Pogled na stavnice: nekaj dni pred začetkom Toura je v rahli prednosti lanski zmagovalec Jonas Vingegaard (kvote okrog 2,00), sledi mu Tadej Pogačar (2,2). Druga vrsta favoritov se zdi že galaksijo proč: Jai Hindley (15), Enric Mas (26), Ben O'Connor, Mattias Skejlmose (oba po 34), Richard Carapaz in David Gaudu (po 41).

Dve strategiji: Etapni in vsestranski cilji
Pogačar in Vingegaard. Vingegaard in Pogačar. Oba pripadata različnima konceptoma: Danec se zdi kot klasični kolesar za tritedenske dirke, ki formo tempira predvsem za en vrhunec sezone, Slovenec pa je izredno ambiciozen, saj se poleg uspehov na grand tourih izrazito spogleduje tudi z enodnevnimi klasikami. Ta strategija se mu je do zdaj izplačala, saj je osvojil dva Toura in štiri spomenike.

Presek njune sezone

Opomba: V stolpcu etape je število etapnih zmag na posamezni dirki.

Skupni povzetek

Zgornje številke torej potrjujejo začetno tezo. Oba velika favorita imata za seboj približno enako dirkalnih dni, prav tako število odpeljanih kilometrov in zmag, pa popolnoma drugačno strukturo − Vingegaard je vse dni namenil zgolj etapnih dirkam, odpovedal se je tudi državnemu prvenstvu, Pogačar je na začetku sezone tekmoval na dveh etapnih dirkah (in ju tudi dobil), nato pa vso pozornost namenil enodnevnim dirkam.

Edini obračun dobil Pogačar
Skupaj sta tekmovala le na eni dirki, in sicer na Dirki Pariz−Nica, kjer je bil Pogačar fantastičen, saj je zmagovalni teden zaokrožil s tremi osvojenimi etapami, vključno s tisto šampionsko v Nici na Angleški promenadi.

Dančeva pot do Toura najboljša do zdaj
Vingegaard je le na tej ostal brez ene same zmage, na preostalih pa je demonstriral izjemno moč. Na Dirki po Baskiji je vse pometel z minuto prednosti, na Dirki po Dofineji pa kar z dvema, kar nakazuje dominantno formo. V nasprotju s prejšnjimi leti ima za seboj precej boljše pripravljalno obdobje. Lani je denimo od Tirenskega do Jadranskega morja za Pogačarjem zaostal skoraj dve minuti, na Dofineji je bil prvi oproda Primožu Rogliču, nato pa dokaj suvereno (tudi z Rogličevo pomočjo) dobil Tour. Letošnji dosežki so brez dvoma precej boljši, prav tako pa je dodal novo vrlino − večjo eksplozivnost na krajših vzponih.

Zaradi zapestja prilagodil načrte
Na drugi strani je največja Pogačarjeva neznanka poškodba zapestja, ki ga je ustavila čisto na zadnji spomladanski dirki v Liegeu. Relativno dolgo je bil prisiljen k počitku, kar je gotovo precej na glavo obrnilo njegove priprave na dirko vseh dirk. Pozneje se je usedel na kolo, ostal je brez pripravljalne dirke in zelo podrobnega ogleda tras nekaterih etap, svoj fokus je tako sprva dal na trenažer, nato pa na državno prvenstvo, kjer je zanesljivo pobral obe šampionski majici. V kronometru se je bolj kot s tekmeci boril z uro in svojim zmagovalnim časom iz leta 2020, ko je Pokljuka na isti trasi že gostila državno prvenstvo, v Radovljici pa je na cestni dirki predvsem testiral svoje občutke in zapestje. Oboje je opravil z odliko, a pravi test, prava konkurenca in dolge ceste ga šele čakajo. Brez dvoma pa je videti, da je vse opravil (glede na ne preveč idealne razmere) zelo dobro.

V Franciji bo marsikaj odvisnega tudi od ekipne moči. Lani je ekipa Jumba Visme delovala kot naoljen stroj. Dobro, na kockasti etapi so delovali konfuzno, sicer pa s številnimi napadi dobro razgalili in kaznovali UAE. Ta je imel ogromno težav z boleznimi, poškodbami, covidom in bizarnimi nesrečami. Pogačarjevo drugo mesto se iz te perspektive zdi še toliko večji uspeh.

Na kakšno podporo lahko računata letos?

Kako dobro sta se oba izrazita favorita pripravila, bo pokazal najbrž že prvi konec tedna, ko se bo v Baskiji z zelo razgibano progo tudi začela 110. Dirka po Franciji. Nekaj je zagotovo: za obema je daleč najboljša uvertura pred Tourom. Na koncu bo na vrhu prostor le za enega. Vsaj v tem hipu se zdi, da v primeru zdravja in odsotnosti padcev ter poškodb nihče tretji ne more poseči po najvišji stopnički.