Med letošnjo deveterico so filmi, ki se lotevajo življenja ljudi na obrobju, napredka temnopoltih v ameriški družbi, družinske tragedije, istospolne ljubezni v težkih okoliščinah, vojne in vere ter iskanja lastnih korenin. Med njimi je znanstvena fantastika v najbolj filozofsko tolažilni obliki in beg pred stvarnostjo v poskusu (z mešanim uspehom) oživitve nekoč priljubljenega žanra muzikala, v filmu, ki kot da kriči, naj mu dajo nagrado.
Hollywood je vedno ljubil hvalnice samemu sebi in Dežela La La (La La Land, 2016) Damiena Chazella je prav takšen film. Chazellov Ritem norosti (Whiplash, 2015) s podobo bobna in paličic, prekritih s krvjo bobnarja, ki jih uporablja, je bil najsurovejši film med nominiranci pred dvema letoma. Dežela La La pa je eden najnežnejših letošnjih tekmovalcev za glavnega oskarja, muzikal o džezovskem glasbeniku in igralki v Hollywoodu (La La Land, izraz, ki se lahko razume kot dežela sanj ali pa dežela neumnosti, je pogosta sopomenka za ameriško filmsko meko in občasno tudi za celotno južno Kalifornijo). To je všečen film z všečnima zvezdnikoma Ryanom Goslingom in Emmo Stone, ki se ne dvigne nad raven všečnosti vse do domiselnega in ganljivega konca. Zvezdnika sta dopadljiva igralca, ampak povprečna plesalca in pevca, ali se vsaj v tem filmu kot takšna izkažeta, tako da Deželi La La manjka poleta in karizmatičnosti, ki so ju v klasičnem ameriškem muzikalu prispevali zvezdniki in zvezdnice, kot so bili Fred Astaire, Gene Kelly in Cyd Charisse. Zadnjih deset minut pa Chazellov film končno izpolni tisto, kar je obetal: uporabil je obliko klasičnega muzikala, da bi presunljivo upodobil spremenljivost ljubezni in življenja.
Hidden Figures (2016) režiserja Theodorja Melfija je še en tradicionalni kandidat za oskarja. Spada v kategorijo filma, ki se mu po navadi reče "feel good" ali film za dobro počutje: navdihujoča resnična zgodba o ekipi afroameriških matematičark, ki so odigrale pomembno vlogo v ameriškem vesoljskem programu 60. let prejšnjega stoletja. To je film, ki ga je nemogoče ne imeti vsaj malo rad in ki ponuja tudi kar nekaj všečnih belopoltih likov, tako da se beli gledalci ne bi počutili izključene. Če je bila lani sporna odsotnost temnopoltih umetnikov in tematik, so letos nominirani kar trije filmi o črnskem življenju in v tekmi za razne nagrade so temnopolti umetniki tako pred kamero kot za njo.
Med nominiranci za najboljši film pa jih nekaj pogrešamo. Čudno je, recimo, da med njimi ni filma Jackie (2016) Čilenca Pabla Larraína o Jacqueline Kennedy, čeprav je Natalie Portman nominirana za najboljšo igralko. To je film popolne igre, režije in scenografije, ki nas na hipnotičen način približa tragični nekdanji prvi dami Združenih držav Amerike in nas uvede v proces ustvarjanja nacionalnih mitov. Tudi Molk (Silence, 2016), film Martina Scorseseja o pregonu japonskih kristjanov v 17. stoletju, je nominiran samo za fotografijo mehiškega snemalca Rodriga Prieta, a je zelo dobro zrežirana in dobro odigrana zgodba o pomenu vere in spopadu civilizacij. Ampak med tistimi, ki so nominirani, tudi tisti filmi z veliko pomanjkljivostmi nekaj ponujajo gledalcem.
Vojna in (navidezni) mir
Tako sta med nominiranci nepopolna filma, kot sta Greben rešenih (Heartbreak Ridge, 2016) Mela Gibsona in Ograje (Fences, 2016) Denzla Washingtona. Greben rešenih prikaže dobro in slabo stran režiserja Gibsona. Prizori boja ameriških marincev za otok Okinava v drugi svetovni vojni so izjemni, celo še več, a vse drugo je dramaturško neutemeljeno. In poskusa Gibsona in igralca Andrewa Garfielda (ki je boljši v Scorsesejevem Molku), da vneseta nekaj božanskega v zgodbo, ostaneta le na ravni neizpolnjenega namena. Vseeno pa sta osupljajoča Gibsonovo oko za podrobnosti nasilja in njegova zmožnost te podrobnosti vključiti v živo pokrajino bojevanja, umiranja in splošnega vojnega kaosa.
Washingtonove Ograje so priredba s Pulitzerjem nagrajene drame pokojnega temnopoltega dramatika Augusta Wilsona o življenju nepismenega smetarja, igra ga Washington, in njegove žene, čudovite Viole Davis, v Pittsburghu v petdesetih letih dvajsetega stoletja. Problem je v tem, da se je Washington – odličen igralec, ki upodobi ponosno, a ranjeno in končno votlo moškost glavnega junaka – le malo naučil o filmski režiji; postavitve kamere in koreografija igralcev v kadru delujejo gledališko in Ograje nikoli ne zaživijo kot filmsko delo.
Ampak Wilsonova drama je očitno prvovrstna, z dialogi, ki zadenejo prav v srce. "Še rad te moram imeti?" izbruhne Washingtonov lik, ko ga sin vpraša, zakaj ga nikoli ni imel rad. "Misliš, da garam vsak dan, ker te imam rad? Ti si največje budalo, ki sem ga srečal v življenju. Dolžnost moškega je, da skrbi za svojo družino. Živiš v moji hiši, hraniš svoj želodec z mojo hrano, tvoja rit leži v moji postelji zato, ker si moj sin. Moja dolžnost je, da skrbim zate. Čutim do tebe odgovornost, ni pa mi treba te še imeti rad!" Hude očetove besede sinu! Ko sem gledal igralce in poslušal dialoge, mi je bilo žal, da nisem imel možnosti videti Washingtona in Viole Davis v teh vlogah na odru.
Veliko boljše je Kenneth Lonergan režiral lastni scenarij filma Manchester by the Sea (2016), fino in značilno ameriško dramo o tragediji in odrešitvi, v kateri človek, ki mu je življenje zaznamovala smrt otrok, za katero je nehote kriv, dobi možnost, da se odkupi s tem, da skrbi za nečaka po bratovi smrti. Lonergan ve, kako stopnjevati prizore; kako, recimo, v prizoru, ko brat leži v bolnišnici, ustvariti ravnovesje med humorjem in obupom, kdaj je treba v filmu, sestavljenem večinoma iz statičnih kadrov, učinkovito posneti sekvenco s potujočo kamero in kako ustvariti razpoloženje ribiškega mesteca pozimi. Odrešitev je priljubljena ameriška tematika. Po eni strani smo lahko cinični in se strinjamo z opazko ameriškega pisatelja Williama Deana Howellsa, da imajo Američani radi tragedije s srečnim koncem. Po drugi strani pa je pot junaka – robati in vedno boljši Casey Affleck – do mogoče rešitve trnova, a prepričljiva.
Iskanja
Še pomembnejšo vlogo igra prizorišče v filmu Davida Mackenzieja Za vsako ceno (Hell or High Water, 2016). Dogaja se v sodobnem Teksasu, na revnem ameriškem zahodu, v katerem je pokrajina prekrita z montažnimi hišami in stacionarnimi avtodomi. Križajo se avtoceste in prašne poti. To je pokrajina, ki določa ljudi, ki tam živijo, in predstavlja meje njihovega obstoja. To je obupani svet, ki ga poznamo iz ameriških filmov zgodnjih sedemdesetih, svet osamljenih ljudi, ki so trpeli in vedo, da bodo še trpeli, le da ima film optimistično noto, ki jo je bilo težko najti v podobnih filmih, posnetih v času vietnamske vojne in predsedovanja Richarda Nixona.
Za vsako ceno je v bistvu socialna drama o ljudeh, ki jih je na rob pahnil ameriški kapitalizem. Ampak brata, ki poskušata pred banko rešiti družinsko farmo, imata prednost pred junaki filmov Jeana-Pierra in Luca Dardenna ali Kena Loacha, ko se znajdejo v podobnih stiskah. Lahko se naslonita na tradicijo vesterna in melodrame v ameriškem filmu in postaneta bančna roparja.
V Mackenziejevem filmu so junaki neločljivi od sveta, iz katerega izhajajo. To drži tudi za izjemen film temnopoltega režiserja Barryja Jenkinsa Mesečina (Moonlight, 2016), najbolj nenavadnega in pogumnega filma med tekmeci za glavno nagrado. Film se začne s preprodajalci mamil, ki jih snema kamera, ki kroži okoli njih, tako da se ves čas zavedamo povezave med ljudmi, ki jih gledamo, in sveta, v katerem živijo. Mesečina je redka zgodba o istospolnosti in iskanju identitete, postavljena v svet temnopoltih preprodajalcev mamil na sodobnem ameriškem jugu. Sledimo Chironu, fantu, ki živi z materjo zasvojenko in je tarča napadov drugih fantov, in njegovemu odnosu s prijateljem Kevinom, s katerim odkrije svojo spolno identiteto ter jo potem skriva pred drugimi in samim seboj. Film najde najbolj kočljive občutke v svetu, ki vrvi od pretirane možatosti in nasilja. Jenkins je mojster za skoraj ekspresionistično prikazovanje čustvenih stanj mladega junaka prek sveta okoli njega. Večina filmov, ki se ukvarja z življenjem revnih črncev v svetu kriminala, je grobih in napadalnih, kot je rap. Jenkinsov pristop bolj spominja na komorno glasbo.
O iskanju lastne identitete spremljamo tudi v filmu Lev: Dolga pot domov (Lion, 2016), celovečerni prvenec Avstralca Gartha Davisa o mladeniču indijskega rodu z imenom Saroo, ki ga je posvojil avstralski par in ki se ne more otresti spominov na revnega brata in mater ter njihovo skupno življenje v neki vasi, ki je ne najde na nobenem zemljevidu. Lev morda ni najboljši med nominiranimi filmi, ampak vsebuje vsaj en prizor, ki je med najučinkovitimi med filmi v tekmi: ko mali Saroo zaspi na vlaku na železniški postaji v Indiji, medtem ko čaka starejšega brata. Ko se zbudi, se vlak premika in Saroo se znajde na poti, ki je navidezno brez vrnitve. Njegov strah in obup, izgubljenost med ljudmi, katerih jezika ne razume – vse to obuja otroške strahove o izgubljenosti in nebogljenosti ter ločitvi od matere.
Z iskanjem druge vrste se ukvarja skoraj univerzalno hvaljena znanstvenofantastična drama kanadskega režiserja Dennisa Villeneuva Prihod (Arrival, 2016) o komuniciranju z vesoljci, ki so prišli na Zemljo, da bi nas naučili, kako postati srečen. Film impresivnih posebnih učinkov (vesoljci, recimo, imajo izviren videz, ki ne spominja na vesoljce iz neštetih drugih filmov) spada v žanr o dobrih obiskovalcev iz vesolja, ki prevzamejo tolažilno vloga Boga in vere, in so tu, da nam pokažejo, da nismo sami v svojih stiskah. Ampak, kot je pogosto v filmih, ki nam poskušajo prikazati nekaj metafizičnega, rezultat deluje prozaično in šablonsko. Dotakniti se nečesa nadčutnega uspe le malo režiserjem ali umetnikom nasploh.
