Pisatelj ima srečo, če zna ustvariti enega samega literarnega junaka, ki se izvije iz knjižnih platnic in samostojno zaživi v naši kolektivni zavesti, kot se je zgodilo z Romeom in Julijo, Sherlockom Holmesom in Tomom Sawyerjem. Kako redek je torej šele pisatelj, ki si zamisli celo serijo tako nepogrešljivih, tako arhetipskih junakov, da jih uvrščamo kar v ljudsko izročilo? Grdi raček, Deklica z vžigalicami, Palčica, Snežna kraljica in drugi – vse si je izmislil (ali pa jim vsaj končno podobo dal) Hans Christian Andersen.

Lik in opus, ki sta šla skozi sito "disneyfikacije"
Brez zlajnanih primerjav z “grdim račkom”, a vseeno: Andersen se je rodil v družini revnega čevljarja, umrl pa kot bogat in slaven mož, ki je imel tesne vezi celo z monarhi. Danes si ga (predvsem zaradi filma iz leta 1952, v katerem ga je igral Danny Kaye) - oglejte si odlomek pod tem odstavkom) marsikdo predstavlja kot preprostega, otroško naivnega pravličarja, kot lik iz ene izmed lastnih pravljic. Njegova pisma in dnevniki ter pričanja sodobnikov pa pokažejo drugačnega Andersena: ambicioznega moža ostrega uma, analitika človeške narave in kritika družbe, obsedenega s prebojem v visoko družbo in z marsikakšnim okostnjakom v omari. Podobna poenostavitev je doletela njegov opus: Andersenove pravljice so v izvirni danščini mnogo bolj večplastne in niansirane kot preproste zgodbice, ki so iz njih nastale v številnih prevodih ali “dizneyficiranih” adaptacijah za veliko platno.

Reven fantič, ki je sanjal o odrskih deskah
Dečkovo otroštvo v provincialnem Odenseju je bilo tako revno, da ga starša nista mogla poslati v šolo, ampak sta pričakovala, da se bo raje izučil kakšne obrti. Sramežljivi fant se menda ni znal vklopiti med vrstnike, se je pa zato (kot je pozneje napisal v svoji avtobiografiji) naučil številnih danskih ljudskih zgodb od pacientk norišnice, v kateri je delala njegova babica. "Zdel sem se jim neverjetno bister otrok, prebister, da bi dolgo živel, in mojo zgovornost so nagradile s pripovedovanjem pravljic. Pred menoj je vstal svet, bogatejši od Tisoč in ene noči." Pisati je začel že zelo zgodaj (nenavaden hobi za otroka njegovega razreda) in sanjal je o tem, da bi postal igralec, plesalec ali pevec. Ker je v resnici imel lep glas, je začel dobivati vabila za nastope v hišah bogatašev; njegova razcapana pojava je izzivala vsaj toliko muzanja kot njegovo petje občudovanja. Takrat je prvič pokukal v “visoko” družbo in sklenil, da ji namerava nekoč pripadati še kako drugače kot dvorni norček.

Fantu je plačal šolnino za Kraljevo zborovsko šolo in najemnino za sobo. Denarja, ki ga je dobival naslednja tri leta, ni bilo nikoli dovolj, da bi odgnal lakoto, pa še za to, kar je dobil, je moral požreti dobrotnikovo pokroviteljstvo, kar ga je zaznamovalo za vse življenje (leta pozneje je napisal Malo morsko deklico, zgodbo, v kateri junakinja žrtvuje in potrpi vse, da bi le pripadala drugemu svetu – samo zato, da na koncu ugotovi, da je ta ne bo nikoli popolnoma sprejel, razumel ali ljubil). Toda kljub vsemu je bil mali Andersen presrečen, da je končno na poti k svoji gledališki karieri. Napisal je tragedijo, vadil je prizore iz iger, začel plesati balet ... a usoda je imela drugačne načrte. Pri sedemnajstih letih, ko se je pokazalo, da njegova suhljata postava le ni primerna za baletnika, so ga odslovili. Koga drugega bi to zlomilo, a Andersen, ki je vse življenje premogel neverjetno mero samozavesti, ni izgubil vere vase.

Osredotočil se je na pisanje tragedij in po nekaj neuspešnih poskusih je finančni direktor Kraljevega gledališča Jonas Collin le ugotovil, da fanta ovira njegovo pomanjkanje formalne izobrazbe. Uredil je, da je Krona dečku plačala osnovno šolo, Hans je moral hoditi k pouku s šest let mlajšimi otroki in trpeti mučenje trinoškega učitelja, ki mu je šel sanjavi, po njegovem mnenju povzpetniški fant še posebej na živce. Štiri leta, v katerih mu je profesor strogo prepovedal kakršno koli “kreativno” delo, so na njem pustila globoke sledi.

Po vrnitvi v Köbenhavn so Hansa pod okrilje vzeli Collinovi: pri njih je večerjal, se igral s petimi domačimi otroki in v Collinu našel očetovsko figuro. A ne glede na to, da so ga sprejeli medse in mu nudili podporo, mu vendarle nikoli niso pustili čisto pozabiti, da je revni čevljarjev sin iz Odenseja (spomnimo se samo na Deklico z vžigalicami, z nosom pritisnjenim na okno hiše bogate družine …)

Najbolj kompleksen je bil Andersenov odnos z najstarejšim Collinovim sinom, Edvardom, ki je bil, kot ugotavlja večina novejših študij, velika ljubezen njegovega življenja (Edvard mu česa več kot prijateljskih čustev ni vračal).

Nihče ni prerok v domovini
Pri 22 letih je napisal in sam izdal svoje prvo delo, nato še dramo, ki so jo na njegovo veliko veselje uprizorili v Kraljevem gledališču, in zbirko poezije. V teh prvih letih je moral požreti marsikako zlohotno kritiko danskih kritikov, ki so ga resno začeli jemati šele, ko je zbudil zanimanje v tujini, predvsem v Nemčiji. Ta vrtiljak hvale (iz tujine) in graje (v domovini) je skupaj z mešanimi sporočili, ki jih je razbiral iz obnašanja prijateljev iz visoke družbe, Andersena močno vrgel iz tira. Razvil je ščit, nekakšno drugo naravo: v okolju, kjer so na lastno hvalo gledali z viška, je postal izjemno samozavesten, pravzaprav bahav možak, ki ni mogel prehvaiti svojih uspehov, na tihem pa je bil občutljiv, sramežljiv in grozljivo željan potrditve od okolice.

Subverzivna "človeškost" kot svež veter v literaturi
Prve štiri pravljice (še pod močnim vplivom danskega ljudskega izročila, pa tudi Tisoč in ene noči, bratov Grimm in E.T.A. Hoffmana) je Andersen izdal leta 1835. Danes si težko predstavljamo evforijo, ki so jo te zgodbe povzročile med Danci, ki česa takega še niso nikoli brali. Po vsej Evropi je bilo takrat pravljičarstvo še v povojih; zgodbe za otroke so bile puste, pobožnjaške in vzgojne, Andersen pa je najmlajše, namesto da bi jim pridigal, nagovoril v toplem, zarotniškem tonu. Čeprav se je seveda posluževal krščanske metaforike, so njegove pravljice presenetljivo cinične, arhaične, ponekod celo fatalistične. Za razliko od bratov Grimm dogajanja ni postavljal v davni "nekoč" ali "za devetimi gorami", ampak v Köbenhavn svoje sodobnosti ter čarobnost vdahnil vsakdanjim predmetom in okolju. Jezik je uporabljal na način, ki je spominjal na ustno izročilo, obenem pa zgodb ni oropal osebnega pripovedovalca.

Finančna samostojnost
Pri 33 letih se je Andersen dokončno otresel skrbi za preživetje in odvisnosti od bogatejših prijateljev: kralj mu je dodelil stalno letno štipendijo, zato je pisanje romanov, s katerim se je preživljal, dokončno pustil ob strani in se povsem posvetil pravljicam. Vsega skupaj je napisal 210 zgodb, ki so jih že med njegovim življenjem prevajali v več evropskih jezikov; postal je najslavnejši skandinavski literat svojega časa. Veliko je tudi potoval (kar za Danca tistega časa ni bilo čisto običajno), in svoje poti popisal tudi v več knjigah.

O tem, kako je živce "kravžljal" Charlesu Dickensu
V Anglijo se je prvič podal leta 1847; leto pred tem so štiri njegova dela izšla v (sicer grozljivo poenostavljenem in "pocukranem") angleškem prevodu, kar ga je naredilo izjemno pribljubljenega med viktorjanskim občinstvom. Njegov oboževalec je bil tudi Charles Dickens, ki si ga je nadvse želel spoznati. Med njima je zraslo tesno prijateljstvo, ki pa je doživelo žalosten konec: ob naslednjem obisku Otoka se je Andersen nastanil pri Dickensu v Kentu, kar se je izkazalo za polomijo. Gostiteljev zakon je bil takrat na robu razpada, Danec, popolnoma slep za trenja v družini, pa je bil zahteven, ihtav in hipohondričen gost. Dickens je po njegovem odhodu na vrata sobe za goste obesil napis: "Hans Christian Andersen je v tej sobi spal pet tednov, kar se je družini zdela cela VEČNOST".

Andersen sam ni nikoli razumel, zakaj od prijatelja nikoli več ni bilo glasu. Del težave je bil tudi v tem, da ni govoril angleško (Dickens: "V angleščini je ekvivalent zavodu za gluhoneme"), zaradi česar je tamkajšnja družba nanj gledala kot na tepčka, naivnega preprosteža - podoba, ki se je ohranila še dolgo po njegovi smrti. Poenostavljenim prevodom gre tudi "zahvala", da so ga Britanci strogo popredalčkali med pisatelje za otroke.

Če pustimo slabe prevode ob strani: najznačilnejša lastnost Andersenovih pravljic je verjetno globoka melanholija, ki jih preveva. Deklica z vžigalicami umre, Malo morsko deklico njen princ pusti na cedilu, božično devesce po praznikih zapuščeno vzdihuje nad minulim bliščem ... še tiste, ki se končajo srečno - Snežna kraljica, Grdi raček, Palčica, Divji labodi - nam prej postrežejo z veliko mero srce parajočih prikazov razočaranj in trpljenja.

Tiha bolečina potlačenih želja
Potlačena strast je še ena tema, ki se skriva tik pod površjem številnih Andersenovih pravljic. Najboljši primer je Stanovitni kositrni vojak (1838). Vojakovo lakonično sprijaznjenje z vsem, kar ga doleti, po eni strani sicer ponazarja pietetni vzgled, samozanikanje, po drugi strani pa je jasno, da prav ta vojakova lastnost pomeni njegovo uničenje. Če bi le spregovoril ali kaj naredil, bi si morda priboril življenje in ljubezen - a ker se pusti ukrotiti plahosti in konvencijam, dočaka tragičen konec. Literarni teoretiki to zgodbo pogosto berejo avtobiografsko. Vojak naj bi simboliziral Andersenov občutek nezadostnosti v odnosu do žensk, njegovo pasivno sprejemanje odnosa meščanstva in občutek odtujenosti, samosti, ki mu je preprečeval vklapljanje v okolico.

Glede svoje zunanjosti, je bil boleče sramežljiv in samokritičen. Gojil je strasti do ljudi, ki jih ni mogel imeti, javno pa je dvoril dvema ženskama: sestri nekega prijatelja, ki se je poročila z drugim, in pevki Jenny Lind, ki mu ni mogla dati več kot prijateljstvo (posvetil ji je pravljico Slavček). Če bi živel v drugem času in okolju, bi bil Andersen najverjetneje odkrit homoseksualec, je v pisateljevi biografiji iz leta 2005 zapisal Jens Andersen. Poleg Edvarda Collinsa se je zaljubil tudi v nekega mladega študenta teologije in leta pozneje v mladega baletnika, ki mu je do neke mere vračal čustva. Več biografov se vseeno nagiba k mnenju, da je Andersen verjetno do smrti ostal devičnik.

Pri 62 letih je obiskal Odense; na čast njegovemu prihodu so osvetlili celo mesto in pripeljali pevski zbor. "Srečna zvezda visi nad menoj," je nekoč zapisal. "Tisoči bi si jo zaslužili bolj kot jaz; pogosto ne morem razumeti, zakaj sem bil izmed mnogih jaz izbran. Toda če bi ta zvezda kdaj zašla, pa čeprav ta trenutek, bodi tako - še vedno lahko rečem, da je sijala, in da sem dobil velik delež."