Društvo Humanitarček, ki ga je ustanovilo 12 prijateljev, že leta pomaga najranljivejšim, v zadnjih letih so njihove dejavnosti, med njimi projekt Vida, v katerem pomagajo starejšim, ki potrebujejo pomoč, postale poznane tudi širši javnosti.
V društvu si prizadevajo, da bi starejši čim dlje živeli v svojem domu. "Tudi ko umre recimo partner, da se ga ne preseli v garsonjero v mestu, ki je zanj popolna neznanka in kjer se nenehno izgubljajo, ostanejo brez socialne mreže. Takih dobimo največ," odgovori na vprašanje, kakšno je njihovo vodilo. "V ruralnem okolju ti vsaj kak sosed da jabolko ali krompir, kdo ti bo dal kaj tu, sredi mesta? Največja revščina je dejansko v mestih. Na podeželju so stavbe res pogosto uborne, dotrajane, neogrevane, a po drugi strani ni plomb in dolgov, voda je iz lastnega zajema, edini strošek je elektrika. Tam se ljudje znajdejo, nekaj posadijo, kaj vse se da narediti iz jabolk, se včasih prav čudimo. Na drugi strani pa so stroški v mestu visoki in številnim po plačilu vseh položnic ostane le nekaj deset evrov za hrano."
Na starejše pozabljamo, ker je to skupina, ki je ni slišati, je najmanj glasna, njih ni na družbenih omrežjih. "Ne samo, da niso na družbenih omrežjih in da njihovega glasu ni slišati, oni še za jesti nimajo. Nimajo nikogar. V svetu digitalizacije so izgubljeni in številni tudi brez vedenja, kakšne sploh so njihove pravice," odgovori zdravnica in humanitarka.
Pod pragom revščine živi 92.000 ljudi, starejših od 60 let
Skoraj 40.000 upokojencev živi z manj kot 500 evri pokojnine na mesec, nekaj manj kot 30 odstotkov pa jih živi z manj kot 700 evri, kažejo podatki. Pod pragom revščine živi kar 92.000 ljudi, starejših od 60 let, še posebej pa revščina ogroža starejše ženske. "Ženske imajo nižje pokojnine, ker so ostajale doma in skrbele za družino, zato niso dosegle zahtevane delovne dobe," pojasni in v isti sapi doda, da se kljub temu ženske bolje znajdejo kot moški. "Vezejo, vkuhavajo sadje, predvsem tiste na vasi. Moški so pa res apatični in depresivni, nekateri zapadejo še v alkohol in je res težko."
Kot opozarja sogovornica, je stigma revščine zelo velika. Tudi zato pogosto starejši ne poiščejo pomoči, med razlogi za molk pa je tudi to, da so vajeni skromnosti. "Večinoma so to ljudje, ki so že sicer živeli skromno vse življenje. Na stara leta so samo še bolj zategnili pas. Nekateri se niti ne zavedajo, v kakšni revščini živijo. Drugi pomemben vidik je, da so to ljudje, ki so večinoma hodili pomagat delat in so bili plačani na roko, zato so njihove pokojnine zelo nizke. In potem ti reče: Vse življenje sem delal, zakaj bi zdaj prosil za pomoč. To je res hudo slišati."
Zgodba Jožice
Za Joži nam je povedala soseda srednjih let, ki se je po ločitvi na novo preselila v sosednje stanovanje. Poklicala je in povedala za dolgolaso gospo, ki v večstanovansjki hiši brska po smeteh, in da ima občutek, da to hrano tudi potem poje. Joži je najprej samo prejemala pakete pomoči, ni odpirala vrat, soseda pa je opazovala, da vedno redkeje brska po smeteh. Nato nam je le dovolila obisk, vse dni je presedela in vezla gobeline, nešteto jih je imela. To je bil ves njen dan in obisk grobov enkrat na dan. Niti osebnega zdravnika ni imela izbranega že 30 let, saj jim ni zaupala. Pomagali smo ji pospraviti, prenoviti stanovanje. Ji uredili tople obroke. Soseda, ki nas je poklicala, pa jo je postopno zaposlila s svojima vnukoma. Predvsem pa nam je z veliko veliko entuziazma uspelo izpolniti njeno največjo željo - Tine in Tone spita zdaj skupaj. Tako je Joži postopno na grob začela hoditi le ob nedeljah. S sosedo pa sta pravi "kompanjonki" in sta si pred večstanovanjsko hišo postavili pravi zeliščni vrt. Vedno postrežeta z "domačim čajčkom". Kdaj pa kdaj gre tudi k sestri, ena je še živa, a nekega pristnega odnosa ni. In ne - Joži ni nora, noro je življenje, ki ga je preživela, in se lahko še vedno nasmeje, ko ji prinesemo lep, rumen šop banan. (projekt Vida)
Na društvo se obrnejo številni, tako centri za socialno delo kot posamezniki, ki vedo, da v njihovi okolici obstaja starejši, ki živi res v nemogočih razmerah. "Mi vstopimo v sliko, ko je nekdo tako na družbenem dnu, da mu niti ne morejo pripadati ustaljene zagotovljene sistemske možnosti." Za vzpostavitev pomoči na domu ali patronažo morajo biti namreč izpolnjeni določeni pogoji, potrebne so osnovne sanitarije, topla voda in možnost za osebno higieno. Številni starejši pa živijo v razmerah, ko tega ni. "Zdaj (op. centri za socialno delo) pokličejo nas, da toliko uredimo bivalno okolje, da lahko potem tudi oni sprožijo morebitne postopke za pomoč."
Kot pojasnjuje, imajo centri za socialno delo različne prakse glede tovrstne pomoči starejšim. V Velenju, kjer deluje Udarnik, imajo dobro rešitev: prek javnih del pomagajo starejšim. "To bi lahko formalizirali povsod in bi več ljudi iz javnih del lahko na ta način pomagalo, sistemsko bi lahko uredili še določene podporne projekte in bi lahko naredili korak naprej."
Centri nimajo nadzora, premalo je dela na terenu
Po njenih besedah je treba poudariti, da se centri za socialno delo med seboj zelo razlikujejo, sama vidi največjo težavo v njihovi notranji organizaciji, predvsem premajhni zastopanosti na terenu. "Pred 30 leti so bile socialne delavke tiste, ki so imele vsaka svoje področje v malem prstu, za vsako hišo so vedele, kako in kaj. Zdaj pa imajo pod seboj velike okoliše, ne morejo niti slediti selitvam. Glede tega je GDPR naredil veliko škodo. Centri tako niti ne vedo za številne starejše." Ob tem doda, da se le redko zgodi, da bi bil center vključen v reševanje posameznega primera, pa ne bi poskusil ničesar narediti. "Nikoli se ne sme enačiti prostovoljnega dela humanitarne organizacije s centrom za socialno delo. Oni imajo pooblastila, ki jih mi nimamo. Recimo oni lahko vstopijo v hišo brez privoljenja osebe, mi ne smemo. Po drugi strani pa zanje veljajo pravila vedenja, ki za nas ne. Oni ne smejo podkupiti gospe s kilogramom praška, če karikiram, kar mi lahko, da si pridobimo njeno zaupanje. Zato vedno pravim, da je pomembno, da gremo z roko v roki." Kot primer navaja, da včasih pokličejo na društvo, da navežejo stik z neko osebo, za katero imajo v CSD-ju že pripravljene sistemske rešitve, a jih recimo oseba ni želela sprejeti.
Boj za avtomatizacijo varstvenega dodatka
V društvu si močno prizadevajo za spremembo ureditve varstvenega dodatka. V času Pahorjeve vlade 2011 (začela je veljati 2012) je nastala velika sprememba, ko sta se za dodelitev varstvenega dodatka poleg dohodka začeli upoštevati tudi premično in nepremično premoženje prejemnikov in njihovih družin, tudi prihranki.
Do takrat so dodatek izplačevali iz pokojninske blagajne in je šlo za skorajda samodejen postopek za pomoč osebi, ki je prejemal nizko pokojnino. Pravici do varstvenega dodatka in državne pokojnine, ki sta bili do takrat del pokojninskega in invalidskega zavarovanja, sta se preoblikovali v novi pravici s področja socialnega varstva. Za varstveni dodatek lahko od 2012 zaprosijo tisti, ki so trajno nezaposljivi ali nezmožni za delo, ali ženske, starejše od 63 let, in moški, starejši od 65 let, pa tudi ljudje, ki prejemajo denarno socialno pomoč ali pa bi tako pomoč lahko prejemali.
Največji pretres je leta 2012 povzročila določba, da so morali vsi, ki so dodatek prejemali več kot 12 mesecev, privoliti, da na njihovo stanovanje ali hišo, ki presega kvadraturo primernega stanovanja, vpišejo zaznambo o prepovedi razpolaganja in obremenitve z nepremičnino. Njihovi dediči so tako s stanovanjem ali hišo svojih pokojnih staršev lahko razpolagali šele, ko so iz lastnega žepa ali iz same zapuščine državi povrnili varstveni dodatek, ki so ga zaradi finančne stiske dobivali njihovi starši. Del premoženja v vrednosti prejete pomoči je tako namreč postal premoženje države.
Že v prvem letu, torej 2012, se je število prejemnikov varstvenega dodatka zmanjšalo s 46.752 na 10.217 (za 78 odstotkov), številni med njimi so se mu odpovedali, ker so se bali, da bi bili njihovi potomci ostali manj dediščine. Posledično se je močno povečala revščina pri starejših. Vlade so potem spreminjale ureditev, med drugim od leta 2017 dodatek ni več vezan na nepremičnine. Vendar pa se število prejemnikov ni nikoli vrnilo na raven pred spremembo zakonodaje leta 2012.
V Humanitarčku si že leta prizadevajo za avtomatizacijo varstvenega dodatka. "Vedno govorim: Furs točno ve, kam mi poslati položnico. V času epidemije je bil tudi izplačan solidarnostni dodatek, kar pomeni, da imamo zelo dober register in bi se dalo zelo preprosto izračunati za vsakega posameznika, koliko varstvenega dodatka mu pripada." Ob tem na pomislek, da varstvenega dodatka ne more dobiti vsakdo samodejno, odgovarja, da so v predlogu, kako urediti to vprašanje, jasno opredelili tudi izjeme.
Kako bo 85-letnica natisnila obrazec?
Kaj je glavna težava? Veliko starejših ne ve, da imajo pravico do varstvenega dodatka, po drugi strani pa je nemogoče pričakovati, da si bodo obnemogli 85-letniki znali natisniti obrazec s spleta. "Preveč pričakujemo od njih. Včasih se mi zdi, da so te rešitve postavljene za to, da so, ne pa, da bi se uporabili." Kot pravi, bi moral biti varstveni dodatek odraz države do upokojenca, ki je vse življenje po svojih zmožnostih delal za državo, ob koncu življenja pa je izvisel. "Zakaj ne moremo babicam in dedkom namesto reklam poslati zloženk, kako do varstvenega dodatka? Trenutno gre vsa naša energija v to, da v okviru tega, kar zmoremo in znamo, pomagamo. Ker te Micke, Francke, Zofke mogoče ne bodo dočakale sistemskih sprememb, lačne so in zebe jih, in to zdaj."
Zgodba Lenke
Za Lenko nam je povedala študentka, ki jo je v okviru vaj obiskala na domu s patronažno sestro. Gospa je živela v enosobnem stanovanju brez elektrike. Imela je knjige, ki jih je prebirala, in tranzistorček. A ga je poslušala le dve uri na dan, da je prihranila baterije. 15. v mesecu je imela doma le dve pločevinki fižola, nekaj kock argo juhe in nekaj vrečk instant juhe. S tem je preživela do konca meseca. Ob sobotah je hodila po znižan kruh. Kolikor je dobila za 0,8 evra. Samo jokala je, ko smo ji poskušali pomagati. Nikamor ni hotela. Vse, kar si je želela, so bile "rože", da jih nese na Jožijev in mamčin grob. Na kmetiji, kjer je odraščala, je vse propadlo, zato tja ni mogla iti, čeprav smo si zelo želeli. Med vso to logistiko smo spoznali gospo Majdo. Poznala je Lenkino zgodbo kot otrok. Njena mama je bila Lenčkina učiteljica. Umrl ji je mož, čez dan je pazila na tri vnuke. Popoldne pa ji je bilo dolgčas v veliki hiši. Po dolgem prigovarjanju je Lenka odšla živet k njej. Ima svojo sobico, povsem ločen vhod in noro lepe rože. Celo zredila se je. Rada se ukvarja z vnučki gospe Majde - neizmerno potrpežljiva je. Celo Bineta je naučila brati. In si pustila takšno kito, kot jo je imela mamca. (projekt Vida)
Pretekli teden je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve predstavilo spremembe socialne in družinske zakonodaje. V povezavi z varstvenim dodatkom je predlog ministrstva, da bi za starejše in druge ranljive skupine upravičencev še bolj poenostavili dostop do varstvenega dodatka, in sicer da za podaljšanje pravice ne bi bilo več treba vlagati vlog. Predlagano je, da bi po uradni dolžnosti o podaljšanju odločil CSD. Gre za korak v pravo smer, a ključni in nujnejši bi bil olajšanje same pridobitve varstvenega dodatka. "Kot se je Humanitarček izrekel že pred časom, želimo tudi mi, da za varstveni dodatek sploh ne bi bilo treba vlagati prošnje, ampak bi bilo, podobno kot pri dohodnini, izračunan samodejno," razloži predsednica Sindikata upokojencev Slovenije Francka Četković.
Ozrite se naokoli!
Pred tremi leti so v Humanitarčku nadgradili svoje dejavnosti za pomoč starejšim in zagnali projekt Vida, s katerim so želeli ljudi spodbuditi, naj se v svoji okolici ozrejo za starejšimi, ki so v jeseni življenja v stiski in potrebujejo pomoč. Projekt je ime dobil po Vidi, ki ji jim žal ni uspelo pravočasno zagotoviti pomoči. Na spletu objavljajo pretresljive zgodbe starejših, ki živijo osamljeni, v hudi revščini, lačni, brez primerne zdravstvene oskrbe … "Na projekt Vida smo se dejansko pripravljali šest let. Zakaj toliko časa? Zagovarjamo absolutno anonimnost ljudi, zato so imena v zgodbah spremenjena. Po drugi strani pa tudi nismo vedeli, kako se bodo ljudje odzvali nanje. Vsem našim starejšim damo možnost, da si sami izberejo ime v zgodbi. Zgodbe po njihovem pripovedovanju zapišem sama, bolj kot ne so zapisane, kot mi jih povedo. Prihaja pa tudi do dilem, seveda, ko se ljudje prepoznajo, včasih se javijo svojci, ki imajo drugačno videnje dogajanja. Toda mi se ne postavljamo v vlogo razsodnika. Jaz jim verjamem," pove in doda, da so z zgodbami dosegli želeni cilj: ozavestiti ljudi, da gledajo okoli sebe. "Da ko vidijo starejšo osebo sredi ulice, ne pomislijo, da gre za čudaka, ampak da se vprašajo, kaj čuti, zakaj se tako vede. Ljudje so nam začeli pisati: Imam sosedo, kako naj se ji približam." Da bi pomagali tudi na ta način, so vzpostavili Humijevo šolo, znotraj katere svetujejo, kako se približati starejši osebi, za katero menijo, da bi potrebovala pomoč.
V zadnjih tednih smo lahko na profilu društva na Facebooku opazili številne dokumentacije praktičnih del, ki so jih opravili pri svojih Vidah: od tega, kako uporabiti starejšim ljube predmete na nov, drugačen način (pokrovke so postale obešalniki in podobno) do samih rešitev glede bivanjskega prostora (odprte omare z obešalniki, da imajo vsa oblačila pred očmi).
Med glavnimi načeli delovanja društva so, da želijo ohraniti dostojanstvo starejših, zato je fotografiranje prepovedano, in vedno ko gredo na teren, je v ekipi vsaj en ustanovni član društva. "Nič ne poteka brez privoljenja. Ne vzamemo več delovnih akcij, ker je veliko podjetij tovrstno pomoč izkoristilo za samopromocijo. Smo našli na Facebooku slike starejših, česar ne želimo. Ljudje so nas najbolj opazili zadnja tri leta, a to smo počeli že prej. Zdaj ne delamo nič drugače." Dobra posledica večje prepoznavnosti pa je, kot prizna, da dobijo tudi kakšno finančno pomoč podjetja, ki jo uporabijo za plačilo računov starejšim. Žal pa ne more tudi mimo tega, da so v društvu naleteli tudi na pomoč posameznikov, ki se je izkazala za prav nasprotno, zgodile so se tudi kraje, zaradi česar so še toliko previdnejši glede tega, koga spustijo do Vid.
Zgodba Gabi
Nihče mi več ne da dodatnega dela, jih imam pa že 79. Za otroke sem prestara, ne vidim pa več plesti venčkov."
Gabi se je nekega jesenskega večera res namenila v Savo, "ugvantana". In res je niso nesle noge. Našli so jo domačini, izgubila je zavest le 500 metrov od reke. Podhlajena je končala v bolnišnici za tri mesece in po odpustu smo jo "posvojili". Hvala medicinski sestri, ki nas je takrat poklicala z drugega konca Trojan. Uredili smo ji VD, pomagali z dolgovi. Sosednja gostilna ji vozi hrano, ona pa jim v zameno pripravlja namizne aranžmajčke. (projekt Vida)
Nobena odločitev ne bi smela privesti do tega, da si lačen
V delu javnosti se pojavljajo tudi očitki, da so revni starejši sami krivi za svoj položaj, češ "kar seješ, to žanješ". Kot odgovarja Ninna Kozorog, podobno kot za brezdomce tudi za starejše velja, da je lahko pametovati, kaj bi lahko naredili drugače. "Pozabljamo pa reči: ne, ona Micika pač ni mogla v šolo, ker so bili takrat drugačni časi. In mislim, da nobena odločitev, ki jo sprejmeš v življenju, ne more privesti do tega, da na jesen življenja nimaš niti za jesti. Vse mogoče napačne moralne odločitve človek nosi v sebi, z njimi mora živeti. Mi želimo skozi te objavljene zgodbe podreti stereotip in ljudem pokazati, da včasih niso imeli izbire, včasih so se odločili narobe. Pred kratkim smo objavili zgodbo alkoholika, ki je pretepal svojo ženo, ki je zaradi tega posledično naredila samomor, sinova sta se mu odpovedala. Večkrat je bil na psihiatriji. Ali ga bomo zdaj pustili ali bomo šli prek predsodkov, kaj si zasluži in česa ne."
Nad osamljenost s ČvefiFON-om
Še dodatno je v vsakdan družbe nasploh negativno zarezala epidemija. Za starejše, ki jim pomaga Humanitarček, se stvari niso bistveno spremenile, saj večina od njih živi samih, številni na samem. Da bi ublažili stisko zaradi oddaljenosti, so vzpostavili ČvekiFON, ki je namenjen klepetu starejših s starejšimi. V letu dni ga je uporabilo več kot 1600 starejših, ki so skupno klepetali več kot 4900 ur in opravili več kot 125.000 klicev. Uporabnikom nudi spletanje prijateljstev, ne samo svetovalnih pogovorov, izkušnje so pozitivne.
Na drugi strani pa so se v velikih težavah znašli v društvu, saj so se morali tako rekoč čez noč reorganizirati, modernizirati. "V nekem trenutku epidemije so prenehale delovati vse nam poznane dostavne službe iz DSO-jev, toplih obrokov ni bilo več, po drugi strani pa smo čez noč dobili številne nove starejše. Marsikdo se je umaknil s terena, mi pa smo bili s projektom Vida videti kot nekdo, ki bo to zmogel."
V nekem trenutku so skrbeli za 1800 starejših, na pomoč so jim priskočili Lidl, Spar in drugi. "Takrat se je prvič res pokazala solidarnost. Ko smo šli v nabavo teh paketov, so nam tudi same trgovke pomagale in jih odpeljale v bližnje kraje." Pri starejših, ki se ne morejo gibati, so se povezali z Woltom in e-hrano, na podeželju, kjer seveda teh služb ni, so jim na pomoč priskočile lokalne skupnosti in različne kmetije. Tisti, ki se lahko gibajo, lahko hodijo na obroke v Sparove restavracije. "Dejansko je to finančno ugodnejše. Obrok v DSO-ju je 6,5 evra plus kilometrina, v Ljubljani je še dražje."
Ob tem opozarja na pomembno vprašanje, s katerim se spopadajo ob koncu epidemije: znova se bodo izvajale deložacije in izterjave. "Konec prvega vala smo dobili veliko ljudi, ki niso bili nikamor vključeni in so se znašli v stiski zaradi neplačanih računov. Glede njih so se na nas obrnili CSD-ji. Za več dolgov smo dosegli odpise. V drugem valu so se deložacije prekinile, nihče pa se ne vpraša, kaj se bo zgodilo zdaj, ko bo konec epidemije, kaj to pomeni za humanitarne organizacije."
Hrana se je podražila, to je številne starejše pahnilo še v večjo stisko
Še en pomemben dejavnik je podražitev hrane. V zadnjem letu so se cene sadja, zelenjave in drugih dobrin zvišale. "Če imaš 50 evrov na mesec za hrano, se ti pozna vsak cent," je stvarna Ninna Kozorog.
Ima pa epidemija tudi pozitivne vidike: zbližala nas je in vzbudila solidarnost. "Želim si, da bi vsi skupaj naredili to mrežo, da bi starejše pravočasno ujela. Kar smo ugotovili v času epidemije, je, da se ne moreš zanesti na nikogar drugega kot nase ter na levega in desnega soseda."
