Korenine lepotnih tekmovanj segajo v staro Grčijo, takšna, kot jih poznamo danes, pa so nastala proti koncu 19. stoletja. Za prvo pravo lepotno tekmovanje velja izbor za kraljico lepote leta 1839 v Elingtonu na Škotskem. To ni poželo velikega zanimanja, saj so lepotna tekmovanja postala priljubljena šele v 80. letih 19. stoletja. Desetletja so se otepala očitkov o prostaškosti, sprejemljivejša pa so postala po letu 1921, ko so v ZDA organizirali prvo moderno lepotno tekmovanje Miss America, ki poteka še danes.
Niz lepotnih tekmovanj, ki so na začetku največkrat spodbujala turizem, je leta 1932 prekinila gospodarska kriza. Znova so vzniknila šele po 2. svetovni vojni. Leta 1951 so tako na Otoku organizirali izbor za mis sveta, takrat še pod imenom Festival Bikini Contest. Tekmovanje je bilo namenjeno predstavitvi bikinija, ki se je šele dobro prebijal na trg. Organizator Eric Morley se je pozneje odločil, da tekmovanje postane vsakoletni dogodek. Danes tekmovanje za mis sveta prištevamo med t. i. veliko četverico, ki jo sestavljajo še tekmovanja mis Universe, mis International in mis Zemlje.
K večji priljubljenosti lepotnih tekmovanj je pripomogel razmah televizije. Na Otoku je tako prenos izbora za mis sveta v šestdesetih in sedemdesetih letih pred televizijske zaslone prikoval na milijone gledalcev in postal ena najbolj gledanih oddaj.
Gibanje proti lepotnim tekmovanjem
Čeprav je priljubljenost lepotnih tekmovanj rastla, se je nanje neizogibno zgrnil plaz kritik. Z drugim valom feminizma v 60. letih 20. stoletja, ki je med drugim izpostavil vprašanji uravnavanja rojstev in pravice do splava, se je začelo tudi gibanje proti lepotnim tekmovanjem. Gibanje je doseglo vrh leta 1968, ko so na tekmovanju za mis Amerike v Atlantic Cityju opozorile na objektivizacijo žensk in v ogromen koš med drugim zmetale čevlje z visoko peto, umetne trepalnice, ženske in moške revije, torej simbole ženskega zatiranja.
Skoraj petdeset let pozneje se je v svetu lepotnih izborov vsaj navidezno mnogo stvari spremenilo. Mis sveta se tako zadnja leta predstavlja z geslom Beauty With A Purpose (Lepota z namenom); Julia Morley, ki po smrti Erica Morleyja organizira tekmovanje, je tako poudarila, da nikomur ni več mar, katera ima lepšo zadnjico, ampak svet in žirijo bolj zanima osebnost tekmovalke. Po njenem mnenju je mis sveta bolj kot lepotna kraljica ambasadorka, naslov pa je zgolj pripomoček, s katerim lahko zmagovalka doseže spremembe po svetu. Podobno spremembo je ubralo tudi tekmovanje za mis Amerike, ki se hoče oznake lepotno tekmovanje otresti tako, da zmagovalke nagradi z visokimi štipendijami za študij.
Očitki se niso spremenili
"Idealna ženska mora biti inteligentna, a vseeno mora še vedno ugajati moškim. Predstavlja utelešenje ženske moči, ki je omejena z moškim okusom," je spremembe na področju lepotnih tekmovanj za The New Republic komentirala antropologinja Beverly Stoeltje.
Zato ne preseneča, da očitki tistih, ki nasprotujejo lepotnim tekmovanjem, kljub spremembam ostajajo enaki kot pred desetletji. Lepotna tekmovanja po mnenju mnogih ženskam še danes sporočajo, kakšne morajo biti, da bi bile družbeno zaželene in sprejete. Hkrati pa ustvarjajo idealizirano podobo ženske, katere glavna atributa sta vitkost in mladost. Prav tako še vedno ostaja očitek, da so takšna tekmovanja seksistična, saj je kljub vsem spremembam v resnici še vedno najpomembnejši videz. Največ možnosti za zmago ima namreč tekmovalka, ki se ji uspe podrediti predhodno opredeljenim lepotnim standardom.
Antropologinja Hilda Llorens opozarja na ceno, ki so jo za zmago ali visoko uvrstitev na lepotnih tekmovanjih pripravljene plačati latinskoameriške ženske. Llorens poudarja, da to, da naslova mis Universe in mis sveta največkrat romata v Srednjo ali Južno Ameriko, ni naključje. Dekleta se namreč na tekmovanje pripravljajo več let, vse po vrsti pa ustrezajo t. i. idealu maja. Gre za lepotni ideal, za katerega je značilna svetla polt, rahlo valoviti lasje, modre ali zelene oči in suha postava z velikim oprsjem. To je ideal, ki ga o lepoti latinskoameriških žensk goji preostanek sveta, ob tem pa zanemarja, da večina žensk taki predstavi ne ustreza, zato morajo tekmovalke za dosego bolj "evropskega" videza pogosto pod nož.
Z modne steze za govorniški oder
Čeprav lepotna tekmovanja izgubljajo svoje občinstvo, v argentinskem mestu Chivilcoy v pokrajini Buenos Aires pa so jih celo označili za škodljiva in jih prepovedali, še vedno privabijo zavidljivo število tekmovalk. Te jih pogosto vidijo kot odskočno desko za začetek kariere v zabavni industriji ali politiki. Hilary Levey Friedman, sociologinja z univerze Harvard, pravi, da lepotna tekmovanja ustvarjajo zmagovalke, ki bodo vstopile v politiko. "Tekmovalke in zmagovalke razvijajo določene sposobnosti, ki jim lahko koristijo tudi v politični areni. Seveda lahko te sposobnosti pridobite tudi drugje, vendar jih skozi sodelovanje na lepotnih tekmovanjih pridobite hitreje in pogosto tudi veliko bolj zgodaj. Prehod z lepotnih tekmovanj v politiko je danes mogoč tudi zaradi tega, ker je politika postala šov."
Ženskam se sodi vsak dan
Tudi ženske, ki ne sodelujejo na lepotnih tekmovanjih, ne morejo ubežati dnevnim sodbam o svoji zunanjosti, saj so dnevno bombardirane s podobami idealiziranih, nedosegljivih in retuširanih podob ženskega telesa, ki pri ženskah sprožajo nezadovoljstvo z lastno samopodobo in občutke manjvrednosti ter negotovosti.
Kathy Davis, profesorica žensk študij in avtorica knjige Reshaping the Female Body, pravi, da se danes na telesa pogosto gleda kot na naložbo, lepotna industrija pa je odprla vrata ideji, da so ženske kot take nepopolne, pot do idealnega telesa pa je tlakovana z dietami, lepotnimi posegi in telesno vadbo.
Mlade ženske so se morale že zelo hitro naučiti, da je moč njihovega spola vezana na njihovo zunanjo podobo, na njihovo spolno privlačnost, veliko manj pa na njihove spodobnosti in značaj. Ženske so pogosteje kot moški izpostavljene nerealnim standardom telesne lepote, kar pogosto pripelje do negativnih učinkov tako na duševno kot telesno zdravje, saj se mnoge ženske podvržejo nezdravim dietam in nepotrebnim lepotnim posegom.
Naše nezadovoljstvo polni žepe modni in lepotni industriji
Čeprav lepotne ideale pogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega in naravnega, se moramo zavedati, da so družbeno ustvarjeni. Če je bila še pred sto leti zaželena polna postava, se današnji sistem družbenih lepotnih norm vrti okoli vitke postave. Skrb vzbujajoče je, da se je v sodobni zahodni družbi telesna lepota začela enačiti z občutkom lastne vrednosti.
Pogosto se na podlagi zunanje podobe ljudem pripišejo tudi druge lastnosti, zato ni čudno, da vse več ljudi, ne samo žensk – podobnim pritiskom so v zadnjih letih podvrženi tudi moški –, stremi k polepšanju svojih teles. Za vsako ceno poskušajo telo nadzorovati in ga približati lepotnim idealom, ki jih ponuja družba in množični mediji, lepotna, modna in kozmetična industrija pa jih s koristjo izkoriščajo.
