Bo Prihodu Denisa Villeneuva vendarle uspelo prekiniti urok neuspehov predstavnikov tega žanra na podelitvah Ameriške filmske akademije?
Če bi Prihodu v nedeljo uspelo presenetiti favorite in osvojiti oskarja za najboljši film, bi šlo za precedens, ki bi se z zlatimi črkami vpisal v zgodovino podelitev nagrad Ameriške filmske akademije, saj bi ta film s tem postal sploh prvi znanstvenofantastični film s tem najprestižnejšim kipcem. Ta podatek se zdi skorajda neverjeten glede na to, kakšne mejnike je ta žanr ponudil v zadnjih 120 letih filma, po zaslugi Georgesa Mélièsa celo že v prvih letih filma, kaj šele, če omenimo imena kot Stanley Kubrick, George Lucas, James Cameron, Ridley Scott in Steven Spielberg, ki pa so se s svojimi znanstvenofantastičnimi mojstrovinami s podelitve zlatih kipcev venomer vračali – razočarani.
Glavni razlog za takšno osupljivo zaporedje neuspehov ZF-filma se skriva v sami zgodovini oskarjev, ki so v zadnjih 88 letih spisali nekoliko drugačen potek dogodkov kot zgodovina filmske industrije in umetnosti kot celote. Ko so se namreč z letom 1929 začele prve podelitve nagrad Akademije, je bil znanstvenofantastični film dolgo odsoten s seznamov nominirancev. V tistem času se je ameriški film še zelo sramežljivo spogledoval s tem žanrom, ki so ga tisti čas prej povezovali z nekaterimi presežki evropskega filma, kakršna sta bila denimo Metropolis (1927) in Ženska na Luni (Frau im Mond, 1929) Fritza Langa. V Hollywoodu so takrat vladali bolj tradicionalni ameriški žanri, kakršni so vojni film, muzikal, vestern, drama, romantična komedija, biografski in zgodovinski film. Ni naključje, da ti žanri še danes veljajo za hrbtenico ameriške filmske industrije in so skozi zgodovino statistično pobrali veliko večino oskarjev.
Drugače povedano: ker znanstvenofantastični film ni sedel za mizo v ključnem zgodnjem obdobju podelitve oskarjev, ko se je Hollywood s svojimi institucijami še formiral v obliko, kakršno poznamo danes, je moral tudi v nadaljevanju zgodovine odstopiti prostor žanrom, ki veljajo za temeljne kamne tamkajšnje filmske industrije.
Pravzaprav je dolgo trajalo, da je kakšen ZF-film sploh našel prostor med nominiranci, pa tudi ko se je to dejansko zgodilo, se je to zgodilo skozi stranska vrata. Film, kakršen je Bodoči časi (Things To Come, 1936), ki danes velja za klasiko ZF-filma in je denimo imel velik vpliv na Stanleyja Kubricka pri ustvarjanju Odiseje v vesolju (1968), so oskarji v njegovem času popolnoma spregledali. Akademija je začela filme tega žanra opažati šele z vzponom ZF-filma v 50. letih, ko sta zavedanje o posledicah jedrskega orožja in hladna vojna s Sovjetsko zvezo povzročili pravi bum v žanrih, kakršna sta znanstvena fantastika ter grozljivka.
Prvi znanstvenofantastični film, ki mu je uspelo prebiti oskarjevski led, je bil Smer mesec (Destination Moon) iz leta 1950. Film o ameriškem osvajanju lune je na podelitvi leta 1951 osvojil oskarja za najboljše vizualne učinke, s čimer je začel večni trend, po katerem so žanrski filmi praviloma omejeni na tehnične oskarje. Širše v filmski industriji pa je Smer mesec s svojim uspehom odprl tudi vrata financiranju nadaljnjih znanstvenofantastičnih filmov, ki so kmalu preplavili ameriško sceno tako na ravni visokoproračunskega hollywoodskega filma kot tudi v nizkoproračunskih B-filmih. Tako imenovane zlate dobe znanstvenofantastičnega filma niso mogli spregledati niti oskarji, ki so filme Konec sveta (When Worlds Collide, 1951), Vojna svetov (The War of the Worlds, 1953), Časovni stroj (The Time Machine, 1960) in Fantastično potovanje (Fantastic Voyage, 1966) nagradili v tehničnih kategorijah. Ta zgodba, po kateri so ZF-filmi nastopili na oskarjih, a nikoli na velikem odru najpomembnejših nagrad, je torej v tistem času začela postajati pravilo.
Film, ki je poskrbel za eno največjih nepravic v celotni zgodovini oskarjev, pa je bila Kubrickova Odiseja v vesolju (1968). Ta temeljni kamen sodobnega znanstvenofantastičnega filma je bil zaradi svojega epskega pripovedovanja in realističnega prikaza potovanja po vesolju z marsikaterega vidika prelomen film. A v letu, ko so bili za oskarja za najboljši film nominirani filmi Oliver! Carola Reeda, Smešno dekle (Funny Girl) Williama Wylerja, Lev pozimi (The Lion in Winter) Anthonyja Harveyja, Rachel, Rachel Paula Newmana in Romeo in Julija Franca Zeffirellija, je Akademija ocenila, da si Kubrick ne zasluži mesta v tej družbi. Predstavnik znanstvenofantastičnega filma se je v skladu z dotedanjo zgodovino še enkrat moral zadovoljiti z oskarjem za posebne učinke, to pa je tudi edini oskar, ki ga je Kubrick osvojil v svoji karieri. Odiseja v vesolju je bila sicer nominirana še za oskarja za najboljšega režiserja, scenarij in scenografijo.
Pretirana žanrska pristranskost Akademije je takrat postajala precej očitna, saj je postalo jasno, da bodo oskarji dajali prednost izvirnim hollywoodskim žanrom tudi za ceno spregleda prelomnejših in vplivnih filmskih izdelkov. Vseeno pa je zavest o obstoju takšnih spregledov postopoma vendarle začela odpirati vrata tudi ZF-filmu. Kubrick je bil za krivico vsaj deloma poplačan z nominacijama za najboljši film za oba svoja naslednja filma Peklenska pomaranča (A Clockwork Orange, 1972) in Barry Lyndon (1975). Še toliko pomembneje pa je znanstvenofantastični film dosegel velik preboj na podelitvi leta 1978. Tako George Lucas s filmom Vojna zvezd: Epizoda IV – Novo upanje (Star Wars: Episode IV – A New Hope) kot Steven Spielberg z Bližnjimi srečanji tretje vrste (Close Encounters of the Third Kind) sta namreč močno zaznamovala tisto leto. Lucasov prvi film v franšizi Vojne zvezd je postal sploh prvi znanstvenofantastični film z nominacijo za oskarja za najboljši film. Tega kipca mu - kakor tudi tistega za najboljšo režijo in scenarij - spet ni uspelo osvojiti, je pa zato ta film podelitev zapustil z rekordnimi šestimi kipci za kakšen ZF-film, saj je domov odnesel oskarja za scenografijo, kostumografijo, montažo, posebne učinke, zvok in glasbo. Spielbergov film je medtem z devetimi nominacijami in osvojenima oskarjema za najboljšo fotografijo in montažo zvoka zgolj pomagal dokazati, da je v času preboja novega Hollywooda vendarle nastopil čas, da se v srcu ameriškega filma premešajo tudi karte najpomembnejših filmskih žanrov.
Vseeno pa je bil optimizem pretiran, saj je kljub temu preboju zgodba vse do danes ostala bolj ali manj enaka. V 80. letih je nastopila cela vrsta znanstvenofantastičnih mojstrovin, ki pa so praviloma ostajale brez oskarjev v najpomembnejših kategorijah. Steven Spielberg je denimo oba svoja zlata kipca osvojil s Schindlerjevim seznamom (1993) in Reševanjem vojaka Ryana (1998), torej izdelkoma v žanru vojnega filma, ne pa denimo za Bližnja srečanja (1977), E. T.-ja (1982) ali Umetno inteligenco (2001). George Lucas še danes nima v žepu niti enega oskarja (zgolj štiri nominacije), čeprav si je težko predstavljati nekoga, ki bi bolj zaznamoval krajino sodobnega Hollywooda kot prav on. James Cameron je vse svoje tri oskarje osvojil za film Titanik (1997), a nobenega za tako vplivne filme, kot so Terminator (1984), Osmi potnik 2 (1986) in Brezno (1989). Tudi Ridley Scott ima v žepu zgolj štiri nominacije, njegova Osmi potnik (1979) in Iztrebljevalec (1982) sta se kljub velikemu vplivu morala zadovoljiti samo z uspehom v tehničnih kategorijah. Scott svojo misijo osvajanja oskarjev s kakšnim ZF-filmom nadaljuje še dandanes, in sicer s filmom, kakršen je Marsovec (2015), ki pa mu, nepresenetljivo, kljub sedmim nominacijam ni uspelo osvojiti niti enega kipca. Zgodba je venomer ista – znanstvenofantastičnim filmom oskarje že celotno zgodovino speljujejo filmi v bolj tradicionalnih hollywoodskih žanrih.
V zadnjih osmih letih se je kotiranje ZF-filma na oskarjih sicer močno popravilo, vendar pa se je to ponovno zgodilo zaradi novih stranskih vrat, ki jih je leta 2009 odprla Akademija. Prav tisto leto so namreč število nominirancev za najboljši film podvojili s pet na 10, s čimer se je zdaj našel prostor tudi za filme o prihodnosti človeštva. Od takrat so do svojih nominacij za najboljši filmi redno prihajali ZF-filmi, kakršni so Okrožje 9 (2009), Avatar (2009), Izvor (2010), Gravitacija (2013), Ona (2013), Marsovec (2015) in zdaj še Prihod (2016).
Prav zaradi te obremenjujoče zgodovine je naloga Prihoda v konkurenci favoriziranega muzikala Dežela La La še toliko težja. Statistično gledano je v dozdajšnji zgodovini oskarjev 10 muzikalov osvojilo oskarja za najboljši film (nazadnje Chicago leta 2002), znanstvenofantastični film pa svojega prvega še čaka. Ravno tako dolg je spregled igralcev v ZF-filmih. To, da Amy Adams letos ni prejela sicer pričakovane nominacije za najboljšo igralko za Prihod, se zelo dobro sklada z zgodovinskim gibanjem, po katerem Akademija igralcev v ZF-filmih nikoli ni jemala pretirano resno. Muzikali po drugi strani dandanes sicer niso tako izrazito dominanten žanr kot nekoč, a dominantnost Dežele La La je mogoče pripisati tudi nostalgiji po zlati dobi Hollywooda, ko so muzikali redno osvajali najpomembnejše oskarje.
S takšnim bremenom se bo torej Prihod kot letošnji predstavnik znanstvenofantastičnega žanra spoprijel na nedeljski podelitvi. Morda pa je po 40 letih od prve nominacije kakšnega ZF-filma vendarle nastopil čas za novo veliko presenečenje? Če bi se to zares zgodilo, bomo lahko govorili o zares prelomnem letu v zgodovini podelitve oskarjev.
