Pomislimo le na nekaj zgodovinskih primerov, ko so atleti lovili magične meje − štiri minute v teku na miljo, 10 sekund na 100 metrov in 20 sekund na 200 metrov so tiste, ki so bile premagane, na meniju pričakovanja pisanja zgodovine pa so skok v daljino (9 metrov), tek na 800 metrov (100 sekund), daleč največ pozornosti pa je namenjene dvema urama na maratonskem teku.

Šolski primer: Roger Bannister in milja

Pravzaprav je nenavadno, kako lahko zgolj narava metričnega sistema in zaokroženost številk posamezno mejo delata toliko bolj mitsko in zaželeno. Lov na okroglo številko postane še toliko močnejši, ko se ta rekord zdi realno dosegljiv.

Dober primer je tek na miljo, ko so atleti slabo desetletje po koncu druge svetovne vojne zaman lovili tek pod štirimi minutami. Zmenek z zgodovino je 6. maja 1954 uspel slovitemu Rogerju Bannisterju, a ta je ostal lastnik svetovnega rekorda le dober mesec. Napredek je generiral napredek.

Vse večji koraki pri svetovnem rekordu
Ko se je Kenijec Paul Tergat leta 2003 v Berlinu prvi spustil pod mejo 2:05, je padec meje dveh ur postal oprijemljiv, uresničljiv. Medtem ko se v večini atletskih disciplin svetovni rekordi premikajo le še po polžje, pa je zanimiv pregled rekordnih časov v maratonu v primerjavi z desetletjem prej.

Opombi:
− V stolpcu Svetovni rekord je najhitrejši čas maratonskega teka, ki je veljal po koncu posameznega obdobja (vrstica 1974−1983 tako pomeni svetovni rekord v maratonu, na dan 31. 12. 1983).
− V stolpcu napredek je izboljšava svetovnega rekorda v primerjavi z desetletjem prej. V predzadnjem stolpcu je izražen v sekundah, v zadnjem pa v odstotkih.

Ogromno tržišče, kjer se obrača veliko denarja

Ne gre si zatiskati oči, da sta pomembna generatorja tega napredka tudi industrija in želja prodati čim več športnih čevljev. Po podatkih Statiste se samo v ZDA z rekreativnim tekom ukvarja približno 50 milijonov ljudi, ki tako predstavljajo izjemno (potencialno) tržišče. Samo podjetja Nike, Adidas in Puma so lani s prodajo tekaških čevljev obrnili 50 milijard dolarjev!

Čeprav velika večina trenerjev poudarja (v prejšnjih člankih smo na več mestih poudarili tudi mi), da za gibanje in tek nikakor ni potrebna najboljša in najdražja oprema, pa proizvajalci svoj premikajoči se oglas lepijo prav na najhitrejše atlete, ki stalno premikajo meje in brišejo sekunde do meje dveh ur.

Kipchoge prvi pod dvema urama

Pri tem je največji apostol postal Kenijec Eliud Kipchoge, ki je v Berlinu postavil dva svetovna rekorda, lani pa je najhitrejšo progo na svetu odtekel v času 2:01:09. Medijsko izjemno odmevna pa sta bila oba njegova poskusa, ko je v umetnih pogojih (torej zunaj uradne tekme in z zajčki, ki tečejo le del poti) poskusil prebiti mejo dveh ur. Pod pokroviteljstvom Nika je najprej leta 2017 v Monzi mejo zgrešil za 25 sekund, dve leti pozneje pa je na Dunaju kot prvi človek maratonsko razdaljo pretekel hitreje (natančno v uri, 59 minutah in 40 sekundah). Tek seveda ni bil priznan kot svetovni rekord, saj ni šlo za uradno tekmo, na katero se lahko prijavijo tudi drugi, skupina zajčkov je z njim tekla le določene dele proge (za uradni rekord bi ti morali z njim tudi startati in si vmes ne privoščiti počitka), s svojo postavitvijo pa so Kenijcu nudili idealno zavetrje.

Blizu tudi regularni rekord
Težko je verjeti, da bi Kipchoge, ki bo naslednji mesec dopolnil 39 let, postal prvi tekač, ki bi tudi na uradni tekmi maraton pretekel hitreje od dveh ur. A glede na zgodovino, razvoj, opremo, podporo in nadarjene naslednje generacije, je pričakovati, da bo ta mejnik nedvomno padel. Štafeto ima za zdaj v rokah komaj 23-letni Kelvin Kiptum, ki je pred dnevi v Chicagu tekel dve uri in 35 sekund. Do večnosti ga torej loči le še 36 sekund.

Vznemirljiv je podatek, da je bil čikaški tek šele njegova tretja maratonska tekma, na prav vseh treh nastopih je zmagal, vsi trije časi pa spadajo med šest najhitrejših tekov sploh!

Deset najhitrejših (uradnih) maratonskih tekov

Kiptum in Kipchoge sta torej zaslužna za kar osem od devetih najhitrejših maratonov, zato ob koncu še poglejmo primerjavo med njunima osebnima rekordoma. Zanimivo je, da je bil Kipchoge po 25 kilometrih skoraj minuto hitrejši (1:11:08, Kiptum je bil počasnejši za 56 sekund). A Kiptum je drugo polovico maratona pretekel hitreje od ure in tu črpal rezervo za zgodovinski tek.

Včasih si je sploh težko predstavljati povprečno hitrost, to pomeni, da je Kiptum 100 metrov v povprečju pretekel v 17 sekundah, 400 metrov v minuti in 8 sekundah, en kilometer pa v povprečnem času 2:51. Noro!