Od 4. do 6. septembra je v Pekingu potekal že 9. Forum kitajsko-afriškega sodelovanja (FOCAC), ki od leta 2000 poteka vsako tretje leto, izmenično pa ga gostijo afriške države in Kitajska.
V nasprotju s prejšnjim vrhom leta 2021 v senegalski prestolnici Dakar, ki je potekal sredi pandemije covida, zaradi česar je kitajski predsednik Ši Džinping udeležence nagovoril prek videopovezave, smo bili letos priča prihodu številnih afriških voditeljev v Peking, kjer so lahko slišali, da Kitajska ostaja tesna partnerica Afrike in si želi odnose še poglobiti.
Po pričakovanjih, na kar je nakazal že prejšnji vrh FOCAC-a, na vrhu ni bilo več slišati obljub o velikih kitajskih naložbah v obsežne infrastrukturne projekte, ki so zaznamovali prvi dve desetletji tesnejšega povezovanja Kitajske z Afriko. Namesto njih zdaj v ospredje prihajajo finančno vzdržnejši in do okolja prijaznejši projekti, ki jih je Kitajska poimenovala "majhno in lepo".
Čeprav so številni mislili, da zaradi prehoda v vlaganja v manjše projekte ne bomo več slišali obljub o konkretnih zneskih, je vrh vseeno postregel z visoko vsoto, saj je Ši v uvodnem govoru napovedal, da bo v prihodnjih letih Kitajska za Afriko namenila 50,7 milijarde dolarjev, od katerih jih bo 30 namenjenih za posojila, deset za naložbe in še deset za pomoč.
Poleg tega je Ši napovedal še niz drugih vrst podpore, s katerimi naj bi Kitajska bolj kot v preteklosti upoštevala potrebe afriških držav. Med drugim namerava v prihodnjih treh letih v Afriko poslati 2000 zdravstvenih delavcev in 500 kmetijskih strokovnjakov, ki bodo pomagali pri vzpostavitvi zdravstvenih in kmetijskih centrov. Ustanovila bo 25 centrov za afriško-kitajske študije, vzpostavila 30 projektov za čisto energijo in podelila 60.000 štipendij za šolanje na Kitajskem, kamor bo odšlo na izobraževanje tudi tisoč predstavnikov afriških političnih strank. V okviru varnostne pomoči bo pomagala pri urjenju 6000 vojakov in 1000 policistov, razvoj pa bo skušala spodbuditi še s 30 projekti infrastrukturne povezljivosti in 30 projekti čiste energije.
Vse to kaže, da Kitajska še naprej ostaja zavezana tesnemu sodelovanju z Afriko, je v pogovoru za MMC dejal urednik za Afriko pri portalu China-Global South Project Christian Geraud Neema, za katerega je bil vrh bolj kot z gospodarskega pomemben s političnega vidika, pri tem pa posebej poudarja pomen izobraževalnih centrov in izmenjav med ljudmi, kjer po njegovem mnenju v resnici potekajo kitajsko-afriški odnosi.
Na letošnjem vrhu je bila izjemno močna zasedba, saj je bilo med delegacijami iz 53 od 54 afriških držav kar 36 voditeljev, bodisi predsednikov ali premierjev. Kaj ta številčna zasedba pomeni za Kitajsko in njene odnose z Afriko? Kakšno sporočilo v svet je s tem poslal letošnji FOCAC?
Kitajska je zaradi velike obiskanosti vrha svetu lahko sporočila, da je še vedno pomembna za Afriko, o čemer je bilo v zadnjem času veliko razprave, potem ko so se v okviru gospodarskega sodelovanja prenehala visoka posojila za vlaganja v infrastrukturo. Nekatere je skrbelo, da bo Kitajska z nenaklonjenostjo novim velikim posojilom odvrnila afriške države od vrha, pred katerim se je pojavil tudi občutek naveličanosti od vseh "Afrika plus ena" srečanj, ki so se zvrstila v zadnjem času (vrhunska srečanja Afrike z EU-jem, Turčijo, Rusijo, Italijo, Južno Korejo, Indonezijo, op. a.). Taka raven obiska zato pomeni veliko, saj kaže, da si afriške države ne glede na vse še vedno želijo sodelovanja in na Kitajsko gledajo kot potencialnega partnerja. Kitajska lahko na mednarodnem prizorišču reče, da afriške države še vedno računajo nanjo in na skupno sodelovanje. Duh FOCAC-a je resnično pokazal na to zavezništvo, ki ga želi z afriškimi državami zgraditi Kitajska in z njimi oblikovati mednarodni sistem. Svet je lahko videl tudi, da afriške države ostajajo osredotočene na Kitajsko kljub usihanju finančne pomoči in dolžniškim krizam v nekaterih državah. Iz geopolitične perspektive lahko vidi, da to ni v ničemer prizadelo kitajsko-afriških odnosov v zadnjih treh, štirih letih.
Kakšen je bil izkupiček za afriške države v sklenjenih poslih in kakšne obrise imajo do zdaj predstavljeni projekti z letošnjega FOCAC-a? Lahko rečemo, da je Afrika igrala večjo vlogo pri določanju agende prihodnjega sodelovanja kot na preteklih vrhih?
Izkupiček lahko merimo na več načinov. Z dvostransko metriko lahko pogledamo, kaj je vsaka afriška država dobila v svojem sodelovanju s Kitajsko. Nekatere so iz Pekinga prinesle močnejše dogovore kot druge. Med večjimi so na primer energetski sporazumi Nigerije in projekt sončne elektrarne v DR Kongo, a najpomembnejši od vseh je vsekakor memorandum o soglasju glede milijardo dolarjev vredne naložbe v železnico Tazara med Zambijo in Tanzanijo. Pomen tega projekta poudarja že dejstvo, da je bil pri podpisu sporazuma prisoten tudi predsednik Ši Džinping. Pri večstranski metriki vidimo te velike zneske – skupno 50 milijard dolarjev za prihodnja tri leta. Od vsake afriške države je nato odvisno, s kakšnimi projekti bo skušala pritegniti te naložbe. Videli bomo, kako zavezane so Kitajska in afriške države k izpolnitvi teh obljub. A deset milijard ni veliko, če upoštevamo prisotnost kitajskih podjetij v rudarskih in industrijskih projektih v DR Kongu, Zimbabveju, Maliju, Maroku in Južni Afriki. Tiste države s kitajskimi naložbami v rudarstvo in industrijo bodo zlahka dosegle skupaj deset milijard dolarjev v prihodnjem letu ali letu in pol. Na različne načine lahko ocenjujemo, kaj so afriške države odnesle z vrha, a vseeno lahko rečemo, da je bilo veliko več izraženih namer kot sklenjenih konkretnih dogovorov.
Kaj nam ti obljubljeni zneski pomenijo? Kaj sploh predstavlja obljubljenih 50 milijard dolarjev? Kot je namreč razbrati, bo večina tega zneska, 30 milijard dolarjev, namenjena "posojilnim linijam" kitajskih podjetij za poslovanje v Afriki, le deset milijard pa za naložbe.
Tako je. Kot je v glavnem govoru omenil predsednik Ši, bo večji del tega obljubljenega zneska namenjen kitajskim podjetjem, ki si želijo vlagati in širiti v Afriki. Velika verjetnost je, da bo pri tem šlo za izvozno posojilno linijo za kitajska podjetja, ne pa za neposredna posojila. To pa iz nekaj preprostih razlogov. Kitajska je veliko pozornejša na finančne situacije v afriških državah in bo previdna pri tem, komu bo namenila posojila. Drugič, izvozna posojila za kitajska podjetja pomenijo zadrževanje denarja na Kitajskem in njihovo krepitev doma, še posebej v težki gospodarski situaciji, v kateri se je država znašla zaradi nacionalnega dolga, predvsem na ravni pokrajin. S tem želijo razbremeniti nekatere lokalne oblasti, ki niso sposobne financirati državnih družb, saj moramo vedeti, da so številne družbe, ki poslujejo v Afriki, državne, a v lasti države in pokrajin. Čeprav bo šla večina sredstev v prihodnjih treh letih za to izvozno posojilno linijo, pa lahko vseeno pričakujemo, da jih bo nekaj namenjenih tudi za neposredna posojila. Lani smo tako že videli 13 kitajskih finančnih zavez v vrednosti 4,6 milijarde dolarjev z osmimi afriškimi državami in dvema finančnima institucijama, kar pomeni, da se Kitajska vrača k posojilom, a veliko previdneje in metodično. Namesto velikih projektov bomo videli manjše, zelene projekte, povezane z obnovljivimi viri energije, kar sodi v vizijo "majhnih in lepih" projektov, ki jo zdaj promovira Kitajska.
Rekli ste, da deset milijard dolarjev za posojila ni veliko. Tudi skupni obljubljeni znesek 50 milijard dolarjev ne zveni veliko, če imamo na eni strani drugo največje svetovno gospodarstvo in na drugi strani več kot 50 držav, medtem ko ekonomisti ocenjujejo, da bi samo infrastruktura potrebovala za več kot sto milijard naložb letno, če hoče Afrika ohraniti gospodarsko rast.
50 milijard dolarjev res ni velika vsota za 53 afriških držav, od katerih jih bo resnične koristi morda imelo od 15 do 20. Če namreč pogledate prerez kitajskega sodelovanja z Afriko, boste videli, da le nekaj afriških držav pritegne večino finančnih naložb in te države si lahko verjetno še naprej obetajo kitajsko financiranje ter levji delež od obljubljenega zneska. Kot sem že omenil, so te države DR Kongo in Zimbabve, kjer Kitajska pridobiva kobalt in litij, ali pa Maroko, kjer gradi tovarne baterij za električne avtomobile. Po drugi strani se bodo morale majhne države v gospodarskem in geopolitičnem smislu, kot so Sveti Tomaž in Princ, Gvineja Bissau, Togo ali Benin zadovoljiti s preostankom. Od teh 50 milijard dolarjev bi pričakovali, da jih bo več namenjenih neposrednim naložbam, ne le deset. Če vzamemo za primer Zimbabve, kjer kitajsko podjetje vloži v rudarski projekt milijardo dolarjev, če kitajska podjetja počnejo to z rudarskimi projekti v drugih državah, potem je mogoče hitro doseči to vsoto denarja. Kar se tiče tega, bi lahko bilo več kitajskih neposrednih naložb v Afriki. A številne afriške države ne ustrezajo profilom držav, v katere želi vlagati Kitajska, ki si ogleduje predvsem države z močnimi institucijami in zrelim trgom. Številne države se tako še vedno trudijo najti mesto v tem kitajskem pristopu in modelu sodelovanja.
Kitajska se torej v skladu z napovedmi preusmerja od velikih infrastrukturnih projektov v te "majhne in lepe", ki so bili napovedani na lanskem vrhu pobude Pas in cesta.
Razen železnice Tazara, ki je za Kitajsko geopolitičnega pomena, sem prepričan, da ne gre več pričakovati velikih naložb v projekte, vrednih milijardo ali več dolarjev, ampak bo poudarek na teh manjših projektih in na javno-zasebnih partnerstvih. Verjetno bomo priča vpletenosti več kitajskih bank tudi skupaj s tujimi finančnimi institucijami, da bi zmanjšali tveganja. Če se bodo lotili večjega projekta, ga bo zdaj veliko zahtevneje izpeljati. Poudarek bo na "majhnih in lepih" projektih, vrednih sto ali dvesto milijonov dolarjev. Med take manjše projekte na primer sodi 280 milijonov dolarjev, ki jih bo dobila Kenija od kitajske razvojne banke za projekt obnove cest na podeželju. V številnih afriških državah taki projekti, kot so manjše ceste v pokrajinah in oddaljenih krajih, dejansko vplivajo na življenja ljudi, večji vpliv imajo na kakovost življenja kot pa veliki infrastrukturni projekti, ki so jih večinoma zgradili za politične namene in sporočanje, ne samo afriškim državam, ampak tudi preostalemu svetu.
Velika težava ostaja trgovinsko neravnovesje, kjer uvoz iz Kitajske znatno presega izvoz afriških držav na kitajski trg? Kako preseči ta ogromni trgovinski primanjkljaj? Lahko Afrika v Kitajsko izvaža tudi izdelke, ki niso rudnine ali kmetijski pridelki?
Seveda bi si želeli, da bi se to izboljšalo, a bo to težko doseči iz preprostega razloga. V gospodarskem profilu afriških držav in Kitajske je namreč ogromna razlika. Afriške države enostavno nimajo proizvodnega okolja za izdelavo izdelkov, ki bi bili privlačni za kitajski trg. Zato se bolj osredotočajo na kmetijstvo, ki ne zahteva predelave, in na kitajski trg izvažajo neobdelane pridelke, kot je suho ali sveže sadje. Sam menim, da kmetijstvo ni rešitev za obvladovanje trgovinskega neravnovesja s Kitajsko. Afriške države bi morale imeti močnejšo proizvodnjo, da bi bili njeni izdelki privlačni, ne samo za kitajski trg, ampak tudi za trge Evrope, Latinske Amerike, jugovzhodne Azije in Bližnjega vzhoda. Te težave nimamo samo s Kitajsko, ampak z ZDA, Evropo, celo Latinsko Ameriko. Afrika še vedno trpi zaradi ene težave, in sicer ker nimamo močne proizvodne industrije, da bi lahko izvažali izdelke, ki si jih želi in potrebuje preostali svet, razen surovin.
Tudi če pogledamo trgovinski sporazum AGOA, ki ga imajo ZDA z nekaterimi afriškimi državami, ima od njega koristi le nekaj držav, kot je Južna Afrika, ki ima močno industrijo, preostale države, kot sta Kamerun in Uganda, pa so obrobni zmagovalci, in še te prav zaradi kmetijskih izdelkov. To je res težko preseči in Kitajska bi se morala vprašati, kako lahko pomaga pri oblikovanju afriške industrijske pokrajine. Kot ena od glavnih gospodarskih in trgovinskih partneric Afrike bi se morala veliko bolj osredotočiti na to, kakšno vlogo želi imeti pri spreminjanju gospodarskega profila Afrike, po drugi strani pa bi morale tudi afriške države razmišljati, kakšne spremembe v gospodarstvu si želijo. Rudarske države se tako še vedno največ posvečajo izkoriščanju naravnih virov, ne pa temu, kako bi lahko diverzificirale gospodarstvo. Še vedno niso sprejele kakšnih konkretnih politik, ki bi izražale jasno voljo po diverzifikaciji, željo po prehodu iz ekstraktivne industrije na predelovalno dejavnost. Pri tem ne mislim samo na predelavo rudnin, ampak na druge izdelke, ki so zanimivi za svetovni trg. Zato sam menim, da se trgovinsko neravnovesje še nekaj časa ne bo spremenilo. Le malo držav, kot so Južna Afrika, Egipt ali Maroko, ki imajo močna gospodarstva, lahko mogoče to spremeni, podsaharski Afriki pa bo ta izziv veliko težje premagati.
Torej še ne bomo kmalu dočakali tega, da bi ob zavezi za izgradnjo sončne elektrarne solarni paneli prišli iz tovarne v Afriki, ne pa iz tovarne na Kitajskem. Kakšne zaveze je dala Kitajska v povezavi z veliko željo afriških držav po industrializaciji celine, da bi se ta premaknila višje v vrednostnih verigah?
V akcijskem načrtu z vrha v Pekingu je zaveza, da bo Kitajska pomagala pri izgradnji odporne in močne industrijske dobavne verige, ne le v rudarstvu, ampak tudi v drugih dejavnostih. To je zaveza, nekaj drugega je njena izpolnitev. Tukaj je tudi na afriških državah, ki imajo odgovornost, da se odločijo, kakšne politike bodo sprejele. Zgodovina je pokazala, da tega ne počnejo. Se pravi, nekaj je zaveza v akcijskem načrtu, drugo pa je njena uresničitev. Tukaj morajo afriške države zagotoviti, da se sprejemajo ukrepi in se načrt dejansko izvaja, da Kitajska izpolnjuje dane obljube.
Velik primanjkljaj v Afriki je tudi elektrika, saj skoraj polovica prebivalcev celine nima dostopa do zanesljive oskrbe z električno energijo. Veliko se govori o gradnji elektrarn za oskrbo energetsko potratnih rudnikov, kaj pa oskrba prebivalstva? Kako bo Kitajska izpolnila ta del obljube o pomoči pri modernizaciji Afrike, ji je pripravljena pomagati tudi pri množični elektrifikaciji?
To je eno od velikih vprašanj in elektrika bo po mojem prepričanju igrala pomemben del prav v teh "majhnih in lepih" projektih. V lanskem znesku 4,6 milijarde dolarjev, ki jih je Kitajska namenila Afriki, je bilo 500 milijonov dolarjev namenjenih trem energetskim projektom, dvema hidroelektrarnama in eni sončni elektrarni. Videli bomo veliko z energijo povezanih naložb in projektov, a zagotovo ne gradnje ogromnih hidroelektrarn. Tako Kitajske vsekakor ne bo zraven pri projektu hidroelektrarne Inga 3, ki naj bi stal 16 milijard dolarjev. To se ne bo zgodilo, bomo pa priča vrsti malih hidroelektrarnam, ki stanejo sto ali dvesto milijonov dolarjev. Tukaj res pričakujem, da bo Kitajska okrepila svojo prisotnost, ker gre za majhne projekte, ki pa imajo večji vpliv kot veliki projekti. Od afriških držav pričakujem, da bodo pametne in bodo sprejele te projekte, tudi DR Kongo, kjer se osredotočajo na Ingo 3, ker v sebi nosi politično sporočilo moči, namesto da bi izkoristili obilje vodnega bogastva po vsej državi za postavitev mreže malih hidroelektrarn. To bi resnično nekaj pomenilo, saj bi omogočili elektriko milijonom ljudi, a ker ta mikroelektrična omrežja niso politično odmevna, jih politiki zanemarjajo, saj se raje hvalijo z velikimi projekti. Pri tem bodo številni izmed njih zdaj razočarani, če od Kitajske tudi v prihodnje pričakujejo zaveze za takšne projekte. Samo tisti, ki bodo postavili male hidroelektrarne in sončne elektrarne, lahko računajo na kitajsko financiranje.
Sami ste v zadnjih dveh tednih večkrat dejali, da je bil letošnji FOCAC za vas predvsem političnega pomena – utrjevanje zavezništev, poudarjanje skupnih točk v odnosu do kolonializma in nasprotovanja zahodnemu modelu modernizacij, čemur pripisujete večjo pomembnost od obljub o večmilijardnih naložbah.
Zagotovo, zame je bil vrh veliko pomembnejši v političnem smislu kot kar koli drugega. Šlo je za dvostranske in mednarodne odnose, za cilje Kitajske na mednarodnem prizorišču. Njeno sporočilo je bilo, da hoče okrepiti odnose z Afriko in z njo skupaj graditi prihodnost. Šlo je za v prihodnost usmerjeno sporočilo, ki je bilo zelo politično, saj je Kitajska jasno izrazila potrebo po izmenjavah in učenju drug od drugega. Tako se je zavzela, da bo postavila 25 kitajsko-afriških centrov, ki jih ne smemo zamenjevati s Konfucijevimi inštituti. Tukaj ne gre za kulturne študije, ampak bolj kot kar koli drugega politične študije. Kitajska ne želi izvažati svojega modela, želi pa si vplivati na politike in upravljanje v Afriki. To dela tudi s tem, ko Ši nenehno ponavlja, kako jih veže skupna preteklost, kako so nekoč trpeli skupaj, zdaj pa lahko skupaj spreminjajo svet v boju proti svetovnemu severu in mednarodnemu sistemu. Kitajska poudarja, da so skupaj v boju za spremembo mednarodne ureditve. Iz teh sporočil je jasno, da je šlo na vrhu za politiko.
Tukaj so tudi projekti centrov, na področju šolanja, kmetijstva, zdravstva, ki jih zahodni mediji ne poudarjajo in kjer bodo, kot sami pravite, potekali odnosi med Afriko in Kitajsko v prihodnjih letih.
Centri za poklicno izobraževanje vplivajo na spremembe v življenju mladih, a o tem se ne piše veliko, saj nimajo geopolitičnega sporočila, čeprav je to prostor, kjer potekajo kitajsko-afriški odnosi. Čez pet ali deset let bomo imeli v različnih delih celine milijone mladih Afričanov, ki se bodo lahko pohvalili, da so se usposabljali v centrih, ki jih je financirala in zgradila Kitajska, in prek njih dobili svojo prvo zaposlitev. Kitajska tako vpliva na um in srca številnih Afričanov. Tik pred FOCAC-om je bila v Južni Afriki objavljena javnomnenjska raziskava, v kateri je 82 odstotkov mladih odgovorilo, da na vpliv Kitajske v Afriki gledajo pozitivno. To resnično dokazuje, da imajo kitajski projekti vpliv na vsakodnevno življenje in oblikujejo pogled Afrike na Kitajsko na način, na katerega nismo vedno pozorni. Če dam primer kmetijskih centrov. Ne zavedamo se, da ko Kitajska pošilja svoje svetovalce in inženirje, s tem prinaša tudi svoje tehnike, prakse, pristope v kmetijstvu, deli svoje norme. Vse te izmenjave so v resnici izmenjave vizij, idej, perspektiv in organizacije. Afriške države lahko pozneje prevzamejo te norme in postanejo afriške norme, s tem pa začnejo svet sprejemati drugače, kot si to želi in od Afrike pričakuje Zahod. Ši govori o tem, da pot do modernizacije ni univerzalna, ampak mora vsaka država najti svojo pot, to pa je tudi nekaj, za kar se zavzemajo afriške države, ko kritizirajo vmešavanje Zahoda. Kitajska se ne bori proti trenutnemu mednarodnemu sistemu, ampak proti njegovi univerzalnosti z uveljavljanjem novih norm in ustvarjanjem novih vrednot v svetu. Ko pridemo do različnih norm in načinov vladanja v svetu, potem zahodna demokracija izgubi svojo univerzalnost. S tem Zahod tudi težje kritizira Kitajsko, ki – tega ne smemo pozabiti – vse, kar dela, dela za svojo korist. S promoviranjem drugačnih norm in vrednot se Kitajska skuša zaščititi pred napadi z Zahoda in očitki o nedemokratičnosti, saj bo lahko pokazala na druge države na svetu in dejala, da vsaka država dela tisto, kar si želi in ji ustreza. Kitajska se bori proti mednarodnemu redu z novimi normami in vrednotami.
Omenili ste, da Kitajska ne kaže interesa, da bi v Afriko izvažala svoj politični model. Kakšen pa je potem namen izmenjave predstavnikov političnih strank in njihovega izobraževanja na Kitajskem? Kakšne politične norme Kitajska s tem zastopa in promovira v Afriki?
Verjetno bi si Kitajska želela izvažati svoj politični sistem, a to ni njen glavni cilj. Izobraževanje političnih predstavnikov na Kitajskem je namenjeno temu, da jih seznanjajo, kako so sami dosegli spremembe in kako je komunistična partija pri tem igrala osrednjo vlogo. Afriške države lahko to potem kopirajo ali pa prilagodijo svojim okoliščinam in se učijo iz kitajske izkušnje na podlagi lastnega razvoja pri ustvarjanju svojega političnega sistema. A ne glede na pot, ki jo izberemo, glavni cilj ostaja gospodarski razvoj in politična stabilnost. Za Kitajsko je tukaj pomembno le, da države ne prevzemajo zahodnega modela demokracije, ampak si izberejo svoj politični sistem.
Deseta točka Šijevega govora je bilo varnostno sodelovanje. Lahko pričakujemo, da bo Kitajska zavzela vidnejšo vlogo v varnostnih vprašanjih in pri reševanju konfliktov na afriški celini? Po skoraj četrt stoletja intenzivnih odnosov bo verjetno moralo slediti tudi večje vključevanje Kitajske v afriške varnostne težave, saj ti že neposredno zadevajo njene projekte, kot je primer naftovoda iz Nigra v Benin?
To je za Kitajsko novo področje udejstvovanja v Afriki in sodi v njeno svetovno varnostno pobudo, ki jo zdaj oblikujejo in promovirajo. Najprej bo šlo v večji meri za vojaška usposabljanja na Kitajskem, pričakujemo lahko tudi več kitajskega orožja in vojaške opreme v afriških državah. Vidimo, kako svojo prisotnost v Afriki širi Norinco (kitajski državni orožarski velikan, op. a.). Vse več afriških držav bo kupovalo kitajsko orožje, to lahko opazujemo v zadnjih letih. Na FOCAC-u sta notranje ministrstvo Južne Afrike in kitajski minister za javno varnost podpisala sporazum o izmenjavi praks in tehnologije za boj proti kriminalu. Naslednja stopnja je vprašanje, ali bomo videli vpletenost na terenu, kar bo veliko težje za Kitajsko, saj gre za novo področje delovanja, kjer mora najti ravnotežje, kako se vključevati v varnost in ob tem ohraniti politiko nevmešavanja. Kar se tiče konfliktov, omenili ste naftovod med Nigrom in Beninom. Številni so menili, da se bo Kitajska veliko odločneje vključila v reševanje spora, saj je v projekt ne nazadnje vložila štiri milijarde dolarjev, a sam menim, da to ne bi odtehtalo koristi od nevmešavanja. Iz enega razloga, Afrika namreč predstavlja 4,7 odstotka v trgovini Kitajske s svetom, zato z nevmešavanjem v politične razmere v Afriki ne izgubi veliko. Res mogoče izgubi štiri milijarde, a to ne bo konec sveta. Poleg tega nevmešavanje omogoča Kitajski, da ohrani dobre odnose z Nigrom ali Beninom, ne glede na to, kdo bo na oblasti. Videli bomo poskuse Kitajske pri uveljavljanju njene svetovne varnostne pobude, vključevanje v varnostna vprašanja na celini, a bo težko. To so poskušali s posebnim odposlancem na Afriškem rogu, vendar jim ni uspelo, saj je bila situacija preveč zapletena. Kitajska enostavno nima dovolj izkušenj s pomočjo pri vzpostavljanju miru in reševanju konfliktov, še posebej če je to daleč od nje in v zapletenih razmerah, kot so afriške.
Torej ne bomo videli kitajskih vojakov na afriški celini?
Tega zagotovo ne, razen če bi bilo to v okviru mandata Združenih narodov za mirovno operacijo. Ne pričakujem niti tega, da bi gradila vojaška oporišča, čeprav se zadnje čase govori, da naj bi se za to zanimal Gabon. A morate vedeti, da nekatere afriške države želijo tako pritegniti pozornost ZDA in od njih pridobiti denar v zameno, da ne povabijo Kitajske. Za zdaj še nimamo trdnih dokazov, da bi Kitajska želela postaviti vojaško oporišče na atlantski obali, a vseeno moramo biti pozorni na dogajanje, saj je kitajska mornarica v zadnjih treh ali štirih letih okrepila vojaške vaje vzdolž zahodne obale Afrike.
Ko potekajo vrhi Evropske unije z drugimi, je to vedno na ravni Evropske komisije, medtem ko je v odnosih s Kitajsko vedno srečanje vseh afriških držav, ne Afriške unije. Tudi Ši, na primer, v svojem govoru ni omenil Afriške unije. V svojih razpravah vedno poudarjate pomanjkanje enotnih strategij in politik na ravni afriških držav do Kitajske. Bi bilo za afriške države bolje, če bi jih zastopala Afriška unija, in ali je sploh mogoče doseči tako enotnost njenih članic?
Težko je reči, ali bi bilo tako bolje in ali si želimo, da bi bilo tako. V Pekingu je bil predsednik komisije Afriške unije Moussa Faki, ki se je srečal s Šijem, a res nismo videli, da bi se Kitajska angažirala za sodelovanje z Afriško unijo. Številne afriške države tudi ne pričakujejo in si ne želijo, da bi AU govoril v njihovem imenu. Afriška unija tudi nima oziroma ji afriške države niso dale te politične moči, da bi jih lahko zastopala. To je težava. Ker ji afriške države niso podelile te moči, je Afriška unija nemočna in nezmožna govoriti v njihovem imenu. Manjše države ne zaupajo večjim državam, da bi bile sposobne oblikovati agendo, ki bi koristila tudi njim. Zato ta dvostranska srečanja s Kitajsko vsaki državi omogočajo, da govori sama zase in zastopa svoje interese. Ali si želimo, da bi imela Afriška unija večjo politično moč? Po eni strani da, saj drugače nima smisla imeti Afriške unije, če ta nima politične in gospodarske moči. A če je to težko pričakovati od Afriške unije, imamo tukaj regionalne skupnosti, kjer so države zaradi same bližine bolj povezane. Ta regionalna združenja bi lahko govorila v imenu določene skupine držav, a bi jim morale vseeno podeliti politično moč, česar pa ne počnejo, tudi zaradi regionalnih rivalstev. Vse je na nas. Če bomo Afriški uniji dali to moč, se bo morala Kitajska pogajati z njo, v nasprotnem primeru pa bo ostalo pri dogovarjanju z državami na dvostranskih ravneh. Kitajska se bo v vsakem primeru prilagodila.
Zahodne vlade kitajska vlaganja pogosto predstavljajo skozi narativ dolžniške pasti, kar nato ponavljajo tudi mediji, čeprav je bilo že večkrat ovrženo. Podobna je tudi zgodba, da gre Kitajski v Afriki le za izkoriščanje njenih naravnih bogastev. Zakaj je tako?
Sam imam dve teoriji. Najprej je šlo za napačne informacije ali pomanjkanje informacij, čeprav so bili podatki na voljo. Zahodni politični odločevalci preprosto niso imeli volje, da bi želeli biti informirani o tem, kaj Kitajska dela v Afriki in kako je tam vpletena. Lahko bi rekli, da je kriva tudi lenoba. Obstaja pa še druga raven, kjer gre za čiste dezinformacije, saj bi ob navajanju resničnih podatkov Zahod očitno izgubil geopolitično agendo. Drugega razloga ne vidim, saj je na razpolago toliko podatkov in analiz, na Zahodu ni opravičila za nobenega politika in novinarja, da govori o dolžniški pasti. Če to še naprej počnejo, je to zaradi lenobe ali namena dezinformiranja. Tudi ponavljanje zgodbe o izkoriščanju naravnih bogastev je ostanek preteklosti, saj se je odnos Kitajske do Afrike v zadnjih več kot dvajsetih letih razvijal in spreminjal. Kitajska je delala napake, a jih je tudi odpravljala. A ljudje bi se morali poučiti, kako dinamični so odnosi med Kitajsko in Afriko. Imamo dva igralca, ki se spreminjata vsakih pet ali deset let, zato se tudi odnos med njima spreminja. Tega ne moremo primerjati z ZDA ali Evropo, ki so v zadnjih treh ali štirih desetletjih obtičale v istem gospodarskem in političnem modelu. Ni veliko sprememb, medtem ko se afriške države in Kitajska hitro spreminjajo, s tem pa tudi odnosi med njimi. Temu ljudje ne posvečajo pozornosti, saj če bi jo, potem bi vedeli, da ni enega preprostega narativa, ko gre za odnose med Kitajsko in Afriko. Žal živimo v času, ko ljudje nočejo več podrobnih in zahtevnih razlag, ampak si želijo kratkih in preprostih novic z udarnimi naslovi.
Pogosto se pojavlja vprašanje, kdo koga bolj potrebuje? Afrika Kitajsko ali Kitajska Afriko?
Obstaja dvostranska potreba, a na različnih ravneh. Razen redkih izjem med državami z naravnimi bogastvi je gospodarsko in trgovinsko sodelovanje z Afriko obrobnega pomena za Kitajsko v primerjavi s preostalim svetom. Je pa po drugi strani Afrika veliko pomembnejša Kitajski za politične namene, saj afriške države predstavljajo več kot 50 glasov v mednarodnih organizacijah, kar je močen blok držav, katerega podporo potrebuješ, če želiš reformirati mednarodni sistem. In večina tega bloka afriških držav bo pri glasovanju običajno na strani Kitajske, kar je veliko število glasov. Zato lahko rečemo, da Afrika potrebuje Kitajsko zaradi gospodarske, finančne in razvojne podpore, Kitajska pa Afriko zaradi političnih razlogov.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje