"V povprečju na ravni države 30 odstotkom ne zadostuje lastni prihodek in 35 odstotkov jih potrebne pomoči ne more plačati," pravi Rožca Šonc o skrb vzbujajočih podatkih o življenju starejših, ki so jih pridobili med anketo.

Rožca Šonc je vodja programa Starejši za starejše, ki ga že več kot 15 let izvajajo v okviru Zveze upokojenskih društev Slovenije. Za svoje nesebično delo je pred kratkim prejela tudi najvišje državno priznanje za delo na področju prostovoljstva, ki ji ga je podelil predsednik države Borut Pahor.

Program so izvajali tudi v času epidemije, ker so se, kot pravi sogovornica, zavedali, v kakšni stiski se bodo znašli njihovi uporabniki. "Programa nismo prekinili niti v prvem valu pandemije, res pa je, da smo se morali zelo na hitro preusmeriti v drugačen način povezave z našimi uporabniki, saj so bili fizični obiski onemogočeni, strah pred neznanim in boleznijo pa prisoten povsod."

Več v kratkem pogovoru.

Projekt Starejši za starejše ZDUS-a pod vašim vodenjem v zdajšnji obliki poteka od leta 2004. Kako ocenjujete razvoj programa?

Projekt se je v 16 letih razvil v trajni program in s prvotnih 16 društev upokojencev, kolikor jih je bilo vključenih v program, se je število danes povečalo na 286, s prvih 190 prostovoljcev pa na današnjih 3535 prostovoljcev. V program je vključenih 66 odstotkov starejših od 69 let, na letni ravni pa v program vključimo trikrat toliko uporabnikov, kot jih je v institucionalnem varstvu, in zagotovimo pomoč in storitve trikrat več uporabnikom, kot je uporabnikov storitve pomoč na domu.

Katere so glavne dejavnosti, ki jih izvajajo vaši prostovoljci?

Naši prostovoljci nudijo storitve laične pomoči, kot so druženje, sprehodi, spremstvo in prevozi k zdravniku, v trgovino, prinašajo naročene stvari iz trgovine, lekarne, nudijo pomoč pri hišnih opravilih in osebnih opravilih, prinašajo hrano in humanitarne pakete Rdečega križa in Karitasa, pomagajo pri uveljavljanju pravice do denarno-socialnih pravic, varstvenega dodatka, subvencije pri CSD-ju, poskrbijo za patronažni obisk, pomagajo pri urejanju zadev z lokalno skupnostjo …

Kako "pridete" do novih starejših, ki jim potem v okviru programa pomagate? Z vami stik vzpostavijo svojci, se prijavijo sami?

Tu je naš program poseben, saj temelji na obiskih uporabnikov na njihovem domu. Podatke za obisk uporabnikov, ki niso člani društev upokojencev, pridobimo na osnovi sklenjenih pogodb med društvom upokojencev in občino, ko ta del nalog skrbi za starejše in ugotavljanje kakovosti življenja poveri društvu upokojencev. Svojci se obračajo na nas, posebno tisti, ki živijo v oddaljenih krajih in želijo svojim staršem zagotoviti pomoč. Starejši pokličejo, ko vidijo ali izvedo, da je prostovoljec obiskal znanca ali soseda.

Kateri so glavni vzroki, da nekateri starejši od 69 let, ki jim je program namenjen, ne želijo sodelovati? Je to strah, nezaupanje?

Razlogi so različni, nekateri se še čutijo "mlade" in odlagajo vstop v program, pri nekaterih mlajši člani družine ne želijo, da bi njihovi starši bili vključeni in imeli stike brez njihove prisotnosti. Da, tudi strah in nezaupanje se na začetku kažeta pri nekaterih.

Dejstvo je, da se število starejših povečuje. Kako ocenjujete, da smo kot družba pripravljeni na to? Številni starejši so žalostni, da so odrinjeni na rob družbe, pokojnine so nizke.

Glede na hitro rast starejših menim, da nismo dovolj pripravljeni. Podatki programa Starejši za starejše kažejo, da je malo več kot tretjina uporabnikov, ki potrebujejo pomoč, v starostni skupini 69–78 let, več kot polovica jih je iz starostne skupine 79–88 let in nekaj več kot 20 odstotkov jih je iz starostne skupine 89–98 let. Z dolgotrajno oskrbo zamujamo že več kot 15 let in predlogi, ki jih dobivamo v razpravo, ne vlivajo zaupanja, da bi bilo za starejše ustrezno poskrbljeno.

Strah, da bomo starejši odrinjeni na rob, ni neupravičen, saj bo hitrost, s katero digitaliziramo življenje družbe, gotovo odrinila velik del starejših na rob. Pa ne zato, ker se ne bi se znali naučiti uporabe, pač pa zato, ker nimajo in si ne morejo privoščiti ustrezne opreme in se zato tudi za uporabo ne morejo usposobiti. Pa tudi kar nekaj belih lis še imamo na nekaterih območjih države.

Kakovost življenja starejših je, če upoštevamo podatke iz programa SzS, ki temeljijo na odgovorih na dve vprašanji – ali jim lastni prihodek zadošča za preživetje meseca in ali bi lahko plačali potrebno pomoč – res skrb vzbujajoča. V povprečju na ravni države 30 odstotkom ne zadostuje lastni prihodek in 35 odstotkov jih potrebne pomoči ne more plačati. Pa to še ni vse. Če pogledamo ta dva podatka za Pomurje, spodnje in zgornje Podravje, so ti odstotki vse do 42 odstotkov. Popravki socialne zakonodaje, ki naj bi izboljšala položaj starejših, žal ne dosežejo tistih najbolj prizadetih.

Kako sodelujete z drugimi službami, ki pomagajo starejšim: tu mislim na centre za socialno delo, pomoč na domu, humanitarne organizacije? Kot opozarjajo recimo v Srebrni niti in sindikatu upokojencev, je prostovoljstvo na tak način, ko starejši pomagajo starejšim, izjemen prispevek, vendar pa skrb za starejše ne more temeljiti na prostovoljstvu. Kako ocenjujete, da je pri nas urejen ta odnos prostovoljstva in sistemske pomoči starejšim?

Program je že v osnovi zasnovan na povezovanju z drugimi humanitarnimi organizacijami in javnimi službami pri zagotavljanju materialnih pomoči, saj program teh pomoči nima. Tako ugotovljene potrebe po pomoči, kot so humanitarni paketi, posredujemo RK-ju in Karitasu, da to pomoč dodelijo ali pa jo predajo našim prostovoljcem, da jo dostavijo uporabniku. S CSD-ji sodelujemo, ko gre za uveljavljanje denarno-socialnih pravic, z lokalno skupnostjo pri urejanju zadev, ki sodijo v pristojnost občin, s patronažno službo, ko naletimo na zdravstvene težave in je potreben obisk patronažne sestre.

Tako v programu SzS kot v ZDUS-u podpiramo vsa prizadevanja za izboljšanje položaja starejših, pa naj gre za pokojnine, zdravstvene storitve, dolgotrajno oskrbo ali domsko varstvo.

Sistemska ureditev pomoči starejšim je urejena v institucionalnem varstvu in z javnim programom pomoč na domu. Kakšna je situacija tako na področju institucionalnega varstva kot v programu pomoč na domu, vemo, saj sta oba programa kadrovsko podhranjena, predvsem z oskrbovalci. Prostovoljci programa Starejši za starejše smo podaljšana roka programa pomoč na domu in smo zaradi svoje prostovoljnosti dosegljivi in dostopni. Prostovoljci v predlogih dolgotrajne oskrbe nismo ustrezno vključeni.

Kot sem našla podatke, je leta 2019 2913 vaših prostovoljk/cev obiskalo 57.557 starejših, skupno so opravili 115.120 obiskov in izvedli oz. organizirali 76.270 pomoči in storitev. Epidemija je na glavo obrnila življenje vseh, tudi starejših. Program ste morali prekiniti. Kako ste "preživeli," če lahko tako rečem, to res težko leto?

Programa nismo prekinili niti v prvem valu pandemije, res pa je, da smo se morali zelo na hitro preusmeriti v drugačen način povezave z našimi uporabniki, saj so bili fizični obiski onemogočeni, strah pred neznanim in boleznijo pa prisoten povsod. Smo se pa zavedali, kaj bosta prinesli izolacija in osamitev našim uporabnikom, saj jih 22 odstotkov živi samih, zato smo takoj začeli telefonske pogovore, SMS-sporočila, kjer je bilo mogoče, tudi pogovore prek Skypa, Zooma, opravljali smo tudi brezstične obiske s prinašanjem hrane in zdravil.

Res je bilo težko, a vseeno smo v letu 2020 obiskali 49.875 uporabnikov in na novo vključili 3995 uporabnikov, izvedli in organizirali 74.422 pomoči in storitev, ki jih je prejelo 15.666 oseb. V času obeh valov korone pa smo opravili tudi 53.700 telefonskih pogovorov, poslali 5000 SMS-sporočil, dostavili donirano hrano 2719 prejemnikom in izdelali 24.350 mask. Naši prostovoljci res zaslužijo priznanje za opravljeno delo v času epidemije.

Vaši prostovoljci nudijo pomoč starejšim, ki so številni v različnih stiskah. Ali recimo potem vi pokličete center za socialno delo ali tudi policijo, ko presodite, da je potrebno njihovo posredovanje?

Ko se srečamo s situacijo, ko je potrebna vključitev strokovnih služb, je naš prvi sogovornik center za socialno delo, na policijo pa v izjemnih situacijah. V programu Starejši za starejše smo že leta 2012 sprejeli Protokol ravnanja naših prostovoljcev, ko se srečajo s situacijo, ko je potrebna pomoč strokovnih institucij.

Starejši so pogosto tudi žrtve nasilja. Kakšne vzvode pomoči jim lahko nudite v okviru programa in širše v okviru ZDUS-a?

Starejši zelo težko priznajo, da so žrtve nasilja, in o tem spregovorijo, ko se stke zaupanje s prostovoljcem. A pogosto tudi takoj prosijo, da o tem nikogar ne obvestimo. Poskušamo jih opogumiti, da poskrbijo za svojo varnost, jih vključiti v programe društev in povečamo pogostost obiskov, tako da izvajalec nasilja ve, da je spremljan.