Giottove anatomsko pravilne figure, ki obvladujejo prostor, čustvujejo in sugestivno pripovedujejo zgodbo, so pripravile pot renesančni umetnosti. Foto:
Giottove anatomsko pravilne figure, ki obvladujejo prostor, čustvujejo in sugestivno pripovedujejo zgodbo, so pripravile pot renesančni umetnosti. Foto:
Slikarja so visoko cenili že sodobniki; nenazadnje ga je v svoji Božanski komediji v laskavem kontekstu omenil tudi Dante.

Velika razstava o Giottu in trecentu, ki bo v Complesso del Vittoriano na ogled še do 29. julija, predstavlja delo enega najpomembnejših likovnih pionirjev zahodnoevropske umetnosti. Mirno ga lahko imenujemo za najslavnejšega slikarja njegove generacije na Apeninskem polotoku, saj so bili njegovi naročniki najuglednejši ljudje tistega časa v Italiji.

Giotto di Bondone se je rodil leta 1267 oziroma po navedbah nekaterih virov 1276 v vasi Colle di Vespignano. Vasari v svojih slavnih 'Življenjih' navaja zabavno anekdoto, kako je Cimabue na poti iz Firenc v Vespignano srečal desetletnega Giotta, ki je na skalo risal ovco, in bil tako očaran nad njegovim talentom, da je dečka povabil v svojo delavnico. Nedvomno je Giotto prvo slikarsko znanje prejel prav pri Cimabueju v Firencah. Sicer pa je na oblikovanje njegove umetnosti nato vplivalo še kiparstvo bratov Pisano, slikarstvo Pietra Cavallinija in nenazadnje tudi francosko kiparstvo.

Novosti, ki jih srednjeveško slikarstvo ni poznalo
Giotto je v florentinski in tudi širši italijanski slikarski prostor prinesel novosti, ki so pripravile pot prvim renesančnim umetnikom. Dotlej srednjeveškemu slikarstvu tuje je bilo oblikovanje prostora. Giotto postavlja prizore v nekakšno škatlasto oblikovane notranjščine, figure pa bolj prepirčljivo razporeja tudi po krajini. Telesa protagonistov dobivajo bolj plastične forme, med figurami pa vzpostavlja tudi nova čustvena razmerja.
Odprt odrski prostor nudi figuram dovolj prostora, da se po njem gibajo, slikar pa si jih drzne upodabljati tudi s tistih strani, ki so doslej zaznamovale negativno vlogo upodobljene osebe, torej s hrbta ali profila. Na velikih ciklih stenskih poslikav v cerkvah opazimo, da zna Giotto slediti protagonistu od njegove naivne mladostne podobe do zrele starosti, saj zna nadaljevati njegovo fiziognomijo. Dobro je poznal antične ostanke, s katerimi se je nenazadnje srečal že pri zgodnjih delih v Rimu, klasične elemente pa znal sijajno vključiti v svoja dela. Obvladal je tudi linearno perspektivo, ni pa mu povsem uspelo doseči pravega razmerja med okoljem in samimi protagonisti, kar se kaže v neskladnosti v velikosti.

Od tu nadaljujejo renesančni mojstri
Vsi ti nastavki, ki jih je Giotto postavil v svojem slikarstvu, so imeli močan vpliv na nadaljnje najprej italijansko, nato pa tudi evropsko poznosrednjeveško in renesančno slikarstvo. Pravzaprav je njegove prave naslednike prineslo šele 15. stoletje, in sicer je treba kot prvega v vrsti omeniti nič manj revolucionarnega slikarja Masaccia, ki se ga pogosto navaja kot začetnika renesančne umetnosti.

Opus
Med Giottovimi najpomembnejšimi deli velja omeniti poslikavo zgornje cerkve San Francesco v Assisiju, poslikavo Kapele Scrovegnijev v Padovi, Santa Crocce v Firencah, iz tabelnega opusa pa se je med drugim ohranilo nekaj slikanih razpel, tabla s sv. Frančiškom, ki sprejema stigmate, Maddona d'Ognissanti in Poliptih Peruzzi. Nekaj njegovih najlepših del si oglejte v spodaj priloženi fotozgodbi.

Maja Kač
maja.kac@rtvslo.si

Giotto: Madonna di Ognissanti, okoli 1308. Oltarna podoba, ki stoji v cerkvi Ognissanti, prinaša novost v upodobitve t. i. Maesta. Prestol, na katerem sedi Marija z Jezusom, prevzema formo baldahina. Do prestola vodita stopnici, ki poudarjata veličino Marije na piedestalu. Marijin obraz je postal bolj mil, gledalca pa nagovarja s svojo lepoto in krepostjo. Na njeno svetost pa še vedno opozarja velikost telesa, ki krepko presega angelske figure.
Zgornjo cerkev sv. Frančiška v Assisiju je Giotto poslikal med letoma 1297 in 1299. Freske spremljajo legendo sv. Frančiška Asiškega. Na tej upodobitvi vidimo trenutek, ko sv. Silvester izganja hudiče iz Arezza, za kar je svetnika prosil sv. Frančišek. Tisti, ki so že kdaj bili v Arezzu, bodo opazili, da je Giotto pri upodobitvi mesta dejansko sledil mestnim značilnostim.
V želji po odvezi svojega očeta in postavitvi lastnega poslednjega domovanja je dal Enrico Scrovegni v Padovi postaviti kapelo, katere poslikavo je zaupal najpomembnejšemu florentinskemu slikarju tistega časa, Giottu. Ta je svoje delo opravil med letoma 1302 in 1306. Kapela velja danes za eno najpopolnejših in najbolj zaokroženih stvaritev srednjeveškega slikarstva. Giotto je poslikavo zajel tako, da freske najbolje vidimo, če stojimo v središču prostora, prizori pa so naslikani tako, da so vsi osvetljeni iz enega samega svetlobnega vira, ki ga predstavlja glavno okno na zahodni steni.
Giotto: poslednja sodba v kapeli Scrovegnijev v Padovi. Čez celotno zahodno steno kapele se razteza Poslednja sodba s Kristusom Sodnikom v avreoli, z izbranimi na levi in zavrženimi na desni strani. O samozavesti naročnikov priča tudi figura Enrica Scrovegnija, ki stoji med izbranimi in drži v rokah model kapele, ki jo daje v priprošnjo.
Giotto: Objokovanje v kapeli Scrovegnijev v Padovi. Giottovi protagonisti so plastični, njihova telesa so pravilno proporcionirana, na obrazih pa razbiramo njihovo razpoloženje. Žalostni so obrazi zbranih okoli mrtvega Kristusovega telesa na prizoru Objokovanja, ki ga je slikar postavil v puščavsko skalnato pokrajino.
Pozornost skoraj vseh figur na sliki je osredotočena na osrednji dogodek prizora – Judeža, ki s poljubom izdaja Jezusa. Giotto tukaj kompozicije in celotne upodobitve ne oblikuje toliko s pomočjo perspektive, ampak s samo razporeditvijo figur in njihovih sulic. Tradicionalna rumena barva oblačila izdajalca Judeža skoraj v celoti prekriva Jezusovo postavo, ki sprejema svojo usodo.