15. etapa Dirke po Franciji od Saint Gironsa do Cauteretsa je ponudila eno izmed zadnjih priložnosti za napad na rumeno majico, ki jo je že peto leto zapored nosil legendarni Bask Miguel Indurain. Dobil jo je najboljši hribolazec Toura Richard Virenque pred Claudiem Chiappuccijem, Indurain pa je zanesljivo ubranil prednost pred najbližjim zasledovalcem Alexom Züllejem.

Prvi izmed šest prelazov pirenejske klasike je bil Portet d'Aspet. Na spustu je v ovinku padlo šest kolesarjev. Francoz Dante Reeze je zletel čez ogrado in pristal med drevesi, a so mu mehaniki pomagali spet na kolo. Italijan Giancarlo Perini je prišel v cilj krvav, odrgnine je imel po vsem telesu, a je stisnil zobe in se v velikih bolečinah v vročini mučil čez vse prelaze.

Umrl pol ure po nesreči
Najhuje izmed vseh jo je skupil Casartelli. Vrglo ga je čez krmilo, z glavo je silovito zadel ob betonski blok in izgubil zavest.

Dolgoletni zdravnik najprestižnejše dirke na svetu Gerard Porte je bil ob njem že 10 sekund zatem. Kmalu je helikopter prepeljal Italijana v bolnišnico v Tarbesu. Casartelli je v zraku doživel tri srčne napade, prenehal je dihati, zdravniki so ga oživljali, a niso bili uspešni. Veliki up italijanskega kolesarstva je umrl pol ure po nesreči.

Tekmeci ogorčeni zaradi slavja Virenqua
Virenque je na cilju proslavljal zmago. Razvpiti športni direktor Festine Bruno Roussel mu ni ničesar povedal o smrti Casartellija, čeprav je o tem seveda poročal radio Tour. Skupaj sta vriskala tik pred ciljno črto. Številni kolesarji so bili ogorčeni, saj je bil to eden najbolj črnih dni v zgodovini kolesarstva, v ekipi Festine pa so imeli pravo zabavo po prihodu v cilj.

Mati Rosa na tribuni spremljala olimpijsko zmago v Barceloni
"Že v otroških letih je vse posvečal vožnji s kolesom. Tudi pozimi je izkoristil vsako priložnost za vožnjo. Ko je bil izbran za olimpijsko ekipo v Barceloni, je bil zelo srečen. Oče mu je rekel, da bo dobil dirko. S tribune ob ciljni črti sem spremljala njegovo zmago. Popolnoma so me prevzela čustva in sploh mi ni uspelo sami priti s tribune. Oba sva jokala po tej veliki zmagi. Prav nič se ni spremenil po olimpijskem zlatu, ostal je preprost," se je spominjala mati Rosa Casartelli.

Čelado je nameraval nositi v drugem delu pirenejske klasike
V ponedeljek, 17. julija 1995, so imeli kolesarji drugi prosti dan in Fabio je seveda poklical mamo. "Po telefonu sva govorila na prosti dan. Povedala sem mu, da mora nujno nositi čelado na spustih, saj smo si jih ogledali, in vedela sem, da so zelo nevarni. Odgovoril mi je, da jo bo nosil le v drugem delu etape, saj ni prijetno nositi čelade več kot 200 km v veliki vročini. Poudaril je, da bo previden, saj ima doma otroka. Nisem bedak, je še dodal."

Ljudje so se začeli zbirati okoli hiše kmalu po padcu
"V prenosu sem videla padec. Najprej nisem bila pozorna in mislila sem, da zagotovo ni bil Fabio. Ko je od blizu pokazalo njegovo startno številko, me je kar zvilo in morala sem v kuhinjo. Komentator je rekel, da so zdravniki že ob njem in verjetno ne bo nič resnega. Ljudje so se začeli zbirati okoli naše hiše, a verjetno nisem želela razumeti, kaj se je res zgodilo. Poklicali smo zdravnika ekipe Motorola, ki je sporočil, da je umrl. Še dobro ni začel živeti. Želel je zgraditi novo hišo," se dogodkov tistega črnega torka spominja Rosa Casartelli.

16. avgusta 1995 bi dopolnil šele 25 let. Žena Annalisa in dvomesečni sin Marco sta ostala brez moža oz. očeta.

V Barceloni v sprintu ugnal Dekkerja
Že med nepoklicnimi kolesarji je veliko obetal. 2. avgusta 1992 je v Barceloni postal olimpijski prvak v cestni vožnji. Dobil je sprint trojice ubežnikov, srebrno medaljo je osvojil Nizozemec Erik Dekker, bronasto pa Latvijec Dainis Ozols.

Odlični nastopi na Dirki po Švici
Leta 1993 je prestopil med profesionalne kolesarje. Podpisal je pogodbo z italijansko ekipo Ariostea. Prvič je nastopil na veliki tritedenski dirki, Dirko po Italiji je končal na 107. mestu. Na Dirki po Švici je zasedel drugo mesto v peti etapi (v sprintu je bil boljši Vjačeslav Ekimov) in tretje mesto v drugi etapi.

Leta 1994 je prestopil v ekipo ZG-Mobili Bottecchia, a ni veliko nastopal zaradi poškodbe kolena in operacije.

Na prvem Touru eden izmed pomočnikov Armstronga
Sledila je selitev v močno moštvo Motorola leta 1995. V ekipi za Dirko po Franciji je imel vlogo pomočnika. Kapetan ekipe je bil svetovni prvak iz Osla leta 1993 Lance Armstrong. Alvaro Mejia, Frankie Andreu, Steve Bauer, Kaspars Ozers, Andrea Peron, Steve Swart in Sean Yates naj bi pomagali Teksašanu do odmevne uvrstitve. Za Casartellija, ki je nosil številko 114, je bil to prvi Tour v karieri in želel je le priti do cilja na Elizejskih poljanah.

Lance mu je posvetil etapno zmago v Limogesu
Zelo verjetno bi mu uspelo priti do cilja, če se ne bil zgodil usodni 18. julij ... Vodstvo ekipe Motorola se je odločilo, da dirko nadaljuje. Dan po nesreči se je celotna karavana poklonila Casartelliju z minuto molka. Kolesarji Motorole so cilj 16. etape prečkali z ramo ob rami, v počasnem ritmu jim je sledila še glavnina. Gorska etapa od Tarbesa do Pauja ni imela zmagovalca.

21. julija je kapetan ekipe Armstrong v velikem slogu dobil 18. etapo v Limogesu. Ob prihodu skozi ciljno črto se je v čast pokojnemu prijatelju ozrl v nebo in dvignil roke. Motorola je znesek, ki ga je zaslužila na Touru, namenila Casartellijevi družini, organizatorji pa so celoten znesek podvojili.

Karavana se vsakokrat ustavi, ko Tour poteka mimo spomenika
Casartelliju v spomin so organizatorji postavili spomenik na prelazu Portet d'Aspet, ki spada v drugo kategorijo klancev na Dirki po Franciji. Prevozili so ga že 32-krat, zadnjič leta 2021, in karavana se vedno ustavi pri spomeniku. Narejen je tako, da se s premikom sonca njegova senca sprehodi po treh ključnih datumih v življenju Italijana (dan rojstva, dan smrti in dan, ko je v Barceloni postal olimpijski prvak).

Armstrong, ki je nato med letoma 1999 in 2005 sedemkrat zapored dobil Dirko po Franciji, je večkrat priznal, da je bil trenutek, ko se peljal mimo kraja nesreče, vedno zelo čustven.

Kolesarji se leta 1991 niso strinjali z nošenjem čelad
Leta 1991 so prvič uvedli obvezno nošenje čelade na dirki Pariz–Nica, a so se zvezdniki pritožili, da je vročina neznosna, in pravilo so ukinili. Leta 1995 tako ni bilo nič neobičajnega, če so kolesarji v vročih dneh vozili brez čelade, le s kapo in z odprto majico.

Različni mnenji zdravnikov o tem, ali bi ga čelada rešila
Zdravnik Porte je v številnih intervjujih poudaril, da čelada ne bi pomenila velike razlike pri usodi Casartellija, saj naj ne bi ščitila predela glave, s katerim je treščil ob betonski blok. Popolnoma drugačno mnenje je imel Michel Disteldorf, ki je pregledal truplo v Tarbesu. Prepričan je, da je Casartelli ob ogrado udaril z vrhnjim delom lobanje in da bi se z uporabo čelade nekaterim poškodbam lahko izognil.

Po smrti Kiviljeva so čelade obvezne
Prelomnica je bila smrt Andreja Kiviljeva na dirki Pariz–Nica 12. marca 2003. Od 5. maja 2003 je nošenje čelade obvezno na vseh profesionalnih dirkah. Nihče se ne sprašuje več o smiselnosti, čeprav je julija na Touru velikokrat zelo vroče in na strmih vzponih ni nevarnosti za hude padce.