Leta 2002 so arheologi pod vodstvom dr. Antona Veluščka med čiščenjem drenažnega jarka na Stari gmajni pri Vrhniki odkrili najprej jesenovo kolo in nato še zraven pripadajočo hrastovo os. Raziskave so pokazale, da je kolo staro kar 5.200 let, da se mu je uspelo tako dolgo upirati času, pa se moramo zahvaliti stalni prepojenosti barjanskih zemeljskih plasti z vodo. Vendar če omogoča mokro okolje dolgo ohranitev lesenih in drugih organskih predmetov, pa ima izpostavitev mokrega lesa kisiku in pospešenemu delovanju mikroorganizmov ravno nasproten učinek. Če namreč takšnega predmeta ne hranimo v mokrem okolju, se lahko izpostavljen zraku že v nekaj urah izsuši, skrči in deformira.
Zato se je po odkritju sočasno z veseljem med arheologi pojavil tudi strah, kaj storiti s tem občutljivim materialom, da se bo ohranil za prihodnje generacije. Javnost je kolo za en dan že lahko videla, zatem pa so ga poslali v konzervatorsko-restavratorsko delavnico Rimsko-germanskega muzeja v Mainzu, kjer jim ga je v štirih letih uspelo konzervirati s pomočjo melaminske metode.
Kot nam je pojasnila avtorica razstave in kustosinja za prazgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana Irena Šinkovec, so vodo v kolesu nadomestili s smolo kauramin in ga počasi osušili. "Kolo je v tem primeru stabilno, ni več mokro in ni ogroženo z mikroorganizmi," še pojasnjuje arheologinja.
Zdaj je na kolesu ponovno jasno vidna ožganina, s katero so spretni koliščarji les zaščitili. Kolesu zdaj ustrezno mikroklimo zagotavlja posebna nepredušno zaprta komora, ki vzdržuje stalno relativno vlago in preprečuje prodor ultravijoličnih žarkov. Kot je pojasnil konstruktor komore Anton Kambič, je kolo zdaj impregnirano, kar omejuje nadaljnje raziskave. Zato so manjši del kolesa izsušili pri zelo nizki temperaturi in vakuumu in bodo lahko ob morebitni izpopolnitvi tehnologij in metod opravili naknadne raziskave.
Tako razstavljeno kolo skupaj z drugimi predmeti na razstavi Kolo, 5.200 let – za javnost bo odprta od petka do 20. aprila prihodnje leto – pripoveduje o življenju koliščarjev in številnih najdbah, pa tudi o tem, kaj izum kolesa pomeni za današnji čas.
Premagovali so tudi več tisočkilometrske razdalje
Najdeno kolo je bilo pred približno 5.200 leti del enoosnega dvokolesnega voza, ki sta ga praviloma vlekli dve živali, najverjetneje govedo. Sicer so ljudje takrat najraje potovali po vodnih poteh, po kopnem najpogosteje peš, od konca 4. tisočletja pred našim štetjem pa je voz znatno olajšal premagovanje poti. Najdbe surovin in uvoženih predmetov nam povedo, da so ljudje tedaj obvladovali tudi več tisočkilometrske razdalje, kar si je zaradi neprehodnosti ozemlja težko predstavljati. Analize nekaterih predmetov, ki so jih našli na Ljubljanskem barju, tako kažejo stik z Balkanom, pa tudi s severom Apeninskega polotoka in Alpami.

Prve utrjene poti
Vprežni voz je prinesel povečanje znanja v obdelavi lesa, obenem pa zahteval ureditev poti, ki so omogočale prevoz tovora najprej v krajših, pozneje vse bolj daljših razdaljah. O predrimskih cestah ni dosti znanega, pojasnjuje Irena Šinkovec, tudi niso bile načrtno grajene, vsekakor pa so jih uporabljali. "Na primer v švicarskih koliščih in nekaterih nemških najdiščih so bila odkrita bruna, ki so bila namenjena za povezavo med koliščem na mehkih tleh in trdino," pravi.
Najdba barjanskega kolesa med drugim spomni, da so bile cestne povezave prisotne še pred prihodom Rimljanov. Veliki graditelji so marsikje naleteli na že utrjene poti, te seveda izboljšali, številne pa zgradili tudi povsem na novo.

Gradnje cest na močvirnih predelih, kjer bi bil sicer prehod skoraj nemogoč, so dokazano potekale že v 4. stoletju pr. našim štetjem. Ceste – široke so morale biti za vsaj eno vozilo – so gradili še pred iznajdbo kovin, kar pomeni, da so imeli na voljo preprosto in okorno orodje. Osnovo cest na močvirnem predelu so predstavljale prečne palice, ki so jih med seboj povezali z vzdolžnimi palicami, nosilno podlago pa nato zasuli s kamnitim drobirjem ali peskom.
Še pomembnejše in predvsem starejše povezave od cest so bile vodne poti, po katerih so koliščarji vozili z drevaki, tudi do 12 metrov dolgimi čolni iz enega debla.
Koliščarji – spretni rokodelci
Barjansko kolo je tudi pričevalec o tem, kako spretni rokodelci so bili koliščarji. Kolo je natančno izdelano iz jesenovih plošč, ki so povezane s štirimi letvam. Dodatno so bile zvezane z vrvjo, ki pa se ni ohranila. Dendrokronološke raziskave, ki temeljijo na določanju koledarskega leta z analizo štetja in merjenja branik, so pokazale, da je bilo drevo, iz katerega je izdelano kolo, staro okoli 80 let, deblo pa je merilo v premeru vsaj 40 centimetrov. Že koliščarji so dobro vedeli, da je jesen žilav in trden les, prav tako pa doseže dimenzije, ki so jih potrebovali za večje predmete. Sicer pa so podobna kolesa znana tudi s hribovitih delov Švice in jugozahodne Nemčije.
Hiše so obnavljali vsako leto
Voz so najverjetneje uporabljali za krajše razdalje, z njim pa poleg pridelkov s polj tovorili tudi velike količine lesa, potrebne za izdelavo hiš. Jesenov in hrastov les so najraje uporabljali tudi za pilote hiš, za katere pa natančno ne vemo, kako so bile videti. Najverjetneje dvokapne strehe so pokrili z lubjem, iz lesa so bile izdelane tudi stene, vanje pa so prepletli še veje in plasti gline ter jih morda obložili z lubjem. Hiše je arheologom uspelo rekonstruirati s pomočjo kolov, najdenih na najdišču Parte - Iščica. Tam so bile hiše velike približno 3,5 krat 7 metrov, med seboj pa oddaljene od 2 do 3 metre. Vsako leto so jih popravljali, na novo pa jih postavili po 10-20 letih.
Na ognjišču so kuhali mesne in zelenjavne jedi ter toplotno obdelali tudi mleko. Domnevajo, da so živeli približno polovico današnje pričakovane življenjske dobe. Zanimivo je, da so ob sicer skromni zdravstveni oskrbi izvajali tudi zahtevnejše kirurške posege na lobanji.
Kolo, eden najpomembnejših izumov
Prva kolesa naj bi uporabljali v Mezopotamiji v sredini 4. tisočletja pr. našim štetjem, medtem ko nekatere teorije izum pripisujejo prav prazgodovinski Evropi. Danes ob kolesu pomislimo predvsem na nepogrešljiv del prevoznega sredstva, vendar so ga sprva verjetno uporabljali za lončarjenje, saj je olajšal in predvsem pospešil izdelavo lončenih posod. Najstarejša kolesa so bila lesena in polna, uporabnejša in gibljivejša pa so postala z odkritjem kovin. Kolo je olajšalo tudi mletje žita, v antiki je postalo del oblegovalnih naprav in druge vojaške opreme, konec 2. tisočletja pr. n. št. pa so ga na Kitajskem in v Indiji spretno uporabili kot del kolovrata.

S kolesom je imel tudi izumitelj Leonardo da Vinci izvrstno izhodiščno točko za vse svoje izume. In že v dobrem stoletju po dobi tega renesančnega moža najdemo zametke prvega poskusa avtomobila na nožni pogon. Kot vemo, so prelomni trenutek izuma štiritaktnega motorja z notranjim zgorevanjem dočakali leta 1876. Kako nagel je bil razvoj od izumiteljskega 19. stoletja, vemo, pa vendar se podoben dvokolesni voz, s kakršnim so se nekoč prevažali koliščarji, še danes uporablja v nekaterih odročnejših delih sveta.
Kolo se vrti v prihodnost
V Mestnem muzeju Ljubljana so si zamislili večplastno razstavo, na kateri barjansko kolo ne pripoveduje le o preteklih obdobjih, ampak je predstavljeno tudi kot eden najpomembnejših tehnoloških izumov, pa tudi kot simbol vrtenja v drugačni razsežnosti časa in prostora.
Izumi na slovenskih tleh niso nastajali samo v preteklosti, ampak nastajajo še danes, poudarja soavtor razstave Miha Turšič iz KSEVT-a. Med slovenskimi ikonami, ki bi lahko čez 5.000 let podobno vznemirile naše zanamce, izpostavlja prvo arhitekturo v vesolju Hermana Potočnika Noordunga in Voyager Antona Mavretiča. "Projekt Voyager je v bistvu najbolj oddaljen človeški produkt, kar jih je kadar koli bilo v vesolju," pravi Turšič in nadaljuje: "Ta počasi zapušča nadzor človeka in se emancipira od vseh nas. S tem hkrati se konzervira za daljši čas. Naši zanamci, ki bodo raziskovali vesolje, bodo prišli tudi do tega projekta. In čez sto tisoče let bo še vedno nekje v globini vesolja in bo relevanten element za razumevanje, kako smo v današnjem času gledali na prihodnost."