Ameriško zdravstvo deluje drugače kot v evropskih državah, predvsem je tržna storitev, in ne socialna pravica. Kdor plača več, dobi boljšo oskrbo, košarice pravic pa so za (izmuzljive) zavarovalnice zelo raztegljiv pojem, pri čemer je bolnik tisti, ki skoraj vedno potegne kratko. Če sploh je zavarovan, kajti ob prihodu Obame v Belo hišo je bilo brez zdravstvenega zavarovanja 45 milijonov Američanov. To je v praksi pomenilo, da v primeru bolezni številni sploh niso šli k zdravniku, drugi pa so se zaradi izjemno drage zdravstvene oskrbe utapljali v dolgovih.

Na številnih zborovanjih je zato Obama vseskozi ponavljal, da želi poskrbeti, da bi si lahko vsak Američan privoščil tako dobro zdravstveno zavarovanje, kot ga ima vsak ameriški senator. Napovedal je obsežno reformo, ki bi omogočila dostopno zdravstveno zavarovanje za nezavarovane državljane, hkrati pa tudi splošno znižanje zavarovalnih premij in spremenjeno delovanje farmacevtskih podjetij in zavarovalnic. Pričakovano farmacevtsko-zavarovalniški lobi njegovim napovedim ni bil naklonjen, na poti do sprejetja pa so vsebini zakona poleg tega nasprotovali tudi republikanci, vlade posameznih držav in sindikati ter manjša podjetja, ki so nasprotovala večji obremenitvi gospodarstva. Sprejetje reforme je bilo pod velik vprašaj postavljeno januarja 2010, ko so demokrati izgubili 60. glas v 100-članskem senatu, kolikor jih je potrebnih za sprejetje odločitve oz. preprečitev obstrukcije republikancev. Zdelo se je, da po letu intenzivnih prizadevanj Obamo čaka velik poraz.

A potem je senat 21. marca prižgal zeleno luč in 23. marca 2010 je Obama vendarle podpisal zakon o zaščiti pacientov in dostopni oskrbi (Patient Protection and Affordable Care Act), napisan na 906 straneh, ki je v javnosti bolj znan kot Obamacare. Skupaj z zakonskimi dopolnili, zbranimi v zakon o zdravstveni negi in izobraževanju (Health Care and Education Reconciliation Act), predstavlja največjo spremembo na področju zdravstva po letu 1965, ko sta bila sprejeta Medicare (zdravstveni program za starejše) in Medicaid (zdravstveni program za socialno najšibkejše).

Ključna določila reforme Obamacare so povečanje števila zavarovancev – od njene uvedbe je na novo zavarovanih več kot 22 milijonov Američanov –, obvezno plačevanje zavarovanja (tisti, ki ne zmorejo plačevati zavarovanja, jim pomagajo s subvencijami, tisti, ki pa se ne bodo zavarovali, plačajo denarno kazen), znižanje cen zavarovanj, širitev pravic iz zavarovanja in posledično dolgoročno znižanje stroškov zdravstvene oskrbe.

Med drugim je reforma, ki naj bi bila izvedena med letoma 2010 in 2020, glavne spremembe pa so začele veljati 1. januarja 2014, tudi prepovedala zavarovalnicam umik kritja stroškov zdravstvene oskrbe v primeru bolezni in delanje razlik pri višini zavarovalne premije glede na zdravstveno stanje zavarovanca ali njegov spol, hkrati pa je uvedla, da so mladi do 26. leta starosti lahko zavarovani po svojih starših. Kot kažejo podatki ameriškega ministrstva za zdravstvo in socialne storitve, se je od leta 2012 število mladih do 26. leta, ki so zavarovani po starših, povečalo za tri milijone.

Za podjetja z več kot 50 zaposlenimi je bilo v zameno za davčne olajšave uvedeno obvezno plačevanje zdravstvenega zavarovanja za delavce, zvezne države pa so morale v skladu z reformo uvesti tudi t. i. borze zavarovanj ali uporabo borze zavarovanj zvezne vlade, na katerih potencialni zavarovanci, posamezniki ali manjša podjetja, laže pridejo do cenejšega zavarovanja.

V skladu z reformo morajo vse oblike zavarovanja kriti deset osnovnih premis, med njimi so tudi zdravljenje duševnih bolezni, odvisnosti in kroničnih bolezni. Predtem se je namreč pogosto dogajalo, da zavarovalnice niso želele zavarovati osebe, ki so bile bolne, ali pa svojim zavarovancem niso hotele kriti stroškov za zdravljenje, potem ko so zboleli, ali pa so, potem ko je postalo jasno, da je zavarovanec zbolel, zvišale njegovo premijo. Večina zavarovalnic tako recimo ni krila stroškov zdravljenja rakavih bolezni, rekoč, da se je bolezen razvila v času pred sklenitvijo zavarovanja.

Reforma je prinesla tudi spremembo glede dolžine kritja zdravljenja, in sicer to časovno ni več omejeno; prej se je dogajalo, da so zavarovalnice krile stroške zdravljenja zgolj v obsegu vplačanih sredstev. Ko je bila vsota "pokurjena", je zavarovanec, četudi sredi zdravljenja, ostal brez kritja stroškov. Obenem se je z reformo povečal obseg zagotovljene kontracepcije, med drugim zavarovanje krije tudi stroške sterilizacije, hkrati pa je prepovedano zaračunavanje višjih premij ženskam. Prej so namreč številne ženske plačevale občutno višje premije, običajno do 50 odstotkov in celo do 80 odstotkov.

Nasprotniki reforme kot glavni argument proti njej navajajo dražje premije in dvig stroškov zdravstvene oskrbe, kar naj bi šlo predvsem na račun več zaščitnih programov, ter dvig davkov (uvedeni so bili novi davki, kot sta, recimo, davek na medicinske naprave in farmacevtsko prodajo). Med argumenti, ki se vse od njene uvedbe pojavljajo proti reformi, je tudi uničevanje delovnih mest: podjetja naj bi namreč varčevala s krajšanjem delavnika in povečevanjem števila polovičih zaposlitev, kajti tista z več kot 50 zaposlenimi za poln delovni čas morajo obvezno plačevati zavarovanje zanje. Podatki sicer kažejo, da se to ni zgodilo.

Zelo pomembna poteza za prihodnost reforme je bila odločitev ameriškega vrhovnega sodišča, ki je junija 2015 potrdilo veljavnost Obamove zdravstvene reforme. To pomeni, da reforme kot take ni mogoče ukiniti, kar je sicer že med kampanjo in po izvolitvi ves čas napovedoval Donald Trump. Republikanci so v senatu že naredili korak v to smer, ko so na začetku januarja z 51 proti 48 glasov glasovali za razpravo o proračunu, namenjeno ukinitvi financiranja Obamacara. Za zdaj niso predstavili strategije, kaj bi nadomestilo Obamovo reformo. Ob tem pa ZDA pretresa nova epidemija uporabe heroina in razmah odvisnosti od opioidnih analgetikov in benzodiazepinov, kar še povečuje pritisk na zdravstveni sistem.

Najbolj okoljevarstven predsednik v zgodovini?
Eno izmed področij, ki se jim je Obama sicer bolj posvetil šele v drugem mandatu, je bilo okolje. V ospredju je bil njegov boj za znižanje odvisnosti države od fosilnih goriv, a resnica je, da se je uvoz teh goriv iz tujine sicer zmanjšal, toda hkrati se je ravno v času njegovega predsedovanja rekordno povečala ameriška proizvodnja nafte in črpanje zemeljskega plina. Med zastavljenimi cilji so bili tudi dvig uporabe obnovljivih virov (med drugim se je močno pocenila sončna energija) ter prizadevanja za dvig zaščite okolja in učinkovitejši boj proti podnebnim spremembam (spodbujanje gospodarstva za uporabo čistejših virov energije, subvencije za uporabo električnih vozil in večjo energetsko učinkovitost javnega sektorja - bolnišnice, šole …)

Ena najodmevnejših potez, ki jih je Obama povlekel na področju okoljevarstvene politike, je bila zavrnitev gradnje naftovoda Keystone XL, 1.897 kilometrov dolgega naftovoda od Kanade do teksaške obale, s čimer si je nakopal srd republikancev.

Junija 2013 je predstavil akcijski načrt za podnebne spremembe, v katerem je kot ključne cilje navedel zmanjšanje domačega onesnaževanja z ogljikovim dioksidom (do leta 2025 se mora stopnja izpustov toplogrednih plinov zmanjšati za od 26 do 28 odstotkov v primerjavi z letom 2005), priznanje in priprava države na podnebne spremembe (zagotoviti zveznim agencijam in lokalnim oblastem, da se bolje pripravijo na dvig morske gladine, ekstremne vremenske razmere, sušo in druge škodljive posledice na podnebne spremembe) in vodilno vlogo ZDA v mednarodnih naporih v boju proti podnebnim spremembam (pariški podnebni sporazum; hkratna razglasitev ZDA in Kitajske o obvezi za znižanje toplogrednih plinov do leta 2025 oz. 2030). Med ključnimi potezami na tem področju je bil načrt o čisti energiji (Clear Power Plan), ki ga je leta 2014 predstavila agencija za varstvo okolja in ki predvideva zmanjšanje izpustov v elektrarnah - te so največje porabnice premoga - in sicer do leta 2030 za 32 odstotkov glede na 2005.

Nov mejnik na področju okolja je bil postavljen junija 2015, ko je v Beli hiši potekal prvi vrh o vplivu podnebnih sprememb na zdravje, na katerem je Obama naznanil vrsto ukrepov v boju proti škodljivim vplivom podnebnih sprememb, marca istega leta pa je podpisal izvršni ukaz, s katerim je zveznim agencijam naložil, da morajo do leta 2025 toplogredne izpuste zmanjšati za 40 odstotkov glede na raven v letu 2008 in povečati proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov za 30 odstotkov. Da bi Američane spodbudil k razmišljanju o podnebnih spremembah, je septembra 2015 kot prvi ameriški predsednik v času svojega mandata obiskal območje nad severnim tečajnikom.

Potem ko ZDA, druga največja onesnaževalka na svetu, niso nikoli ratificirale enega ključnih okoljevarstvenih dogovorov Kjotskega sporazuma - George Bush je dejal, da bi to ogrozilo ameriško gospodarstvo - je bila zgodba glede Pariškega podnebnega sporazuma drugačna. Obama je septembra 2016 ob podpisu sporazuma (ta je v veljavo stopil 4. novembra 2016), ki med drugim določa omejitev dviga povprečne temperature na Zemlji za največ dve stopinji Celzija do konca stoletja, z željo približati se 1,5 stopinje, označil za "trenutek, ko smo se dokončno odločili, da rešimo planet".

Ena izmed najbolj daljnosežnih potez je zaščiti okolja naklonjeni predsednik potegnil decembra lani, ko je prepovedal izkoriščanje nafte in plina na območju Arktike in delu Atlantika, podobno pa je zaščitil še 13 podvodnih kanjonov v Atlantiku od Nove Anglije na severu do Virginije na jugu. Že prej pa je močno povečal območje zaščitenih področij; med drugim je območje zaščitenega havajskega narodnega parka Papahānaumokuākea, ki se lahko pohvali z več kot 7.000 živalskimi in rastlinskimi vrstami, povečal za več kot 4-krat na 1,508.870 kvadratnih kilometrov, s čimer je postal največje zaščiteno morsko območje na svetu. Obama je tudi predsednik, ki je največkrat uporabil institut t. i. Antiquities Act iz leta 1906, ki predsednikom omogoča, da brez potrditve kongresa s predsedniškim odlokom zaščitijo naravna, kulturna ali znanstveno pomembna območja v obliki zaščitenih parkov.

Človekove pravice
Eden izmed prvih zakonov, ki jih je Obama podpisal po nastopu predsedniške funkcije 20. januarja 2009, je bil t. i. zakon Lilly Ledbetter, v skladu s katerim morajo biti moški in ženske enako plačani za enako delo. Po starem zakonu je veljalo, da so se lahko ženske nad nepravičnim plačilom (zaradi spola) pritožile samo v roku šestih mesecev po prejetju prve plače, novi pa je to določilo spremenil tako, da se lahko pritožijo šest mesecev po odkritju krivičnega plačila. (Lilly Ledbetter je po 19 letih dela v tovarni gum odkrila, da je za svoje delo plačana občutno manj kot moški kolegi, do finančnega povračila pa po tedaj veljavnem zakonu ni bila upravičena.)

S sprejetjem omenjenega zakona je dal Obama jasno vedeti, da bo njegova politika na področju enakopravnosti spolov in človekovih pravic drugačna od njegovega predhodnika. George Bush je namreč sprejetje omenjenega zakona onemogočal. "Da naše gospodarstvo deluje, pomeni, da deluje za vse. Da v delovnih okoljih ni drugorazrednih državljanov in ne le, da je nepravično in nezakonito, da je nekdo za isto plačan manj zaradi svojega spola, starosti, rase, narodnosti, veroizpovedi ali posebnih potreb, temveč je tudi škodljivo za gospodarstvo," je ob podpisu zakona dejal Obama.

Drugo področje človekovih pravic, kjer je bil v času Obame narejen velik korak naprej, je bilo vprašanje urejanja pravic istospolno in drugače usmerjenih. Leta 2011 je s posebnim memorandumom pravice homoseksualcev in transseksualcev vključil tudi v zunanjo politiko ZDA, leta 2012 pa je kot prvi ameriški predsednik podprl pravico istospolnih parov do zakonske zveze. (Še med predsedniško kampanjo leta 2008 je nasprotoval njihovi zakonski zvezi, a izrazil podporo do sklenitve istospolne partnerske skupnosti.) Vprašanje istospolnih porok so zvezne države urejale različno. Potem ko so zvezna sodišča po posameznih zveznih državah, kjer so bile tovrstne poroke prepovedane, ugotavljala, da so prepovedi v nasprotju z ustavo, in je eno od prizivnih sodišč sprejelo drugačno odločitev od večine, je zadeva romala na vrhovno sodišče, ki je potem junija 2015 odločilo, da so istospolne poroke zakonite na celotnem ozemlju ZDA.

Med pomembnimi koraki na področju urejanja pravic istospolno usmerjenih je bil tudi Obamov izvršni ukaz julija 2014, s katerim je prepovedal diskriminacijo homoseksualcev v agencijah zvezne vlade in podjetjih, ki poslujejo z vladnimi agencijami. Že leta 2011 je ameriška vojska spremenila pravilo, v skladu s katerim so istospolno usmerjeni lahko delali v vojski, a pod pogojem, da niso razkrili svoje istospolne usmerjenosti, lani julija pa je ameriški obrambni minister napovedal, da lahko v oboroženih silah ZDA odprto delujejo tudi transseksualci, s 1. julijem 2017 pa se bodo lahko takšni posamezniki tudi odkrito prijavljali na služenje vojaškega roka.

Orožarski lobi pretrd oreh
Če je na področju zaščite človekovih pravic Obama s spremenjenim lahko zadovoljen, pa je slika zelo drugačna, ko govorimo o mnogokrat (pre)poveličevani pravici Američanov do zaščite, ki jo predvideva 2. člen ameriške ustave in ki v praksi med drugim omogoča (pre)lahek dostop do orožja.

Do najhujšega strelskega pokola v ameriški zgodovini, ko je junija lani napadalec v diskoteki v Orlandu ubil 50 ljudi, še 50 pa jih ranil, je Obama že 13-krat v svojem predsedovanju nagovoril državljane zaradi istega razloga: strelskega pohoda. "Pokol nas spet opozarja, kako enostavno je priti do orožja za pobijanje v šoli, cerkvi, kinu ali nočnem klubu. Moramo se odločiti, ali je to država, ki si jo želimo. Če se odločimo, da ne storimo nič, je tudi to odločitev," je dejal.

Obamovo dolgoletno nasprotovanje načelom največjega orožarskega lobija v ZDA NRA (National Rifle Association) in zavzemanje za ostrejša pravila glede orožja, med tem so številni zakonski predlogi kongresu, med drugim glede omejitve prodaje polavtomatskega orožja in zmanjšanje nabojnikov, se v praksi nista nikoli prelevila v zakonodajno spremembo, ker so republikanci, ki imajo večino v obeh domovih, predlogom nasprotovali. Še bolj porazno je dejstvo, da se je število prodanih kosov orožja v enem letu samo v času Obamovega prvega mandata več kot podvojilo.

14. december 2012, ko je 20-letni napadalec na osnovni šoli Sandy Hook v Newtownu v Connecticutu ubil 20 6- in 7-letnikov, je Obama označil za najhujši dan predsedovanja. Neuspešni poskusi spremembe zakonodaje glede orožja prej in potem so zato upravičeno med njegovimi največjimi razočaranji: ko je kongres leta 2015 vnovič zavrnil dva njegova predloga, tokrat glede prodaje polavtomatskega orožja in strožjega nadzora glede kupcev orožja, je sam to označil za največje razočaranje v svojem predsedovanju.

Viri: Reuters, BBC, Guardian, CNN, Whitehouse.org, New York Times, Politico, Wired, arhiv MMC RTV Slovenija