Tako je torej danes. Včasih pa je bilo povsem drugače. Praznovanje 3. februarja, rojstnega dne Valentina Vodnika, ki so ga povezovali kar z bližnjo svečnico, je namreč še pred stotimi leti v marsikaterem kraju na Slovenskem pomenil dobrodošlo gibalo sicer sive zimske vsakdanjosti.

Kratek, a pomemben življenjepis
Valentin Vodnik je živel od 3. februarja 1758 do 8. januarja 1819, torej mesec dni manj kot 61 let, a je v tej dobi razvil mnogotere sposobnosti. Po svojem prvobitnem poklicu je bil redovniški duhovnik in pozneje profesor na gimnaziji, poleg tega pa je slovel še kot pesnik, pisatelj, slovničar, časnikar, arheolog, planinec, numizmatik in še marsikaj.
Čeprav je najbolj znan kot pesnik, pa je še največ ustvaril na pisateljskem področju. Loteval se je vsemogočih tematik – od koledarjev in pratik, urejanja Ljubljanskih novic, zgodovine Kranjske in sosednjih dežel, abecednika in slovnice, krščanskega nauka, nemško-slovensko-latinskega slovarja do kuharskih bukev in porodničarskega pouka za babice. Vse to pestro in mnogostransko pisanje je pripomoglo k njegovi popularnosti med izobraženci, predvsem pa tudi med preprostimi ljudmi, saj skoraj ni bilo slovenske hiše, ki bi ne posedovala katere izmed njegovih knjig. Od tega spoznanja do čaščenja njegove osebnosti je bil torej potreben le kratek korak in kmalu je postal ljubljenec slovenske javnosti.

Začetek stoletne slave
Valentin Vodnik je umrl kot upokojeni profesor v zasebni hiši, ki je stala na začetku sedanje Miklošičeve ulice v Ljubljani. Pokopan je bil pri sv. Krištofu, kjer so mu njegovi častilci in prijatelji še istega leta postavili nagrobni spomenik. Ta kamniti steber je odtlej spominjal na njegovo zemeljsko bivanje, njegovi nekdanji učenci in prijatelji pa so ga sklenili počastiti tudi v svojih pesniških in proznih delih. Tako se ga je Franc Ksaver Andrioli že pet let po njegovi smrti spomnil s kratkim življenjepisom v celovškem nemško pisanem listu Carinthia.

Opevan pa je bil tudi že v prvih knjižicah zbornika Kranjska čbelica, ki so začele izhajati dobro desetletje po njegovi smrti.

Kmalu zatem pa je prenovo doživel tudi že njegov spomenik, na katerega so dali vklesati njegove verze: "Ne hčere ne sina po meni ne bo ...", kakor je določil Vodnikov nekdanji učenec, pesnik France Prešeren. Ob življenjskih podatkih pa so še dodali: "Postavili 1819, popravili 1839 perjatli."

Leto dni pozneje so že v drugi izdaji izšle Vodnikove pesmi. Tokrat so bile podpisane tudi z njegovim imenom, kajti prva izdaja "Pesme za pokušino" je leta 1806 izšla brez navedbe avtorja. Za ponatis je ob sodelovanju prijatelja Franceta Prešerna poskrbel bogati ljubljanski trgovec Andrej Smole.

Prvi odzivi v glasbi
Vodnikove preproste poskočnice so kar klicale po uglasbitvi, tako da je še v času svojega življenja lahko slišal, kako se njegove pesmi prilegajo raznim napevom. Te skladbice so se potem razširile po vsem slovenskem prostoru, posebno pa še na Kranjskem. Tako se nam je ohranilo poročilo doktorja Janeza Bleiweisa, ki je junija 1845 obiskal Bled in so mu tamkajšnji fantje zapeli vrsto narodnih in sodobnih viž. Pozneje je v svojem tedniku Novice zapisal: "Slišal bodeš tu, moj ljubi popotnik! med mnogimi ljudskimi pesmimi tudi Vodnikove, Dr. Prešernove, Ahacelnove, Stanigove, in več drugih pesem iz krajnske čbeliče in naših novic z prav lepimi vižami …"

Bleiweis si je prizadeval, da bi te pesmi slišali tudi v Ljubljani. Ker pa je tamkaj delovalo le nemško gledališče, je dosegel, da so že osem mesecev pozneje, 14. februarja 1846, štiri od teh na Bledu slišanih pesmi zapeli nemški pevci na svoji redni predstavi. Kar dve od njih sta bili Vodnikovi: Zadovoljni Krajnec (Od straže hrvaške ...) in Moj spominik (Kdo rojen prihodnih …). Zaradi velikega uspeha - prireditev se je namreč morala ponoviti - je Gašper Mašek, skladatelj in vodja ljubljanske javne glasbene šole, te pesmi priredil za petje in klavir ali za orkester ter jih dal v prosto prodajo. Tako so Vodnikove pesmi prvič prišle tudi med notne izdaje.

V revolucionarnem letu 1848
Nemška predstava, na kateri so leta 1846 zapeli tudi Vodnikovi pesmi, je bila le osamljen pojav tedanjega predrevolucionarnega časa. Ko pa je bila marca 1848 dana svoboda tudi na kulturnem področju, so Slovenci zopet opozorili na prvaka Valentina Vodnika. Dne 30. maja je novoustanovljeno »Slovensko družtvo« pripravilo svojo prvo javno prireditev, imenovano »beseda«. Z uspehom so recitirali njegovo pesem Veršac, med glasbenimi točkami pa so poslušalci lahko prisluhnili dvospevu "V spomin Valentina Vodnika", ki ga je na besedilo Franceta Prešerna zložil Jurij Flajšman.

Slovensko družtvo je potem jeseni poskrbelo, da je 21 slovenskih skladb, ki so bile v letih od 1846 do 1848 zapete v nemškem stanovskem gledališču, izšlo v dveh notnih zvežčičih z naslovom "Slovenska Gerlica". V prvem je objavljen tudi Vodnikov "Zadovoljni Krajnc", v drugem pa "Moj spominik".

Prvo slavje v Vodnikov spomin
Dunajska revolucija je leta 1848 izbruhnila šele meseca marca, ko je bil Vodnikov rojstni dan že mimo. Na začetku tistega leta so bile slovenske prireditve še prepovedane, zato pa so že februarja naslednje leto (1849) slovenski rodoljubi pripravili posebno predstavo Vodniku v čast. Prireditev z naslovom "Slave Venec" je bila seveda v nemškem gledališču, program pa v celoti slovenski. Spored je bil dokaj pester, sestavljen iz govora v Vodnikov spomin, glasbenih točk in predigre Device Orleanske. Od Vodnikovih pesmi pa so spet zapeli njegovo "Moj spominik".

Po Prešernovem vzoru
Naključje je hotelo, da je le teden dni pred omenjeno ljubljansko prireditvijo v Kranju umrl pesnik France Prešeren. Ker v mestu ni imel sorodnikov, so se njegovi prijatelji kmalu po pogrebu dogovorili, da mu postavijo lep nagrobni spomenik. Denar zanj je začelo zbirati ljubljansko "Slovensko družtvo".

To dejanje pa je že jeseni 1849 navdihnilo posebno druščino gorenjskih rodoljubov, ki se je nekega dne zbrala pri Podnartovcu, znani gostilni v vasici Podnart. Ker je zbiranje prispevkov za Prešernov nagrobnik počasi steklo, Valentin Vodnik pa je tovrstno obeležje že imel, so se dogovorili, da za bližajočo stoletnico Vodnikovega rojstva, do katere pa je seveda manjkalo še skoraj deset let, zanj pripravijo dostojen spomenik, ki bi stal pred njegovo rojstno hišo "pri Žibertu" v Zgornji Šiški.

Življenjepis in priprave na spomenik
Petdeseta leta 19. stoletja pomenijo obdobje policijskega absolutizma, ki je dušil narode v avstrijski monarhiji. Kljub temu pa je bilo nekaj upanja, da bodo gorenjski prijatelji uresničili zamisel o spomeniku v čast Valentinu Vodniku. Še prej pa je v Koledarčku za leto 1854 znova izšel tudi njegov življenjepis, ki ga je tokrat pripravil takrat še slovensko čuteči Dragotin Dežman. Ta je poudaril vse Vodnikove zasluge za slovensko kulturno gibanje konec osemnajstega in na začetku devetnajstega stoletja.

Tri leta pozneje pa je že nastopil čas, da vrli Gorenjci slovensko javnost obvestijo o svoji nameri. Dr. Lovro Toman, rojen domačin iz Podnartu bližnje Kamne Gorice in glavni pobudnik za postavitev spomenika, je 7. novembra 1857, tri mesece pred bližajočo se stoletnico Vodnikovega rojstva, v Novicah pozval slovensko javnost, naj daruje prostovoljne prispevke. Spomenik naj bi stal pred Vodnikovo domačo hišo v Zgornji Šiški. Poleg njega pa se je štiri dni pozneje oglasil še dr. Etbin Costa, ki je pesnike in pisatelje pozval, naj prispevajo dela in članke o Vodniku, ki bi jih uredili v spominski zbornik.

Načrta sta bila lepa, a kaj ko je primanjkovalo časa za njuno uresničitev do napovedane Vodnikove obletnice. Tega se je nedvomno zavedal tudi eden izmed bralcev Novic, ki je predlagal, naj se do 3. februarja na hiši v Šiški vgradi le spominska plošča, spomenik pa pozneje postavi v Ljubljani. Prvo javno poročilo o nabranih prispevkih, ki je bilo v Novicah objavljeno 25. novembra, je jasno nakazovalo, da je imel ta predlagatelj prav. In tako so do napovedane stoletnice dejansko pripravili le spominsko ploščo iz črnega marmorja. Zlati napis je izpričeval: "Tu se je rodil 3. svečana 1758 Valentin Vodnik, pervi slovenski pesnik." Ploščo so namestili na hišno pročelje, ki je obrnjeno proti glavni cesti, v prostor pod dvojico oken, ki sta gledali na kamnito mizo pod sabo. Ta kamnita miza je bila postavljena leta 1827, ko je tamkaj gospodoval še pesnikov brat Anton Vodnik in je potem postala zaščitni znak te obcestne gostilne.

Odkritje spominske plošče
Vodnikovi stoletnici je bila namenjena res lepa slavnost. Ob vsem tem je bilo pohvalno to, da sta pri slavju sodelovali obe narodnosti, slovenska in nemška.

Težišče prireditve je bilo postavljeno na 2. februar, ko je bil cerkveni praznik svečnice in je bilo pričakovati večje število ljudi. In res. Kljub snegu so tja priromali ali se s kočijami pripeljali številni obiskovalci, od preprostih ljudi do ljubljanskega župana in glavarja dežele Kranjske. Bila je navzoča tudi vojaška godba, ki je igrala nemške in slovenske skladbe. Slavnostni govornik je bil dr. Lovro Toman. Po uradnem sporedu so se navzoči zabavali v prostorih hiše, ki je bila znana kot "furmanska" gostilna, ob kateri so se dnevno ustavljali vozniki, ki so vozili tovor v Ljubljano ali potem nazaj v gorenjsko smer.

V tej starodavni hiši, ki jo je Vodnikov ded kupil še pred Valentinovim rojstvom, se je rodil nekdanji prvak slovenskih pesnikov. O tem je sam leta 1796 zapisal (posodobljeno): "Rojen sem 3. svečana 1758 ob 3. uri zjutraj v Zgornji Šiški na Jami pri Žibertu iz očeta Jožefa in matere Jera Pance iz Viča." Nekateri najbolj zagreti udeleženci Vodnikove proslave leta 1858 so hoteli dočakati natančno stoletnico njegovega rojstva, ki je nastopila v zgodnjem jutru po svečnici. Tako je kmalu prišla tretja ura, ko je v sobi, kjer je bil Vodnik rojen in je bila za to slavnost tudi primerno okrašena, pred zbrane stopil glavni slavnostni pobudnik, dr. Lovro Toman, nalil kozarec vina in nazdravil: "Šel visoko pit Savico, / Sladkih pesmi hladni vir; / Mojstru pevcev na zdravico / Nej mu teče ta požir!."

Čez dva dni, 5. februarja, je sledil drugi del prireditve - slovesna "beseda" v dvorani nemškega stanovskega gledališča, kjer so govorili, recitirali in peli. Zanimivo je, da so nemški pevci filharmoničnega društva pod vodstvom češkega dirigenta Antona Nedveda prav lepo izvajali slovenske pesmi.

Ker pa je bil Valentin Vodnik tudi nekdanji duhovnik, je bila naslednjega dne, v soboto, 6. februarja, v frančiškanski cerkvi še žalna maša v njegov spomin, pri kateri se je pela njegova poslovenjena pesem "Dan poslednji", za katero je glasbo napisal mladi skladatelj Kamilo Mašek.

Leta 1859 pa je potem z zamudo izšel tudi slovensko-nemški "Vodnikov spomenik- Vodnik Album", ki je prinesel spise več kot stotih avtorjev v obeh deželnih jezikih.

Zmagovito tudi v dobi narodnih čitalnic
Ko je leta 1859 Avstrija doživela hude poraze na italijanskih bojiščih, se je absolutizmu njenih uradnikov začel bližati konec. Cesar je bil prisiljen vrniti narodom ustavne svoboščine, ki so bile obljubljene že pred desetimi leti. Oktobra 1860 so tako Slovenci spet lahko svobodneje zadihali in to je kmalu občutil tudi Valentin Vodnik.

Že nekaj mesecev pozneje, 2. februarja 1861, je zopet nastopil njegov rojstni dan in Ljubljančani so takoj izkoristili prednost nove svobode. In tako so tudi Novice spet lahko pisale o njem in njegovi rodni domačiji: "Vodnikov dan je bil tudi pri nas na Svečnico popoldne in zvečer v rojstni njegovi hiši »pri Žibertu« v Šiški slovesno praznovan."
Navzoči so se spomnili slovesnosti pred tremi leti, se pogovarjali in peli slovenske pesmi.

Istega leta so se na slovenskem začele ustanavljati narodne čitalnice. Najprej so zaživele v Trstu - januarja1861 -, jeseni pa še v Mariboru, Ljubljani in v Celju. Ljubljanska čitalnica je pripravila svojo prvo besedo meseca novembra 1861, za Vodnikov rojstni dan pa tudi posebno prireditev. Vzporedno z njo so se februarja 1862 s prireditvami Vodniku na čast izkazali še v Gradcu in Mariboru, Celjani pa so nekoliko zamudili, ker niso našli primernega prostora za svoje novoustanovljeno čitalniško društvo.

Vodnikove "besede" in plesi
Od leta 1862 naprej je bila "Vodnikova beseda" ključna prireditev ljubljanske Narodne čitalnice v razgibanem predpustnem času. Rednemu sporedu, ki je bil sestavljen iz slovenskih in mednarodnih točk, je zato navadno sledil "sijajni Vodnikov ples". Obiskanost je bila vedno odlična in tako je čitalnica na Vodnikov račun dobro polnila svojo blagajno.

Seveda pa tudi na Vodnika samega niso pozabili. Tako sta Anton Nedved in Anton Foerster, ki sta zaporedno vodila čitalniški zbor, po eno izmed svojih skladb namenila tudi temu slovenskemu poetu. V šestdesetih letih se ga je (1865) spomnil tudi Anton Hajdrih z zahtevnejšo skladbo za pevski zbor. Na Vodnikovi "besedi" februarja 1872 pa so izvajali tudi najnovejši dramski prizor "Na Koprivniku", ki ga je napisala Luiza Pesjakova.

Fran Levstik pa je leta 1869 za Slovensko Matico pripravil novo izdajo Vodnikovih pesmi.

V tem desetletju pa je Vodnikova rojstna hiša prešla v drugo rodovino. Zadnji gospodar Vodnikovega rodu Franc Vodnik je kmalu po poroki leta 1861 z Jero Žvegelj iz Gorij pri Bledu umrl, nato se je vdova leta 1863 znova poročila, tokrat z Jakobom Matjanom iz Podgore pri Šentvidu. A ker je bil Matjan napreden mož, se gospodarstvu pri "Žibertovih" to ni veliko poznalo.

V sedemdeseta leta
"Vodnikove besede" so v Ljubljani postale stalnica, konec sedemdesetih pa so se sistematično razširile tudi zunaj nje. Poleti 1878 se je namreč tudi v Spodnji Šiški ustanovila Narodna čitalnica, ki je do Valentina Vodnika čutila še poseben dolg. Duša njenega delovanja je bil mladi podjetnik Anton Knez, ki je bil z Vodnikom tudi v sorodu, saj je njegova mati, rojena kot Ana Vodnik, izvirala iz Žibertove hiše v Zgornji Šiški. Šišenski čitalničarji so že februarja 1879 napravili prvo "Vodnikovo besedo" in te prireditve potem nadaljevali vsako leto. Da se program ne bi preveč ponavljal, so v Šiško vabili tudi posameznike in skupine iz Ljubljane ali okolice.

Edino slovensko založniško društvo Glasbena Matica, ustanovljeno leta 1872, je leta 1878 izdalo že svoj peti zvezek zborovskih partitur, kjer je Anton Nedved objavil svojo skladbo za moški zbor in kvartet, imenovano "Vodniku".

Leta 1878 pa je mojster slovenskih pevcev segel tudi na Primorsko, kjer se je v Dolini pri Trstu rodilo pevsko in bralno društvo Valentin Vodnik (ki obstaja še danes).

Novo obeležje v osemdesetih
Leta 1880 se je novi hišni gospodar Jakob Matjan lotil temeljite prenove Vodnikove domačije. Tako je ta, skupaj s paviljonom na vrtu, še povečala krog rednih obiskovalcev. V poletnem času so bile tam tudi prireditve šišenske Narodne čitalnice.

Sicer pa je bil začetek osemdesetih let na Kranjskem v znamenju praznovanja 800-letnice dežele pod žezlom Habsburžanov. Ob tej priložnosti je bilo na Slovenskem veliko prireditev. Eno izmed njih so pripravili tudi šišenski čitalničarji in na njej z veseljem predstavili Foersterjev "Venec Vodnikovih in na njega napisanih pesmi", ki je leta 1883 izšel tudi v svoji krasotni izdaji.

Šest let pozneje pa se je Vodnikovemu spominu poklonila tudi Ljubljana. Ob sedemdesetletnici svoje smrti je končno le dobil spomenik, ki so ga načrtovali že leta 1858. Bronasti kip na kamnitem podstavku je oblikoval Alojz Gangl, odkrili pa so ga konec junija 1889. Prireditve so trajale kar tri dni (28., 29. in 30. junija), znani skladatelj dr. Benjamin Ipavec pa je prav za to priložnost napisal prekrasno kantato "Vodniku".

Vodnik nepozabljen tudi v devetdesetih
Že leta 1890 je izšla nova knjiga o Vodniku "Valentina Vodnika izbrani spisi", ki jo je za Slovensko Matico uredil profesor Franc Wiesthaler. Delo obsega 319 strani in poleg znanih objav prinaša tudi vsebino Vodnikovih rokopisov. Že leto zatem je isti urednik za Družbo sv. Cirila in Metoda pripravil "Pesni Valentina Vodnika", ki so izšle kot šesti zvezek njene Knjižnice.

Prostor, kjer je stal novi Vodnikov spomenik, se je prej imenoval Valvazorjev trg. Leta 1892 pa so ga preimenovali v Vodnikov trg. Za pesnikovim hrbtom je tedaj stalo še poslopje stare ljubljanske gimnazije – liceja. Leta 1895 pa je bil ta ob potresu tako poškodovan, da so ga morali odstraniti. Na njegovem mestu pa so uredili živilski trg, kar velja še danes.

Valentin Vodnik pa se je poleg Slovencev priljubil tudi Hrvatom, zato v "Hrvatski pjesmarici", ki je izšla leta 1893 med dodatkom slovenskih pesmi, najdemo tudi njegovega "Zadovoljnega Kranjca".

Leto 1893 pa je prineslo nov Vodnikov spomin. Tega leta so na Koprivniku v bohinjskih hribih praznovali stoletnico župnije. Valentin Vodnik je bil njen prvi dušni pastir in je tamkaj služboval med letoma 1893 do 1796. Domačini so se ga ob tej priložnosti spomnili in mu na župnišču vzidali spominsko ploščo, ki so jo slovesno odkrili 27. avgusta tega leta.
Nedaleč stran pa je tedaj že čakalo mesto za nov Vodnikov spomin. Leta 1893 se je namreč ustanovilo Slovensko planinsko društvo, ki je svojo prvo kočo (Orožnovo) postavilo nad Bohinjsko Bistrico že poleti 1894. Dvajsetega avgusta 1895 pa je minilo ravno sto let, kar je bil Vodnik kot koprivniški župnik prvič na Triglavu. V spomin na ta dan so slovenski planinci svojo najnovejšo stavbo, ki so jo zgradili na Velem polju - na bohinjski strani triglavskega pogorja - imenovali Vodnikova koča. Slovesno odprtje je bilo 19. avgusta 1895.

Le kak teden predtem pa sta Jakob Aljaž, župnik v Dovjem, ki je 7. avgusta 1895 na Triglavu postavil svoj znameniti stolp, in jeseniški kaplan Jakob Matjan med Malim in Velikim Triglavom postavila kamnito ploščo v spomin Vodnikovega stoletnega obiska vršaca naših gora. Jakob Matjan je bil sin novega gospodarja Vodnikove domačije. Dne 6. junija 1866 je bil rojen v isti hiši in isti sobi kot slavni pesnik Valentin.

Vodnikova koča je bila pozneje prestavljena nekoliko višje ob planinsko pot, pozneje pa še povečana v obsežnejši Vodnikov dom.

Novo stoletje
Leta 1900 je bil Valentin Vodnik na Slovenskem uveljavljeno ime. Izšlo je že veliko knjig z njegovimi deli, obstajalo pa je tudi kar nekaj obeležij, ki so v bronu, lesu in kamnu ohranjala njegov spomin: nagrobnik pri sv. Krištofu, plošče v Zgornji Šiški, na Koprivniku, v Triglavskem pogorju, spomenik v Ljubljani in koča v Bohinjskih hribih. Tudi Prešeren je bil tedaj že dovolj počaščen, a ga je komaj dohiteval, če pomislimo na to, da je spomenik v Ljubljani dočakal šele 10. septembra 1905, torej šestnajst let za Vodnikom.

Oba pesnika so v tej dobi odkrili tudi založniki razglednic, izdelovalci mavčnih odlitkov in podobni. Vodnik je leta 1902 v Spodnji Šiški dobil tudi svojo "cesto". Po njem so poimenovali pot, ki vodi mimo njegovega doma. Leta 1913 so jo še podaljšali na ozemlje Zgornje Šiške, nato pa tudi čez Dravlje, tako da danes pelje do vasi Pržan.

Po Vodniku so še pred prvo svetovno vojno poimenovali šišensko politično društvo, pred desetletji pa tudi osnovno šolo v Zgornji Šiški.

Med obema vojnama
Stoletnice Vodnikove smrti so se Slovenci spomnili 8. januarja 1919. Ker je bil to čas le nekaj mesecev po koncu prve svetovne vojne, ni bilo pravega vzdušja za praznovanje takih jubilejev. Kljub temu pa je bila slavnost v ta namen celo na zasneženem Koprivniku v bohinjskih hribih.

Leta 1925 je Vodnik doživel ponovno počastitev, ko je bila ustanovljena nova knjižna založba Vodnikova družba. Ta je od takrat vsako leto pripravila koledar - Vodnikovo pratiko in vrsto zanimivih knjig.

Leta 1929 pa so Vodnika - in njegovo pesem Ilirija oživljena - spet potegnili na plano, ko so praznovali obletnico Ilirskih provinc in Napoleonu v Ljubljani postavili spomenik, trg ob njem pa preimenovali v Trg francoske revolucije.

Vodnikova domačija
Rojstna hiša Valentina Vodnika, Zgornja Šiška 17, po domače pri Žibertu, je že trideset let osrednja kulturna ustanova tega dela mesta Ljubljane. Pred dvema desetletjema je spadala še v občino Ljubljana Šiška.

Že pred prvo svetovno vojno je v Spodnji Šiški umrl Josip Vodnik, zadnji neposredni moški potomec Vodnikove rodbine. Matjanova hči pa se je omožila v družino Pogačnikovih, ki je poslej gospodarila na njenem in Vodnikovem rojstnem domu.

"Pri Žibertu", "pri Kamniti mizi" ali "pri Matjanu", kakor se je v času 19. stoletja reklo pri tej hiši, je bila še do tridesetih let prejšnjega stoletja gostilna, pozneje pa je bila stavba preurejena v zasebna bivališča. Po drugi svetovni vojni je bila podržavljena in je počasi začela propadati. Ponovno prenovo je doživela šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in bila pred Prešernovim dnem leta 1984 odprta za javnost. V njej sta bili urejeni spominska soba Valentina Vodnika in njegovih sodobnikov ter galerija likovne umetnosti, kar se je ohranilo vse do danes, ko hiša nudi streho še nekaterim drugim dejavnostim kulturnega pomena.

Je res dovolj spomina?
"Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina: me pesmi pojo," je zapisal Valentin Vodnik v svoji pesmi "Moj spomenik". Je njegovega spomina res dovolj? Vsekakor, čeprav ga ne slavijo več tako kot v času prejšnjih generacij. Vendar pa se nekdaj ovenčani prvak slovenske poezije tudi zdaj, ko so ga poleg nekdanjih obeležij počastili še z lastnim muzejem, nad svojimi "zadovoljnimi Kranjci" prav gotovo ne more pritoževati.