1) zadoščal za zgodovinsko vstopnico med nogometne države − preboj na prvo veliko tekmovanje! Oglejte si spodnji posnetek, ki kaže veliko slavje. Marinko Galić je v slačilnici prešerno poudarjal, da se Hrvaška ni uvrstila na to tekmovanje, in dodal: "Mi smučarji smo na evropskem!" Sredi noči se je na Brniku zbrala ogromna množica ljudi, ki je sprejela nogometne junake, slavje je trajalo še ves naslednji dan.

Zgodba se je ponovila v naslednjem ciklusu, ko je Slovenija kvalifikacije za SP 2002 končala na drugem mestu, v dodatnih kvalifikacijah pa po podobnem scenariju izločila Romunijo. Znova je potrebovala mali čudež, košček iz ozvezdja sreče. Roke je iztegnil Milan Osterc, tista podaja je postal tisti gol, Slovenija je zmagala z 2:1, v Bukarešti ohranila minimalno prednost in odpotovala na prvo svetovno prvenstvo v Aziji.

A še sredi zgodovinskega svetovnega prvenstva se je zgodila Šmarna gora, ki je v simbolnem pomenu pomenila konec zlate generacije, poslovila sta se oba glavna protagonista. Prehodno obdobje sta mesto selektorja opravljala Bojan Prašnikar (ki je svojo pravljico spisal v Mariboru ob prvi uvrstitvi v Ligo prvakov) in Brane Oblak. Nova reprezentančna pravljica se je začela na začetku leta 2007, ko je selektorsko mesto prvič zasedel Matjaž Kek. Po neuspelem ciklusu za Euro 2008 (ko je bila Slovenija znova predzadnja) so sledile kvalifikacije za SP 2010, v katerih je Slovenija znova osvojila drugo mesto, blestela pa je predvsem v obrambi, saj je na štirih tekmah prejela vsega štiri zadetke. Dodatne kvalifikacije so prinesle pot v Rusijo, kjer so gostitelji slavili z 2:1, povratno tekmo pa je tik ob koncu polčasa odločil Zlatko Dedić.

Slovenija se je v Južni Afriki veselila sploh svoje edine zmage na velikih tekmovanjih, premagala je Alžirijo z 1:0 in kljub štirim osvojenim točkam za las ostala brez zgodovinskega prvega preboja v izločilne boje. A tudi to še pride nekoč ...

V iskanju preverjenih rešitev
Sledili so konec zgodbe, nov padec in novo iskanje naslednjega uspeha. Zadnja leta se vodstvo Nogometne zveze Slovenija usmerja k starim in preverjenim rešitvam, saj sta selektorsko mesto znova zasedla edina, ki sta Slovenijo že popeljala na veliko tekmovanje. Katancu drugič ni uspelo, niti Kek se na začetku drugega mandata še ni izkazal s tistim, kar si gotovo želi tudi sam in verjame, da je sposoben uresničiti skupaj s svojimi varovanci.

Realno upanje za Euro 2024 vsekakor obstaja!
A izjemen zaključek zadnje izvedbe Lige narodov, kjer je Slovenija kljub slabemu začetku ostala v ligi B, vse obetavnejše igre, nov zlati deček v podobi Benjamina Šeška, še vedno vrhunski vratar Jan Oblak in to, da Euro 2024 odpira vrata kar 24 reprezentancam, so dovolj veliki razlogi, da bodo te vrstice lahko kmalu dobile prostor za naslednje reprezentančne vrhunce.