A letos je za "bad boya" belega cirkusa vse precej drugače kot pred štirimi leti v Torinu. Letos je obraz ameriške olimpijske odprave njegova kolegica Lindsey Vonn.
"Mislim, da bom deležen nekaj pozornosti, a ker gre Lindsey letos tako dobro, bom po mojem letel bolj pod radarjem kot leta 2006," je Miller zapisal prejšnji teden v svojem blogu. Tokrat sta pozornost in pritisk uperjena na samo letos devetkratno zmagovalko tekem za svetovni pokal.
Tekmovalko, ki je živo nasprotje genialnega, "žurerskega" in uporniškega Millerja, je predana treningu, pridno sodeluje z mediji in reprezentanco, ne pije, ne hodi ven, ne podaja kontroverznih izjav (kot je bila, denimo, tista Millerjeva o tem, kako je težko smučati z mačkom). Sposobna je osvojiti pet zlatih medalj. A to so rekli leta 2006 tudi za Bodeja, ki je sezono pred tem osvojil veliki kristalni globus.
Brez obžalovanj?
Miller je takrat "pogorel na celi črti", čeprav je imel dobro izhodišče v smuku in kombinaciji. Ameriški mediji so ga raztrgali, njegova družina je dobivala cel kup grozilnih pisem - tako je Američane razburil Bodejev neortodoksni odnos do največjega športnega dogodka na svetu. Olimpijske igre je odpravil kot "brezvezne", večere v Torinu pa preživel v družbi steklenic in Playboyevih zajčic. "Ničesar ne obžalujem, žural sem na olimpijski ravni," je takrat nonšalantno zavrnil obtožbe. Pozneje je trdil, da so mediji vso stvar prenapihnili.

Še lani je trdil, da ga na olimpijske igre ne bo in vse do septembra smo bili prepričani, da se eden najbolj nadarjenih smučarjev vseh časov sploh ne bo več vrnil v svetovni pokal. A se je - finančne težave so ga celo prisilile, da požre ponos in se vrne pod okrilje reprezentance -olimpijskih iger po lastnih besedah ter po besedah sotekmovalcev tokrat lotil resno. Se je pri 32 letih le zresnil? Ga je steznilo očetovstvo? (Miller veliko časa med tekmami preživi pri hčerki Daicey v San Diegu, op. a.)
"Tokrat se bolj veselim olimpijskih, ker čutim, da se vsi koščki bolj sklapljajo. Fizično sem bolj fit, mentalno se počutim bolje, moja oprema je dobra," zatrjuje Miller v blogu – intervjujev namreč še naprej ne daje. O "fit" delu bi se sicer dalo razpravljati. Ker se je v zadnjem hipu odločil za vrnitev v beli cirkus, poletnega treninga sploh ni imel, decembra ga je še dodatno oslabila poškodba gležnja, januarja pa je bilo pomanjkanje Američanove kondicije boleče očitno, ko ni zdržal zadnjega zavoja mučno dolgega smuka v Wengnu (dan po tem, ko je zmagal na kombinaciji – njegova prva zmaga v skoraj dveh letih).
"Rekel bi, da Bode fizično ne bo 100-odstoten," priznava glavni ameriški trener Sasha Rearick. "V zadnjih tednih se je trudil, da bi dosegel tisto raven, a mislim, da ne bo v svoji najboljši formi. Telo potrebuje čas – ne moreš en dan dvigati uteži, naslednji pa že biti 'fit'."
Neizkoriščen potencial?
Težko je reči, zakaj in kdaj so olimpijske igre za karizmatičnega Američana postala taka boleča točka. Še njegovi najbližji ne poznajo odgovora na to. "Vedno je čutil, da imajo ljudje nerealistična pričakovanja od njega," razlaga njegov nekdanji trener John McBride. Pa čeprav je Bode spravil olimpijsko "opico" s hrbta že pred davnimi osmimi leti, ko je kot nasmejani, preprosti, priljudni (RES davni časi) 24-letnik nepričakovano osvojil dve srebrni medalji.
A štirikratni svetovni prvak (v 4 različnih disciplinah) se kljub osvojitvi drugega kristalnega globusa leta 2008 že dalj časa "išče" – na zadnjih dveh svetovnih prvenstvih je ostal brez ene same medalje, lani pa v svoji najslabši sezoni prvič v skoraj desetletju ni zmagal niti enkrat, zadnje štiri tekme pa je preprosto izpustil. Večina poznavalcev in celo tistih, najbližje Millerju, je bila prepričana, da bo dokončno obesil smučarske čevlje na klin.
Smuča le zase
A jih je znova (kot že tolikokrat prej) presenetil. "Hotel se je osvoboditi vsega in preprosto videti, da ko se bo zbudil nekega septembrskega jutra, če ga bo še kaj klicalo, da ostane smučarski tekmovalec," razlaga Millerjev agent Lowell Taub. "Ne ker bi ga potisnil kakšen trenutek ali trenerji,
ali agenti, ali sponzorji ali mediji. To je hotel sam zase. Če čuti, da smuča zaradi pravih zrokov in prave motivacije, je precej uspešnejši, kot če čuti, da smuča zaradi zunanjih sil."
Skratka – ker letos nihče od njega ne pričakuje nemogočega in ker letos ni ON tisti, ki je na
naslovnicah vseh ameriških predolimpijskih športnih naslovnic, se lahko v miru odloči, v koliko disciplinah bo nastopil. Še vedno je tako velik zvezdnik, da ga mesto v olimpijski ekipi čaka v vseh petih (tudi v veleslalomu, kjer v nasprotju z drugimi prijavljenimi štirimi Američani nima še niti ene točke, kar pomeni, da nekdo – bodisi Tommy Ford, bodisi Jake Zamansky bodisi Tim Jitloff – ne bo najbolj hvaležen starejšemu reprezentančnemu kolegu).
"Če bom smučal v vseh 5 disciplinah, je odvisno od tega, kako bo moj gleženj zdržal in kako se bo držalo moje telo," je zapisal Miller, ki še kar vztraja, da ima potrebno hitrost, da konča na stopničkah v vseh 5 disciplinah. Talenta, da mu to uspe, mu sicer nihče ne oporeka, vprašanje je le, ali nepredvidljivi smučar spravi skupaj celotno vožnjo.
"Edina stvar, ki jo pričakujem od Bodeja, je, da na vsaki tekmi odsmuča navdihujočo vožnjo. To bi rad videl od njega," pove Rearick. "Da spusti vse zavore in pokaže tak tip smučanja, s katerim se je predstavljal vso svojo kariero in ki je bil navdihujoč zanj, za oboževalce ter za trenerje. Tega se veselim in to pričakujem."
In mi z njim.