Anamarija Lampič gre v svojo tretjo biatlonsko sezono. Lani je bila 17. tekmovalka sezone svetovnega pokala, na posamičnih tekmah se je trikrat prebila med deseterico. V pogovoru za MMC nam je povedala, kako potekajo zadnje priprave in kaj je naredila za boljšo predstavo na strelišču.

Zadnje priprave pred začetkom sezone svetovnega pokala opravljate v Obertilliachu na Tirolskem. Kakšen je bil prvi stik s snegom, pa čeprav ne z naravnim?
Razmere so odlične, vreme sončno, noči mrzle, tako da je sneg trd, kompakten. Kaže tudi na nekaj padavin. Upam, da bo snežilo. Teh 15 dni pred odhodom na prvo postajo svetovnega pokala je zelo pomembnih, da dobiš pravi občutek, stopnjuješ pripravljenost in ujameš tudi tekmovalni ritem. Tik pred odhodom na Finsko se bo treba še malo odpočiti. Za zdaj je vse v redu, nekaj stvari pa je treba še popraviti.

Kako ujeti tekmovalni ritem, če pred Kontiolahtijem ne boste tekmovali na uradnih tekmah, poleg tega nimate izbirnih tekem?
Prihodnji teden bomo imeli treningtekme, verjetno skupaj z avstrijsko reprezentanco in nemško mladinsko reprezentanco. Velike reprezentance, na primer Norveška in Švedska, imajo v teh dneh izbirne tekme, da določijo ekipo za začetek svetovnega pokala. Ti tekmovalci morajo biti že zdaj na precej visoki ravni, zato so na uvodni tekmi praviloma v ospredju. Pri meni je drugače, boljšo formo dosežem pozneje. Iz izkušenj vem, da potrebujem nekaj tekem, da pridem v pravi tekmovalni ritem. Ko to dosežem, je vse lažje. Do tistih tekem, ki sem jih označila, je še dovolj časa. To so predvsem tekme svetovnega prvenstva v Lenzerheideju in svetovnega pokala v Anterselvi, kar bo generalka za olimpijske igre 2026.

Septembra ste imeli nekaj težav z zdravjem. Je to že pozabljeno?
Kar dolgo so se vlekle težave, šele v drugi polovici oktobra sem začutila, da sem spet prava. Ujel me je prehlad, dva tedna sem morala počivati, kar me je tudi malce psihološko načelo. Saj ni nič hujšega, a vendarle – moraš počivati. Sprva je to dobrodošlo, nato želiš čim prej spet trenirati, a se krvna slika nikakor ne popravi. Vsekakor neprijetno. V tem obdobju bi morala ravno opraviti težje treninge. Ko sem se pozdravila, smo šli trenirat na višino, kjer so preostali lahko opravili 12 dni težkega treninga, sama pa sem morala obnavljati bazo.

Kako gre streljanje?
Z nami spet sodeluje Ljubo Tomažič in je že zato lažje, ker komunicirava v slovenščini. Optimizirati želimo tekmovalno držo, prostora za napredek je tudi sicer še precej. Smo pa spremenili nekaj nastavitev na puški. Napredek je opazen, me pa zdaj, v teh zadnjih dneh pred začetkom sezone, čakajo hitri treningi. Streljanje moram prenesti iz nizke intenzivnosti na tekmovalno raven, torej pod visokim pulzom. Mi pa trenutno še manjka nekaj hitrosti.

Od junija ima biatlonska reprezentanca novega trenerja. Kako ste doživeli menjavo Ricco Gross - Janez Marič?
Ricco je gotovo precej dodal k mojemu uspešnemu začetku biatlonske kariere. Ob menjavi trenerskega štaba sicer ni veliko drugače, kot je bilo, morda smo še bolj povezani, saj je Ricco včasih malo izpadel iz pogovora, ker ni razumel slovensko. Konkurenca je dobra, v reprezentanci je po šest fantov in šest deklet.

Poleg vas so to Polona Klemenčič, Živa Klemenčič, Lena Repinc, Kaja Zorč in Klara Vindišar. Zdaj ste v tej druščini pri 29 letih že skoraj veteranka!
Dekleta so do osem let mlajša od mene. Ta razlika se pozna, že v razmišljanju. A se odlično razumemo, prav nikoli se še nismo sprle, čeprav vsaj jaz vedno povem, kadar mi kaj ne ustreza. Sprejemam tudi kritike, saj nihče ni popoln.

Ste se že popolnoma navadili na to, da ste biatlonka, potem ko ste bili do maja 2022 tekačica?
Zdi se mi, da se vsako leto počutim bolj domače, vsekakor pa niti malo ne obžalujem, da sem se odločila za biatlon.

Zdaj vsi ljubitelji zime čakate sneg. Kako doživljate zasneženo pokrajino na različnih koncih sveta?
Odvisno. 14 dni zime v Skandinaviji ni isto kot v Alpah ali pa na Aljaski. Naravo začutiš drugače. Na severu, kjer začnemo sezono, je veliko teme. Za nas iz osrednje Evrope ... če ne veš, zakaj si tam, te ta tema lahko potolče. Sem videla že nekaj ljudi, ki so postali depresivni. V osrednji Evropi se sonce pokaže ob 7.30 in ljudje zaživijo. Spet drugačno razpoloženje pa na primer vlada ob koncu zime nekje v Kanadi, Ameriki. To moraš doživeti, sama bi šla nekoč rada v kakšno kočo na Aljasko za en mesec. Da se sam preživljaš. Imaš le osnovne stvari, potem pa – nasekaj si drva in poskrbi za hrano sam.

Medvedov vas ni strah?
S (fantom) Boštjanom sva šla med korono proti Snežniku, tisto zimo je bilo, če se spomnite, veliko snega. In sva videla medvedje stopinje. Malo sem se ustrašila, a sva bila potem glasna in sva ga verjetno pregnala, če je bil kje blizu (smeh).