Ob razglasitvi neodvisnosti Slovenije oz. ob začetku desetdnevne vojne je kar 3.850 slovenskih fantov še vedno, ne po lastni želji, nosilo uniforme Jugoslovanske ljudske armade (JLA). V vojašnicah po vsej nekdanji Jugoslaviji so bili na obveznem služenju vojaškega roka, kamor so bili napoteni, preden so se zgodili prelomni osamosvojitveni dogodki.

Po plebiscitu 23. decembra 1990 je kmalu padla odločitev, da Slovenija ne bo več pošiljala nabornikov v JLA, čeprav je JLA še vedno pošiljala vpoklice. Vendar je po razpoložljivih podatkih po marcu 1991 iz Slovenije v JLA odšel samo en sam "prostovoljec".

Na služenju vojaškega roka v jugoslovanskih vojašnicah pa je ostal večinoma del generacije 1971, ki je končala srednjo šolo poleti 1990 in je bila nato jeseni vpoklicana na služenje vojaškega roka. Nekateri so se temu izognili s študijem, vendar to ni uspelo vsem, saj naj bi to bilo omogočeno le tistim, ki so se izkazali na sprejemnih izpitih na fakultetah. Tisti s slabšim rezultatom so, čeprav je Jugoslavija doživljala kolaps in da so se na Hrvaškem že dogajali posamezni oboroženi incidenti, morali obleči jugoslovansko vojaško uniformo.

Ob osamosvojitvenih dogodkih in začetku spopadov v desetdnevni vojni je večina slovenskih fantov v JLA želela zapustiti "agresorsko armado“, to pa je bilo omogočeno le redkim. Številni so se odločili za beg iz vojašnic, kar pa je bilo zelo pogumno in tvegano dejanje, saj bi jih, če bi jih ujeli, obravnavali najmanj kot dezerterje. Pobegi iz vojske pa so povsod precej ostro kaznovani.

Številni so ostali ujeti v vojašnicah
Med osamosvojitveno vojno se je iz JLA po podatkih obrambnega ministrstva vrnilo okoli tisoč Slovencev, ki so bili na služenju vojaškega roka. Drugi so bili ujeti v vojašnicah JLA tudi več mesecev, odkar Slovenija ni bila več del Jugoslavije. Večina se je nato vrnila do konca avgusta 1991. Zadnji Slovenec, ki je služil vojaški rok v JLA, pa se je vrnil šele 8. marca 1992.

Za pobege iz vojašnic JLA so se odločali večinoma tisti, ki so bili na služenju vojaškega roka blizu Slovenije ali pa so jim to omogočili nadrejeni. Zgodbe ubežnikov, sodeč po pripovedovanjih v tistih časih, so bile precej različne. Nekaterim so pomagale tudi tedanje hrvaške oblasti, drugi so, skrivajoč se, pešačili tudi po več 100 kilometrov do doma ali pa so jim pri pobegu pomagali tudi starši.

Pri nekaj primerih pobegov pa so se oglasili tudi streli. Ali se je kakšen pobeg Slovenca iz JLA končal na najbolj tragičen način, na MORS-u nimajo podatkov. Prav tako ne na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, v okviru katerega deluje direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja. Med žrtvami osamosvojitvene vojne v Sloveniji pa je na strani JLA padel tudi Slovenec Franc Špelko (rojen 1971).

Zgodba "dezerterja"
"Pod uniformo sem si oblekel civilno obleko in sredi dneva sem se odpravil iz vojašnice. Pač šel sem," se svojega pobega iz JLA spominja Ljubljančan Branko Čampa, jeseni 1990 vpoklican na služenje vojaškega roka, ki ga je začel v Trebinju v vzhodni Hercegovini. Po usposabljanju je dobil "prekomando" v Šibenik. Tam so se stvari, kot se spominja, precej zaostrile, saj je Šibenik blizu Knina, kjer je bil center srbskih upornikov oz. t. i. SAO Krajine, ki so jo razglasili leta 1990. Po nekaj dneh vojne v Sloveniji, 1. julija, se je odločil, da dezertira.

"V Šibeniku sem bil v komandi garnizona, kjer je bilo od 15 do 18 vojakov, ki smo skrbeli za oficirje, prenašali povelja in pošto. Vojaški rok bi najbrž odslužil brez večjih težav, če se ne bi stvari zaostrile," pravi.

Zaostrovati se je začelo konec zime 1991. Kot pripoveduje, je bila ena od izpostav šibeniškega garnizona JLA v središču mesta in v vojake so začeli nekateri Šibeničani tudi metati kamenje. "Sam tega nisem doživel, toda nekateri drugi so pripovedovali o tem. Zato so nam dovolili, da se lahko za izhode iz vojašnice preoblečemo v civilno obleko. To mi je pozneje pomagalo pri begu," pravi in dodaja, da so izredno stanje občutili tako, da so oficirji dobili poljske postelje (ležalnike) v svoje pisarne in so tudi noči preživeli v svojih pisarnah. Hkrati so začeli razdeljevati bojno strelivo, ki so ga prej imeli le stražarji. Vojakom pa so ukinili izhode v mesto.

V maju in juniju se je začelo še dodatno zaostrovati. "Sem pa tja so me oficirji spraševali, kaj si mislim o Janši in Bavčarju, čeprav sem tedaj vedel le, da gre za neke osebe. Slovencev je bilo tedaj že zelo malo po vojašnicah, bila sva le dva." Po razglasitvi neodvisnosti Slovenije se je odločil za pobeg.

"Zaradi narave dela sem imel 24-urno dovolilnico za izhod iz vojašnice in so me poznali vsi stražarji na vhodu. Vendar poleti 1990 ni več veljala. Pod vojaško obleko sem si oblekel civilno obleko, nekam zatlačil še superge oz. japonke, ne spomnim se točno, in odšel sem sredi dneva kar skozi glavni vhod. Stražar me je očitno poznal, saj mi je odprl vrata in rekel: "Srečno." Skoraj zagotovo je vedel, da tega ne bi smel storiti, ker sem Slovenec," se spominja svojega pobega.

Vojašnica je bila ob morju in skrit za čolni je odvrgel vojaško obleko in odšel v središče mesta. Tam je poznal lastnika konobe, "kjer sta bila najcenejša pivo in hrana", in mu dejal: "Ivo, pobegnil sem." Rekel mi je: "Svaka čast." Nato je zaprl lokal in odšel po pomoč.

To je bil zanj najhujši del bega, saj se je zavedel, kaj je storil. Skozi okno je videl številne oficirje KOS-a, kako se sprehajajo po mestu. Poznal jih je, saj jim je večkrat nosil pošto. "Ni jih bilo težko prepoznati, saj so bili vsi enako oblečeni. Vsi pa so bili tudi oboroženi. Nisem vedel, kaj se dogaja," pripoveduje.

Slovenski vojaki so se zbirali v Vodicah
Lastnik Konobe Ivo se je nato vrnil s pripadnikom MUP-a, ki je pobeglega vojaka odpeljal do neke "stoenke", kjer se je, porit z odejo, moral uleči na zadnji sedež. Kmalu sta se pripeljala do večjega hotela, kjer je ugotovil, da je v Vodicah, nedaleč od Šibenika. V hotelski avli je bilo veliko uniformiranih pripadnikov hrvaških oboroženih sil in policije, ki so mu zaploskali, ker je pobegnil.

V Vodicah se je nato v nekaj dneh nabralo od 15 od 18 slovenskih vojakov, ki so prav tako pobegnili. Tam so se lahko prosto gibali po hotelskem kompleksu, lahko so telefonirali domov, vendar niso smeli izdati, kje so.

Po nekaj dneh so jih obvestili, da jih bodo prepeljali. "Po nas je pripeljal Kompasov turistični avtobus, jasno nam je bilo, da ga je organizirala slovenska oblast. Spremljali sta nas dve vozili, eno spredaj in eno zadaj. Prepeljali so nas v policijsko šolo v Tacnu, kjer so nas zasliševali oz. spraševali, kaj se je dogajalo. Na koncu so nam svetovali, naj vsaj nekaj dni ne spimo doma," se konca svojega pobega spominja eden izmed 3.850 Slovencev, ki so osamosvojitev Slovenije doživeli v vojašnici tedaj sovražne vojske.