Izrael je po vojni leta 1949 z Egiptom, Libanonom, Jordanijo in Sirijo sklenil sporazume za končanje vojne, pri čemer so meje iz sporazuma edine mednarodno priznane meje Izraela. Sporazum z Egiptom je med drugim določal demilitarizirano območje med državama in maja 1967 je Izrael ugotovil, da je Egipt sporazum kršil ter svoje enote premaknil proti meji. Izraelski zgodovinar Pappe piše, da je egiptovskega predsednika v to agresivnejšo politiko prisililo poslabšanje razmer na izraelsko-sirski meji od januarja tega leta. Omejeni spopadi na tisti meji so potekali že aprila, Egipt pa se je s premikom enot na Sinajskem polotoku odzval na prošnjo sirskega obrambnega ministra Hafeza Al Asada (poznejšega predsednika in očeta zdajšnjega predsednika Bašarja Al Asada), da mu pomaga zmanjšati pritisk na Sirijo. Kot piše Pappe, so sovjetski svetovalci Asadu postregli z netočnimi ocenami o izraelskem kopičenju sil za napad na Sirijo. V Damasku je zavladala panika in sklenjeno je bilo vojaško zavezništvo med Sirijo, Egiptom in Jordanijo.

Izrael se je odzval z mobilizacijo rezervnih enot in utrjevanjem svoje prisotnosti na izraelsko-egiptovski meji, Naser pa je odgovoril z zaprtjem Tiranske ožine in zaporo pomorske poti do južnega izraelskega pristanišča Eilat. Kot piše Pappe, je del palestinske manjšine v Izraelu z navdušenjem pričakoval vojno, saj so upali, da bodo s skupnim arabskim posegom dosegli osvoboditev, njihovi voditelji pa navdušenja niso delili. Bili so namreč dovolj realistični, da so vedeli, da se bo ponovila katastrofa iz leta 1948, in imeli so zelo malo zaupanja v panarabsko kampanjo za osvoboditev Palestine.

5. junija je Izrael sprožil napad na arabske sosede. Z zračnimi napadi na egiptovska letališča je v nekaj urah uničil večino egiptovskih zračnih sil na tleh. Zaradi premoči v zraku je tako lahko ščitil svoje kopenske sile in Sinajski polotok (ter Gazo, ki je bila pod egiptovsko upravo) je zasedel v treh dneh. Po napadu na Jordanijo je Izrael zasedel še Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem (ki sta bila pod jordansko upravo), preden je Jordanija 7. junija privolila v resolucijo ZN-a za premirje. Potem ko je Egipt dan pozneje sprejel premirje, se je Izrael osredotočil na sirsko strateško Golansko planoto. Po njegovi zasedbi planote je Sirija 10. junija sprejela premirje.

Izmed vseh ozemelj se je Izrael do danes umaknil le s Sinajskega polotoka, čeprav je Varnostni svet ZN-a že novembra 1967 sprejel zavezujočo resolucijo 242, ki od Izraela zahteva vrnitev vseh zasedenih ozemelj v zameno za mir z arabskimi sosedami. Če so dogodke leta 1948 Palestinci poimenovali nakba (katastrofa), je šokanten poraz arabskih sil 19 let pozneje dobil ime naksa (nazadovanje).

Pappe vojno leta 1967 označuje za le eno izmed faz v konfliktu in piše, da je za velik del izraelske politične elite pomenila idealno priložnost za uresničitev sanj o velikem Izraelu. Kot pravi, je izraelska vojska namreč že od petdesetih let razvijala načrte za hitro zasedbo Zahodnega brega, ki jih je v vojni udejanjila. Šlo je za mešanico strateškega in nacionalističnega razmišljanja znotraj velikega dela izraelske politike, ki je za Zahodni breg uporabljala svetopisemski izraz Judeja in Samarija, imela pa ga je za osrednji del judovske države, ki ga je bilo treba "spet" zasesti, in to trajno. Pod izraelski nadzor je tako prišlo še tedanjih 590.000 Palestincev na Zahodnem bregu in 380.000 v Gazi. Pristali so pod izraelsko vojaško upravo, ki je od leta 1948 do novembra 1966 veljala za Palestince, ki so živeli na ozemlju Izraela, zaradi česar so imeli zelo okrnjene pravice in svoboščine.

Porast vloge religije v muslimanskih državah in Izraelu
Posledice vojne leta 1967 so močno presegale območje, na katerem je potekala. Z njo se tako povezuje tudi porast islamizma oziroma političnega islama. Če se je ta razvil v kontekstu evropske kolonizacije Bližnjega vzhoda in kot odziv nanjo, je arabski poraz v vojni leta 1967 dodatno spodbudil njegovo priljubljenost. Na to opozarja tudi Šterbenc, ki pojasnjuje, da je sekularni nacionalizem egiptovskega predsednika Naserja arabske množice dolgo navdajal s ponosom, zaradi poraza v vojni proti Izraelu pa je bil zavržen. "Ker sekularni nacionalizem ni zmogel zagotoviti odpora proti tujemu vmešavanju, je tovrstno nalogo začel prevzemati islam," piše Šterbenc, ki dodaja, da so ob tem muslimani ugotavljali, da "Izrael kot politična entiteta, ki temelji na religijsko definirani nacionalni identiteti, zmeraj zmaguje in osvaja ozemlja".

Kot alternativa "poraženemu" sekularnemu nacionalizmu se je tako ponudil islamizem, ki je predpostavljal, da bi muslimane pred nemuslimanskim zatiranjem in okupacijo rešila le vrnitev k tradicionalnim vrednotam. "Islam je rešitev" je postal fundamentalistični slogan, kot piše Šterbenc, pa je iz takšne perspektive politika sekularizma postala "odgovorna za šibkost in ponižanost muslimanov". Ob izgubi verodostojnosti levičarskih in nacionalističnih ideologij ter gibanj v regiji je tako islam začel predstavljati alternativno besedišče.

Po vojni leta 1967 pa religija večje vloge ni dobila le na strani poražencev, pač pa tudi na strani zmagovalca. Tisto leto pomeni prelomnico v odnosih med politiko in religijo tudi v Izraelu, opozarja izraelski politolog Guy Ben-Porat. Medtem ko so se do poznih šestdesetih let izraelske religijske politične stranke bojevale predvsem za vpliv v javni sferi, pri čemer so bile precej nezainteresirane za ozemeljska vprašanja, je omenjena vojna spodbudila dinamičen religijski tabor, ki je začel v ospredje potiskati vprašanje zasedenih ozemelj, je Ben-Porat zapisal v zborniku Religija in politika v Evropi, na Bližjem vzhodu in v severni Afriki.

Z zmago do statusa kolonizatorja
V skladu z resolucijo Varnostnega sveta ZN-a 242 bi se moral Izrael odreči zasedenim ozemljem v zameno za mir, česar ni storil. Tako se je raje odločil za ozemlje kot za mir, v knjigi Izrael in Palestina piše izraelski zgodovinar Avi Šlaim, ki dodaja, da je vojna oziroma izraelska politika po njej pomenila tudi, da je Izrael postal kolonizator. Takoj po vojni je namreč začel izgradnjo judovskih naselbin na zasedenih ozemljih, ki predstavljajo hudo kršitev mednarodnega prava, konkretno 49. člena Četrte ženevske konvencije, h kateri je pristopil tudi Izrael, ki v šestem odstavku okupacijski sili prepoveduje, da prenese del svojega civilnega prebivalstva na ozemlje, ki ga okupira. Izrael je sicer takoj po zasedbi sprejel vojaško uredbo, v kateri se je zavezal, da bo na zasedenih ozemljih upošteval Četrto ženevsko konvencijo. Da je Izrael na zasedenih palestinskih ozemljih okupacijska sila, pa je že leta 1979 priznalo tudi izraelsko vrhovno sodišče. Kljub temu vsakokratne izraelske vlade okupacijo zanikajo, pravico do palestinskih ozemelj pa utemeljujejo s svetopisemskimi zgodbami. Po sprejetju resolucije Varnostnega sveta decembra 2016 proti izraelskemu naseljevanju na palestinskih ozemljih, je izraelski veleposlanik pri ZN-u Danny Danon s Svetim pismom v roki dejal: "Ta sveta knjiga, Sveto pismo, vsebuje 3.000 let judovske zgodovine v deželi Izrael. Nihče ne more spremeniti te zgodovine."

Nezakonitost izraelskih naselbin na palestinskih ozemljih ni vprašljiva. Varnostni svet ZN-a je tako leta 1980 sprejel resolucijo 465, ki pravi, da "predstavljata izraelska politika in praksa naseljevanja delov svojega prebivalstva in novih priseljencev na zasedenih ozemljih očitno kršitev Četrte ženevske konvencije". Resolucija tako od Izraela zahteva, da "odstrani obstoječe naselbine in nemudoma zaustavi vzpostavljanje, izgradnjo in načrtovanje naselbin na arabskih ozemljih, okupiranih leta 1967, vključno z Jeruzalemom". Da izraelske naselbine nimajo pravne veljave in predstavljajo hudo kršitev mednarodnega prava, je Varnostni svet brez glasu proti (ZDA so se vzdržale) nazadnje potrdil z resolucijo 2334 decembra 2016. Ob tem niso priznane nikakršne spremembe meja z dne 4. junija 1967 (dan pred začetkom vojne), razen če so dogovorjene v pogajanjih med Izraelom in Palestinci. Nezakonitost izraelskih naselbin - tudi v Vzhodnem Jeruzalemu, ki mu je Izrael (kot kršitev 47. člena Četrte ženevske konvencije) takoj po vojni dodelil poseben status in ga končno tudi uradno pripojil leta 1980 - je v svetovalnem mnenju o nezakonitosti izraelske gradnje zidu na zasedenem Zahodnem bregu leta 2004 potrdilo tudi Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ) kot glavni sodni organ ZN-a. Da so naselbine nezakonite in nelegitimne ter ovira miru, je tudi uradno stališče tako EU-ja kot ZDA.

Namen trajne kolonizacije
Izrael je z izgradnjo naselbin oziroma mest na palestinskih ozemljih začel takoj po njihovi zasedbi. Načrt za uporabo naselbin kot strategijo trajne pripojitve teh ozemelj je postal javen leta 1978, ko je Svetovna sionistična organizacija, ki jo je Izrael z zakonom iz leta 1952 pooblastil za upravljanje tega področja, objavila "glavni načrt za razvoj naseljevanja v Judeji in Samariji 1979-1983". Načrt je namreč pojasnjeval, da je namen Izraela pri odobritvi in gradnji naselbin zagotoviti trajno pripojitev Zahodnega brega. "Ne sme biti nobenega dvoma o našem namenu večno zasedati območji Judeje in Samarije," piše v načrtu, ki dodaja, da je najboljši način za to hiter razvoj naselbin.

Ob tem pa imajo naselbine še eno funkcijo, o kateri omenjeni načrt prav tako odkrito govori. "Državna in neobdelana zemlja naj se nemudoma zaseže za naseljevanje na območjih med centri in ob centrih s prebivalstvom z namenom preprečiti, kolikor se da, ustanovitev še ene arabske države na teh ozemljih. Arabski manjšini bo težko oblikovati regionalno povezavo in politično enotnost, če jo bodo delile judovske kolonije. Vse bo temeljilo na dejstvih, ki jih bomo ustvarili na teh ozemljih," piše v načrtu uradno pooblaščene Svetovne sionistične organizacije iz leta 1978. Da so naselbine oblika kolonializma, je leta 2008 v poročilu izrecno zapisal tudi posebni poročevalec ZN-a za stanje na področju človekovih pravic na palestinskih ozemljih po letu 1967 John Dugard.

Da s tem kršijo mednarodno pravo, so se v Izraelu zavedali že ob samem začetku projekta naseljevanja. 18. septembra leta 1967 je pravni svetovalec izraelskega zunanjega ministrstva Theodor Meron, poznejši predsednik Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, izraelskemu premierju Leviju Eškolu, ki je želel graditi naselbine na zasedenem ozemlju, v dopisu sporočil, da bi bilo tamkajšnje naseljevanje civilnega prebivalstva v izrecnem nasprotju s Četrto ženevsko konvencijo.

Izrael tako nima namena končati okupacije, kar priznava tudi sam vrh izraelske politike. Premier Benjamin Netanjahu je to nazadnje dejal konec maja letos, ko je v intervjuju za vojaški radio dejal, da mora vsak mirovni dogovor s Palestinci vključevati izraelsko vojaško prisotnost na Zahodnem bregu. "V vsakem mirovnem dogovoru moramo ohraniti vojaški nadzor nad vsem ozemljem zahodno od reke Jordan. To je resnica in jaz jo bom še naprej govoril," je dejal Netanjahu, ki za to navaja varnostne pomisleke, češ da bi umik izraelske vojske lahko izkoristili skrajneži. Spomnimo, pred izraelskimi volitvami leta 2015 je Netanjahu dejal, da dokler bo on premier, palestinske države ne bo.

Naselbine kot trajna sprememba Palestine, ki izginja
Judovske naselbine oziroma mesta so najvidnejša manifestacija polstoletne izraelske okupacije palestinskih ozemelj. Po podatkih izraelske nevladne organizacije B’Tselem je bilo od začetka okupacije do konca leta 2015 zgrajenih 127 izraelskih naselbin na Zahodnem bregu, 15 sosesk na Zahodnem bregu, ki jih je Izrael pripojil k Jeruzalemu, več enklav v Vzhodnem Jeruzalemu in 16 naselbin v Gazi, ki pa jih je Izrael odstranil leta 2005. Ob tem je bilo na zasedenih ozemljih zgrajenih okoli 100 manjših naselbin, ki so nezakonite celo za Izrael, a so bile po podatkih B’Tselema zgrajene s podporo države.

Nekatere naselbine so pravzaprav mesta z več deset tisoč prebivalci. Največje je Modi’in Illit, v katerem živi okoli 65.000 naseljencev. Stoji na območju, kjer je bilo nekoč pet palestinskih vasi. Druga velika mesta so še Beitar Illit z okoli 50.000, Ma’ale Adumim z okoli 40.000 in Ariel z okoli 20.000 prebivalci. Skupaj živi na Zahodnem bregu okoli 383.000 naseljencev (podatki s konca 2015), v Vzhodnem Jeruzalemu pa okoli 205.000 naseljencev (podatki s konca 2014). Skupaj je torej na omenjenih palestinskih ozemljih, kjer živi 2,9 milijona Palestincev, že skoraj 600.000 izraelskih naseljencev. Izrael pa zasedenih ozemelj ne izkorišča zgolj za naseljevanje svojega prebivalstva, pač tudi za gospodarske dejavnosti. Organizacija za varstvo človekovih pravic Human Rights Watch (HRW) je v obsežnem poročilu o tem, kako podjetja v naselbinah prispevajo k izraelskemu kršenju pravic Palestincev, leta 2016 objavila, da ima Izrael na Zahodnem bregu tudi okoli 20 industrijskih območij, v katerih deluje okoli 1.000 podjetij. HRW, ki se sklicuje na izraelsko finančno ministrstvo, ugotavlja, da Izrael letno izvozi za več kot 600 milijonov dolarjev industrijskih proizvodov, narejenih v naselbinah (vključno na Vzhodnem Jeruzalemu in Golanski planoti). Izrael mednarodno pravo krši tudi z zasegom zemlje, vode in drugih naravnih virov v korist naselbin, pa tudi prebivalcev Izraela, opozarja HRW. Zaradi naselbin in posledičnih ovir za Palestince pri gibanju, poslovanju in gradnji izgubi palestinsko gospodarstvo po podatkih Svetovne banke letno 3,4 milijarde dolarjev.

Francoska tiskovna agencija AFP piše, da je Izrael za gradnjo naselbin do zdaj porabil na milijarde dolarjev, zaradi česar bi bil tudi njegov umik iz zasedenih ozemelj drag. Uradne številke sicer ni, a v nevladni organizaciji Makrocenter za politično ekonomijo, ki objavlja poročila o naselbinah, stroške od leta 1967 ocenjujejo na 20 milijard dolarjev. Po oceni druge organizacije, Adva center, pa je Izrael za naseljevanje samo med letoma 1988 in 2015 porabil 15 milijard dolarjev. Izrael sicer močno spodbuja naseljevanje v naselbinah. Povprečni naseljenec tako prejme trikrat več subvencij kot prebivalec Izraela.

Naselbine, ki po statutu Mednarodnega kazenskega sodišča predstavljajo vojni zločin, so trajno spremenile Palestino, čeprav mednarodno pravo trajne spremembe zasedenih ozemelj prepoveduje. Palestinski pisatelj in pravnik Radža Šehade, ustanovitelj palestinske organizacije za človekove pravice Al Hak, v knjigi Palestinski sprehodi piše o "pokrajini, ki izginja", o "prelepi, a uničeni deželi". Naselbine pomenijo tudi kršitev pravice Palestincev do lastnine, enakopravnosti in svobode gibanja, opozarja B’Tselem, ob tem pa onemogočajo tudi možnost vzpostavitve neodvisne in vzdržne palestinske države oziroma pomenijo zanikanje pravice Palestincev do samoodločbe. Naselbine so namreč strateško postavljene po celotnem Zahodnem bregu (Ariel je zgrajen recimo 20 kilometrov za mejo iz leta 1967), na gričih okoli glavnih palestinskih mest in blizu vasi, s čimer v skladu s sionističnim načrtom iz sedemdesetih let onemogočajo nastanek ozemeljsko celovite palestinske države.

Za Izraelce civilno, za Palestince vojaško pravo
Izrael je na zasedenih ozemljih uveljavil različna režima, enega za judovske, drugega pa za palestinske prebivalce. Čeprav zasedena ozemlja niso del Izraela, velja za izraelske naselbine in naseljence izraelsko civilno pravo, pristojna pa so izraelska civilna sodišča. Naseljenci tako uživajo vse državljanske pravice kot Izraelci, ki živijo v Izraelu, za Palestince na zasedenih ozemljih pa velja vojaško pravo (kot za Palestince v Izraelu do leta 1966), pristojna so vojaška sodišča.

Palestinci tako nimajo pravice in možnosti vplivati na politike, ki določajo njihovo vsakodnevno življenje. Tega ureja sicer okoli 1.600 izraelskih vojaških uredb. Ob tem je Izrael naselbine in ozemlje, ki jim je bilo dodeljeno, označil za zaprta vojaška območja, na katera Palestinci ne smejo vstopiti brez posebnih dovoljenj. Na drugi strani lahko izraelski državljani, Judje z vsega sveta in turisti na ta območja vstopajo prosto, opozarja organizacij B’Tselem. Naselbine so ob tem med seboj in z Izraelom povezane z mrežo cest, na nekaterih izmed njih pa se lahko vozijo le izraelski državljani, ne pa tudi Palestinci na zasedenih ozemljih.

Medtem ko so vrata na zasedena ozemlja na široko odprta izraelskim naseljencem, pa trpijo tamkajšnji Palestinci ravno nasprotno usodo. Izraelski odbor proti uničevanju domov (ICAHD) je na podlagi podatkov izraelskih oblasti, ZN-a in palestinskih, izraelskih ter mednarodnih organizacij za človekove pravice prišel do ocene, da je Izrael po začetku okupacije leta 1967 na zasedenih ozemljih uničil okoli 48.000 palestinskih domov, kar je zgolj nadaljevanje izraelske politike že v času ustanovitve države, ko je bilo uničenih okoli 60.000 palestinskih domov, cele vasi in mestna središča. Kot je v intervjuju za MMC leta 2016 dejal soustanovitelj ICAHD-a Jeff Halper, je to "zelo učinkovito sredstvo etničnega čiščenja". Uničevanje palestinskih domov medtem dosega še večje razsežnosti. Po podatkih Urada ZN-a za koordinacijo humanitarnih zadev (Ocha) je bil tako leta 2016 zaradi uničenja domov razseljen 1.601 Palestinec (vključno s 759 otroki), kar je največ, odkar Ocha od leta 2009 o tem zbira podatke.

Z zidom do dodatnega ozemlja
Poleg naselbin je velik izraelski infrastrukturni projekt tudi zid, ki ga od leta 2002 gradi ob in predvsem na Zahodnem bregu. Uradni namen je preprečevanje samomorilskih napadov Palestincev v Izraelu, ki so bili številni v času druge palestinske intifade, ki se je začela leta 2000, vendar je njegov namen pravzaprav prisvajanje dodatnega palestinskega ozemlja. Po podatkih Oche bo namreč zid 85-odstotno zgrajen na Zahodnem bregu, ne pa na sami meji. Z njim si bo Izrael pripojil skoraj vse naseljence.

Večinoma je zid električna ograja z bodečo žico, pripadajočo cesto in jarki, ponekod pa je betonski zid, visok od šest do osem metrov. Povprečna širina tega kompleksa je 60 metrov. Do zdaj je zgrajenih 456 od predvidenih 710 kilometrov. Ocha navaja, da zid Palestincem preprečuje dostop do storitev in naravnih virov, uničuje družinsko in družbeno življenje, ob tem pa utrjuje fragmentiranost zasedenih ozemelj. Na tisoče Palestincev ima težave z dostopom do svojih kmetijskih površin in prodajo pridelkov. Z zidom si Izrael prisvaja najrodovitnejšo zemljo na Zahodnem bregu, kar dodatno slabša gospodarsko stanje za tamkajšnje Palestince. Meddržavno sodišče je leta 2004 izdalo svetovalno mnenje, po katerem je zid v delu, ki poteka na Zahodnem bregu, v nasprotju z mednarodnim pravom in mora biti odstranjen.

Gaza pod okupacijo in zaporo
Del ozemlja, ki ga je Izrael zasedel leta 1967, je tudi Gaza, majhen obalni pas Palestine, ki na južnem delu meji tudi na Egipt, pod upravo katerega je bila do izraelske zasedbe. Tudi Gaza je bila predmet izraelskega projekta naseljevanja. Kot piše izraelski zgodovinar Šlaim, je bilo leta 2005 v Gazi 1,4 milijona Palestincev in manj kot 8.000 izraelskih naseljencev (oziroma 0,57 odstotka vseh prebivalcev Gaze), Izrael pa je nadziral 25 odstotkov ozemlja Gaze in kar 40 odstotkov obdelovalne zemlje. Leto 2005 pomeni prelomnico v odnosu Izraela do Gaze. Avgusta in septembra je namreč odstranil svoje vojaške enote in naseljence, s čimer naj bi se končale tudi obveznosti Izraela kot okupacijske sile glede tega dela Palestine. Takratni premier Ariel Šaron je sicer od ZDA v zameno za umik zahteval dopustitev naseljevanja na Zahodnem bregu, že naslednje leto pa je Izrael tam naselil dodatnih 12.000 naseljencev.

Zaradi umika Izrael vztraja, da tisti del Palestine ni več pod njegovo okupacijo, a je pri tem stališču povsem osamljen. Da je Gaza še vedno okupirana, menijo tako ZN kot največji izraelski zavezniki ZDA. Izrael namreč kljub umiku naseljencev in svojih enot Gazo skoraj popolnoma nadzira. V času druge palestinske intifade je uničil tamkajšnje letališče in ohranja popoln nadzor nad zračnim prostorom. Izraelska mornarica nadzira ozemeljske vode Gaze. Palestinskim ribičem tako dovoljuje ribarjenje le do treh navtičnih milj od obale, kar je premalo za kakovosten ulov, pogosti pa so tudi napadi na ribiške ladje in aretacije ribičev. Ob tem Izrael z nadzorom mejnih prehodov onemogoča oziroma močno otežuje uvoz in izvoz iz Gaze in tudi vstop ter izstop ljudi, nad prehodom Rafah na meji z Egiptom, svojim zaveznikom, pa ima posreden nadzor. Ob tem Izrael Palestinski upravi, ki je nastala na podlagi sporazuma iz Osla leta 1993, ni predal registra prebivalstva in ima nadzor tudi na tem področju. Kot je opozoril posebni poročevalec ZN-a Dugard, je tako izraelska vojska tista, ki določa, kdo je "Palestinec" in kdo je prebivalec Gaze in Zahodnega brega (ter seveda Vzhodnega Jeruzalema). Nadzor torej ni samo vojaški, temveč tudi administrativni. Tudi skozi mejni prehod z Egiptom, ki je bil leta 2016 po podatkih ZN-a odprt le 44 dni, gredo lahko namreč le Palestinci s palestinsko osebno izkaznico, Izrael pa po letu 2000 z redkimi izjemami ni dovolil razširitve palestinskega registra prebivalstva, s čimer dodatno nadzira, kdo sme v Gazo in kdo ne.

Dugard in številne mednarodne nevladne organizacije navajajo, da je okupacija ozemlja po mednarodnem pravu vprašanje učinkovitega nadzora, ne pa trajne fizične vojaške prisotnosti okupacijske sile. Izrael redno izvaja tudi vojaške napade na Gazo. Po zadnji večji operaciji leta 2014, ko je bilo po podatkih ZN-a ubitih 1.492 civilistov, med njimi 551 otrok, ostaja v Gazi razseljenih 51.000 ljudi, neeksplodirane bombe pa še vedno ubijajo in ranijo civiliste, ugotavlja Amnesty International.

V Gazi, ki meri le 365 kvadratnih kilometrov, se stiska 1,9 milijona ljudi, od katerih jih je skoraj polovica beguncev iz leta 1948 ali njihovih potomcev. Leta 2016 je bil bruto domači proizvod Gaze za 23 odstotkov nižji kot leta 1994, 70 odstotkov tam živečih Palestincev pa je odvisnih od humanitarne pomoči.

Gaza je v občutno slabšem položaju kot Zahodni breg zaradi izraelske (in delno tudi egiptovske) zapore, uvedene leta 2007, ko je na oblast v Gazi prišlo palestinsko gibanje Hamas, ki ga Izrael, EU in ZDA označujejo za teroristično skupino. A zapora ni uvedena zoper Hamas, temveč zoper celotno prebivalstvo Gaze, zaradi česar jo je ZN označil za kršitev mednarodnega prava, saj gre za kolektivno kaznovanje civilnega prebivalstva. Na nezakonitost zapore opozarja tudi Mednarodni odbor Rdečega križa (ICRC), ki je maja opozoril, da je Gaza zaradi zapore na robu "sistemskega kolapsa že tako poškodovane infrastrukture in gospodarstva". "Resno pomanjkanje elektrike in goriva je v Gazi doseglo kritično točko in ogroža osnovne storitve, vključno z zdravstvom, kanalizacijskim sistemom in zagotavljanjem vode," je sporočil ICRC. Prebivalci Gaze imajo na dan le šest ur elektrike, saj edina tamkajšnja elektrarna, ki je le delno operativna, nima zagotovljene oskrbe z gorivom. Leta 2015 je ZN sporočil, da bo Gaza, če se stanje ne izboljša, že leta 2020 neprimerna za življenje.