V pogovoru pred podelitvijo nagrade za izjemne dosežke na radiu in televiziji še ni dobro vedel, kaj bo nagrada spremenila, ugibal je le, da bo imel še manj prijateljev in da bo še več časa preživel tam, "kjer listje odpada in kjer listje spet raste". A na podelitvi je svoje vodje še vseeno povabil na delovno kosilo, kjer bi se pogovorili o njegovem statusu na RTV Slovenija

Tega si je gradil od leta 1985, ko je kariero začel kot povezovalec programa na Radiu Slovenija in se po svojih besedah specializiral za osmrtnice, a je kot radijec z idejami nato v nočnem programu besedoval z izmišljenim sogovornikom in pritegnil številne poslušalce, ki jih je obdržal tudi v oddaji radio Ga Ga, ki je na sporedu že od 6. aprila 1989. V njej je ustvaril like, za katere je Zoran Predin dejal, da so Hribarju pomagali prestavili letvico sprejemljivega precej višje, kot bi to uspelo Hribarju samemu; in prav to nekateri štejejo za njegov največji dosežek, medtem ko drugi poudarjajo Hribarjevo intelektualno in retorično moč, s katero lahko v kot spravi skoraj vsakega sogovornika.

Čestitam za Ježkovo nagrado. Se vam zdi, da ste jo dobili ob pravem času?
Ja, ne vem, če sem jo dobil ob pravem času. V življenju obstajata dve možnosti - ena je resnica in ena resničnost. Resnica je pač to, da je produkt tistega časa in prostora, v katerem si, danes, zdaj, ta trenutek - in to je lepo. Priznam, všeč mi je, da sem dobil nagrado, lepo bi bilo, če bi jo dobil lani, ne bi bilo slabo, če bi jo še prihodnje leto, skratka - ne bi bilo slabo, če bi vsako leto dobil to nagrado.

Konec koncev vem, da sem sam sebi kreiral življenje, da sem sam sebi kreiral vse slabo v življenju; in zakaj ne bi dobil še vsak dan nagrade, če dobivam vsak dan po glavi? Resničnost pa bo pokazala, kaj je to, kaj v prihodnosti pomeni ta nagrada.

Ta nagrada lahko v prihodnosti pomeni, da mi rečejo: "Gospod Hribar, zdaj ste nagrado prejeli, zdaj bi bil pa čas, da greste v naravo gledat ptičke in zajčke. Pridite kdaj na radio, vas bomo zelo veseli, pridite tudi na televizijo, obiščite nas!" In nato bom jaz rekel: "No, saj imam še oddajo." "Bodo to vaši nasledniki zelo lepo speljali, poglejte jih kdaj zvečer."

Lahko pa pomeni, da bodo rekli: "Hribar, nagrado smo vam dali, ker smo popolnoma v riti, nič ne moremo in zdaj je končno prišel čas velikega rešitelja nacionalne institucije RTV Slovenija. Gospod Hribar, tukaj je vaša pisarna, če želite, eno, drugo, četrto. Na voljo imate vse, plačo si pišite kar sami. Koliko bi radi imeli? Honorar si sami nakazujte, sodelavce si izbirajte sami." To bi bila pa druga skrajnost.

Ali pa zelo pragmatično - naslednji dan bom šel malo na košarko, malo v službo in malo v naravo.

Kaj pa pričakujete, da se bo zgodilo?
Vsaka nagrada polarizira tiste, s katerimi delaš, na dve možnosti, na pod in antipod. Tisti, ki me ne poznajo, in teh je v Sloveniji zelo veliko, me še naprej ne bodo poznali in bodo spremljali popolnoma druge stvari. Tisti, ki me poznajo, pa bodo še bolj razdeljeni; eni bodo rekli: "Glej ga, kerlca, res si je zasluži!" Drugi pa bodo rekli: "Da so pa temu kretenu dali nagrado, da so pa tako uničili Ježka, da so pa tako velikega satirika tako ponižali, to je pa katastrofa!"

Še manj prijateljev bom imel, še manj znancev, še bolj bom bežal tja, kjer listje odpada in kjer listje spet raste.

Kdo pa se vam zdi relevanten kritik humorističnih oddaj in humorja pri nas?
Relevantnega kritika ni. Humor je zadeva, ki nastaja spontano, humor vpliva na čustva ljudi, je povezava med raciem in duševno sposobnostjo dojemanja. Tako da je človek, ki bi recimo rad, da nekaj reče, Emil Filipčič, lahko so moji prijatelji, s katerimi delam: Jure Godler, Marjan Šarec, Jure Mastnak, Tilen Artač; to so mladeniči, ki sem jih dobil po vsej Sloveniji, ki sem jih vse življenje iskal. Če bi bili taki kritiki, prav gotovo ne bi nikogar iskal.

Kakšen se vam zdi trenutni položaj politične satire pri nas?
Politična satira mora vedno obstajati. Jemati jo je treba tako, da veš, da je politika institucija, ki dela bistveno razliko med tistim, kar je, in tistim, kar misli, da je. Večja kot je ta razlika, bolj je politika realna. V zadnjem času se kaže ravno to, da dajejo posamezniki s svojim "dream teamom", npr. Janković s svojo ekipo je tak primer, politiki hude zaušnice.

Tam, kjer je stvar ekzaktna, jasno določena, tam se ne da kaj veliko norčevati. Če vidiš piko in ti nekdo reče: "Ta pika je pika in nima dimenzij," se jaz ne bom ukvarjal s tem, ali ta pika ima dimenzije ali jih nima. Če pa nekdo od politikov reče: "Jaz sem politik, Slovenke in Slovenci, in bi rad razmišljal z vašimi možgani, ker vi ne znate in niste sposobni odločanja, jaz bom odločal namesto vas," takrat pa se diapazon razširi na tisoče in tisoče možnosti.

Veliko ljudi me vpraša, ali se mi je res treba ukvarjati s temi ljudmi, ampak jaz se s temi ljudmi ukvarjam neobremenjeno. Ne občutim nobenih travm niti kakršnega koli posebnega zadovoljstva, če koga malo pičim ali sem s kom malo bolj prijazen. Tako pač je.

So vam kdaj že diskretno ali manj diskretno namignili, da bodite malo bolj prizanesljivi do svojih vodij, ki se jih prav tako radi lotevate?
Ne. Mislim, da sem na tako visoki ravni in da ne banaliziram stvari do te mere, da bi se kdo počutil prizadetega. Po drugi strani pa - če kdo zahteva opravičilo, ga napišem tako, da ga bo razumel samo on, in si želel, da se ne bi to nikoli zgodilo.

Kaj pa glede gostov, ki jih vabite v svoje oddaje, vam kdaj svetujejo, kdo bi bil primeren?
Ne, nikoli.

Kako pa jih izbirate?
Saj jih niti ne moreš kaj dosti izbirati, saj jih zmanjkuje, ravno to je največji štos. V oddaji Hri-bar smo veseli vsakega gosta, ker obisk večinoma odklanjajo. Lahko se zgodi, da bom spet sam svoj gost, tako kot sem bil na začetku svoje kariere.

Potem smisel za humor ni eden izmed kriterijev?
Ne, to pa ne.

Pa se vam kdaj zdi, da vam gostje pokvarijo oddajo, ker niso pripravljeni sodelovati?
Ja! In to tudi pokažem. Gostje so kot jed - če ji dodaš preveč soli, jo pokvariš. Gre za vprašanje osebnega glamurja; če te nekdo nekam povabi, pa potem tam jecljaš, kaj boš naredil? Jaz recimo zavijam z očmi in delam take grimase, da bo tistemu, ki je to naredil, jasno, za kaj gre. Jasno pokažem, če mi je kdo simpatičen in če mi je kdo pokvaril zadevo, tega ne skrivam.

Kaj pa se je zgodilo s Kislim jabolkom?
To je pa čisto druga zadeva. V rubriki sem preizkušal Sokratovo metodo, s katero človeka pripelješ do protislovja s samim seboj, kar mi je uspevalo tako enostavno, da sem se že začenjal spraševati, ali ni vsa zadeva nameščena. Kasneje sem ugotovil, da ni bila, ampak takrat pa prav nisem mogel dojeti, da je to mogoče. Par stvari je bilo res briljantnih.

Zakaj pa rubrike ni več?
Sčasoma se je zgodilo isto kot s Sošolci iz 5. a. Toliko "bruk" je bilo, toliko vsega, da je bilo težko dobiti gosta. Potem pa pristaneš pri ljudeh, ki nimajo kaj povedati. Najhujše je to, da se vsakič, ko se neka stvar izčrpa, pojavijo ljudje, ki so pripravljeni na vse, samo da stopijo pred kamero. Delajo vse živo. To pa je hudič. Ko prideš enkrat do tega, da se začenjajo pojavljati ljudje, ki so svojo kariero začeli delati s kopalkami ali na pol nagi, takrat je pa že malo kriza.

No ampak ostajajo vam vsaj še animirani gostje. Se kdaj pritožijo nad tem, kako jih prikažete?
Ne, nikoli se ne pritožijo, saj oddajo delamo tako, da zelo pazimo. Vem, da to ni prav, ampak pred leti se mi je dogajalo, da mi je kdo prek posrednika povedal, da je to, kar delamo, "shit", zdaj pa se posvetujejo z drugimi in složno ugotovijo, da nima smisla. Vem, da če bom kdaj prestopil prag dovoljenega, legitimnega, legalnega, se zna zgoditi, da bom v riti. Takrat se bodo spravili na mene. Ampak zdaj pa pazim do te mere, da bi vsak izpadel malo smešno, če bi vse resno jemal.

Če se v Radiu Ga Ga in Hri-baru spravljate na znane osebnosti, pa so vam v Moji soseski pomembni povsem običajni ljudje. Delate oddajo s tem namenom?
Ja, seveda. Bilo je zelo zanimivo, ko sem politikom v parlamentu postavljal vprašanje, kaj imajo skupnega z ljudmi, ki slabo ravnajo z živalmi. Po statističnih podatkih so skoraj vse delovne živali po slovenskih vaseh privezane in nimajo skoraj nobene svobode, da ne govorimo o ljubljenčkih, ki so tretirani tako, da so pač tukaj, malo jih ubijemo, če je mačka noseča, in to je to. Drugič: kaj imajo skupnega z ljudmi, ki mečejo odpadke skozi okno, in s tistimi, ki gledajo španske nadaljevanke in se nad tem naslajajo. Če gremo tako naprej, pridemo do približno 80 odstotkov vseh ljudi in ti politiki so mi povedali, da s temi ljudmi nimajo nič skupnega. Ampak težko je nato odločati v imenu ljudi, s katerimi nimaš nič skupnega. Že to je eno nasprotje s samim sabo. Človek tak, kot dejansko je - to so pa ljudje v Moji soseski, ljudje več kot 500 poklicev.