Že Meryl Streep, ki je prejšnji mesec v zahvalnem govoru za zlati globus za življenjsko delo ostro nastopila proti predsedniku Trumpu in njegovemu "nasilništvu", je na družbenih omrežjih sprožila poplavo navdušenih, pa tudi ogorčenih odzivov. (Nikoli ne bomo vedeli, ali ji ni nemara prav ta nastop nekaj tednov pozneje pomagal do oskarjevske nominacije, ki ji je številni analitiki predtem niso napovedovali.)
Najbrž ni treba posebej poudarjati, da so bile podelitve nagrad v Hollywoodu od nekdaj priljubljen govorniški oder, ki so ga znali zvezdniki vedno izkoristiti – pa naj je šlo za vprašanja politike, rase, okolja, nasilja ali česa drugega, kar jim je ležalo na duši. Nekateri spodbudijo premike v družbi, drugi požanjejo zgolj vljuden aplavz in včasih še senco posmeha, češ da galazabava ni primeren trenutek za take ali drugačne "pridige".
Od resničnosti odrezani prebivalci mesta sanj?
"Ni mi všeč, da se ljudem odreka svoboda govora samo zato, ker so slavni," je po "aferi Meryl" komentiral Michael De Luca, eden od producentov letošnje podelitve oskarjev. "Le redko dobiš tako platformo. In spontanost tem šovom samo koristi. Zlati globusi so bili letos dolgočasni: trenutek ali dva spontanosti lahko razbijeta enoličnost."
Seveda pomaga, če je zvezdnik pred mikrofonom verodostojna osebnost – dvajsetkratna nominiranka Meryl Streep to prav gotovo je. Ali, z malo bolj pragmatičnimi besedami Joeja Rotha, ki je slovesnost produciral leta 2004: "Če že gledaš oskarje, ne boš preklopil programa, ker slišiš političen govor. V najslabšem primeru ti gre pač na živce. Če ljudje ne izklopijo televizije med tistimi osemminutnimi monažami, ki nimajo nobene zveze s trenutkom, je tudi zaradi politično obarvanega govora ne bodo."
V trenutnem vzdušju političnega razkola je Hollywood - s strani desnice - sicer pogosto tarča obtožb, da "ni v stiku" z delavskim razredom, ki je izvolil Donalda Trumpa. "Prav zaradi stvari, kakršna je govor Meryl Streep, je Trump zmagal," je januarja tvitnila Meghan McCain, hčerka senatorja Johna McCaina. (Opazke, da naj se zvezdniki "raje držijo svojega posla", ko gre za politično komentiranje, sicer malo zvodenijo, ko se spomnimo, kako ponosen je bil od nekdaj na svoj zvezdniški status predsednik Trump. Tudi njegov življenjski slog in poreklo "povprečnega Američana" ne predstavljata nič bolje kot kak hollywoodski igralec.)
Don Corleone proti ameriškemu "imperializmu in rasizmu"
A, kot rečeno, dilema ni nova. Morda najslavnejši protestni govor v zgodovini podeljevanja oskarjev je tisti, med katerim nagrajenca niti ni bilo v dvorani. Leta 1972 je aktivistka in igralka Sacheen Littlefeather v imenu Marlona Branda, ki ga je Akademija skušala nagraditi za njegovo vlogo v Botru, nagrado "spoštljivo zavrnila". Brando je z njo na podelitev poslal natipkano izjavo na petnajstih straneh, v kateri je pojasnil, da nagrado zavrača zaradi ameriške imperialistične, rasistične politike do Indijancev in njihovega stereotipnega prikazovanja v hollywoodskih filmih.
(Na kalvarijo ameriških staroselcev je lani spomnil tudi Leonardo DiCaprio, ki pa je prišel sprejet svoj zlati globus za vlogo v preživetveni drami Povratnik. "Čas je, da priznamo vašo zgodovino ter zavarujemo vašo zemljo pred korporativnimi interesi in posamezniki, ki jo hočejo eksploatirati," je položil na srce pripadnikom vseh staroselskih kultur po svetu.)
Ko je oskarja za najboljši dokumentarec leta 1975 dobil film Hearts and Minds, je producent Bert Schneider na oder prišel z govorom, ki se je izkazal za tako spornega, da se je Akademija od njega distancirala. Tema govora - in nagrajenega filma - je bila seveda vietnamska vojna. Schneider je na odru med drugim prebral telegram vietnamske delegacije na pariškem mirovnem zasedanju. "Ironično je, da smo tukaj zbrani zdaj, ko je Vietnam tik pred osvoboditvijo," je še pripomnil. Frank Sinatra, ki je tisto leto povezoval podelitev, se je na koncu večera opravičil za "morebitne politične reference v programu".
Drugi nagrajenci so svoj trenutek pod žarometi posvetili vzpodbudnim besedam. Leta 2002 je Halle Berry pisala zgodovino kot prva temnopolta igralka v zgodovini z oskarjem za najboljšo glavno žensko vlogo. "Ta trenutek je toliko večji od mene," je takrat dahnila zvezdnica Bala smrti. "To je za vse temnopolte ženske brez imena in brez obraza, ki bodo imele odslej priložnost, saj so se vrata zanje odprla."
Graham Moore, ki je oskarja leta 2015 dobil za najboljši prirejeni scenarij (Igra imitacije), je spregovoril o problematiki samomora med mladimi. "Ko sem imel 16 let, sem se skušal ubiti, ker se mi je zdelo, da sem čuden in drugačen in da nikamor ne spadam. Zdaj pa stojim tukaj in bi zato rad ta trenutek posvetil tistemu mulcu, ki se počuti, kot da nikamor ne spada. Pa spadaš. Obljubim, da spadaš. Ostani čuden. Ostani drugačen. In ko boš ti na vrsti, da stopiš na ta oder, prosim predaj sporočilo naslednjemu, ki bo prihajal za teboj."
Sean Penn, ki je leta 2009 oskarja dobil za svojo upodobitev aktivista Harveya Milka, je spregovoril o politični temi, za katero se je boril Milk - pravici do istospolnega zakona. "Mislim, da je zdajle primeren trenutek, da se vsi, ki so glasovali proti pravici do poroke za istospolne partnerje, usedejo in razmislijo o globokem sramu, ki ga bodo videli v očeh svojih vnukov, če bodo nadaljevali s tovrstno politiko."
Suženjstvo v modernejši preobleki
Raper Common in John Legend sta leta 2015 osvojila edinega oskarja, s katerim se lahko pohvali zgodovinska drama Selma, pripoved o nenasilnem boju za državljanske pravice, ki ga je vodil Martin Luther King. Glasbenika sta priložnost seveda izkoristila za poziv k rasni enakopravnosti. "Živimo v najbolj zaporniški deželi na svetu," je izpostavil Legend. "Po nadzorom zaporniškega sistema je trenutno več temnopoltih moških kot je bilo leta 1850 sužnjev." (Mimogrede, točno ta statistika je izhodišče novega dokumentarca režiserke Selme, Ave DuVernay. Film 13th je za oskarja v katergoriji najboljšega dokumentarca nominiran letos.)
Nič manj ostra ni bila tistega leta Patricia Arquette, pa čeprav je njen aktivizem uperjen drugam: pozvala je k enaki plači za oba spola, kar je v naslednjih mesecih sprožilo gorečo debato o še vedno obstoječem plačnem prepadu v Hollywoodu. "Čas je, da enkrat za vselej uvedemo plačno enakost ter uveljavimo enake pravice za vse ženske v Združenih državah Amerike." (Igralka je kasneje komentirala, da je zaradi svojega govora izgubila nekaj vlog.)
Večni trn v peti republikancem
Seveda pa ni nihče pričakoval, da bo jezik za zobmi držal Michael Moore, enfant terrible ameriškega dokumentarizma, ki je leta 2003 oskarja dobil za Bovling za Columbine. Goreči borec za omejevanje dostopnosti orožja je izrazil svoj gnev nad vojno v Iraku. "Radi imamo nefiktivne filme, živimo pa v popolnoma fiktivnem času. Fiktivni volilni rezultati so nam dali fiktivnega predsednika. Tip na pošilja v vojno iz fiktivnih razlogov. Proti tej vojni smo, gospod Bush. Sramujte se. Sramujte!" Moorov govor je požel aplavz, a tudi nekaj glasnih žvižgov iz avditorija.
Vojna v Iraku (in Afganistanu) je bila tema, ki je do živega prišla tudi Sally Field: televizija Fox, ki je leta 2007 predvajala podelitev emmyjev, je njen govor celo delno cenzurirala. "Prav gotovo je tole last vseh mater na svetu," je o emmyju pripomnila Fieldova, ki je zlati kipec dobila za vlogo mame v seriji Brothers and Sisters. "Naj bodo opažene, naj se njihovo delo ceni. In še posebej za mame, ki stojijo z odprtim srcem in čakajo, čakajo, da se njihovi otroci vrnejo iz nevarnosti, iz vojne. Kar priznajmo si, če bi matere vladale svetu, sploh ne bi bilo nobenih hudičevih vojn."
Ker spomin na podelitev oskarjev do naslednje ponavadi že zbledi, mora biti govor res eksploziven, da se v kolektivno zavest usidra za več desetletij - in točno to je leta 1977 uspelo Vanessi Redgrave. V filmu Julia je igrala žensko, ki je umrla pod roko nacističnega režima, a je svoj govor izkoristila za nastop proti Ligi judovske obrambe, organizaciji, ki je takrat nasprotovala njenemu nastopu v nekem drugem filmu, The Palestinian. "Zahvaljujem se vam, da se niste pustili ustrahovati grožnjam majhne skupinice zionističnih lopovov, katerih vedenje je žalitev za Jude po vsem svetu ter za njihov junaški boj poti fašizmu in zatiranju."
Alfa in omega ostaja - gledanost
A če se producenti zavedajo, da bi kaka dobro odmerjena politična bodica znala popestriti letošnjo oskarjevsko ceremonijo, pa ni rečeno, da je spodbujanje kontorverznosti tudi recept za visoko gledanost prenosa. Lanski spektakel, ki ga je sredi najbolj goreče debate o premajhni raznolikosti v filmski industriji vodil Chris Rock, je gledalo kar osem odstotkov manj kot tistega leto prej - kar je sicer še vedno 34,4 milijona ljudi). Oskarji tako ostajajo težkokategornik: po gledanosti jih vsako leto prehititita le še Superbowl in NFL-ov konferenčni finale.
Politizirani govori na podelitvah nagrad so seveda posledica politiziranih kampanj, ki igralce postavljajo v vlogo aktivistov in mnenjskih voditeljev, da bi tako ljudje opazili njihove projekte. Če bi se še natančneje sprehodili skozi dolg seznam tem, ki so jih zvezdniki kdaj vzeli za svoje, bi težko zamerili, če bi kdo gravitas hollywoodskih ceremonij vzel manj kot stoodstotno resno. Pa vendar obstaja tudi druga plat medalje. Če je Hollywood pripravljen za trenutek pustiti ob strani cinizem in neusmiljenost svoje orjaške, večmilijardne mašinerije ter se za trenutek posvetiti "resnim" temam in svetu okrog sebe - morda lahko svet, vsaj za eno noč v letu, tudi prisluhne.