Radijska igra je kaj hitro dobila kultni status in nekaj let pozneje so posneli še istoimenski film. Pa strip? "To bi bilo prvič in zelo verjetno tudi zadnjič, da nekdo, ki očitno ni čisto pri sebi, prenese dobesedno celoten avdiozapis neke radijske igre v stripovsko obliko. Brez priredbe ali kakršnih koli okrajšav. Pa da vidimo," je v napovedi o njem zapisal njegov avtor.

Nekaj več o fenomenu, imenovanem Butnskala, preberite v spodnjem intervjuju.

Pred kratkim je Butnskala izšla v obliki stripa, ki je doživel predstavitev v Kinu Šiška. Je to vzbudilo tudi spomine na čas, ko je nastala radijska igra?
Na predstavitev stripa v Kinu Šiška sem šel sicer zelo nerad, vendar me je k temu zavezovala pogodba z založbo. Nato mi je za to predstavitev čestitalo več ljudi kot pa za sam strip. Ko je nastala Butnskala kot radijska igra, je bilo seveda bistveno več entuziazma, saj je bil to takrat pravi preboj. Tukaj je tudi preprosto dejstvo, da smo bil pač mlajši in smo imeli več energije, tudi za razne ekscese. Tako smo na primer iz Save zvlekli ogromne skale in jih s katrco prepeljali v Ljubljano. Nato sem jih poslikal s fluorescentnimi barvami, jih popisal in narisal točke, v katere se je treba zaletavati. Te skale smo potem razpostavili po središču Ljubljane, vendar so v enem tednu vse izginile.

Izvorna Butnskala je bila posneta leta 1979, nadaljnje dejavnosti pa so sledile v naslednjem letu. Takrat so bili organizirani tudi poslušalni večeri v Škucu, ki so trajali slab teden, saj smo vsak dan izvedli eno od šestih nadaljevanj. Prostor je bil nabit do zadnjega kotička in skoraj uro, kolikor je trajalo eno nadaljevanje, je bila popolna tišina. Vladalo je posebno vzdušje; povsod so gorele sveče, s Filipčičem sva organizirala tudi razstavo potrebščin za Butnskalarje - med njimi so bili na primer razni "butnaparati" in čelade za tiste, ki imajo premehke lobanje.

Strip prinaša zdaj še v ilustracijah zares celotno radijsko igro. Od kod odločitev za tako natančni oziroma kar dobesedni prenos na ravni besedila?
Nastanek stripa Butnskala pa je zame prejkone zgolj arhivsko delo, saj sem - kolikor se je dalo - natančno zapisal celotno radijsko igro brez kakšnih redukcij. Kar nekaj težav sem imel s fonetičnimi zapisi pri prenosu celote v strip. Ker je bilo najino radijsko besedilo improvizirano - zdaj morda deluje, da je po 35 letih napisan dejanski scenarij radijske igre. Nekako tako, kot sem zapisal v spremni besedi: "Kakor bi želel izreči neizrekljivo", saj gre pri avdiohumorju za specifičen način podajanja vsebine prek pačenja glasov, petja, glasbene podlage in tako dalje. Še posebej zabavno je bilo, ker sva dva človeka odigrala vse vloge, česar nama še takrat niso verjeli, saj so naju pogosto spraševali, koliko nas je bilo pri snemanju. To je bil precej zanimiv fenomen te radijske igre, drugi pa je bila zagotovo njena absurdnost.

Kakšna je bila vloga Radia Študent pri nastanku prve različice Butnskale?
Prvo različico radijske igre sva posnela leta 1979 na magnetofonu, ki sem si ga izposodil na Radiu Študent. Vsak teden sva posnela eno epizodo, nato je File (Emil Filipčič, op. a.) ta grob material nesel na radio, kjer je tonski mojster Silvester Žnidaršič posnetek mogoče samo malo spredaj in zadaj pristrigel, tako da ni bilo neke dejanske montaže. Zato se mogoče ta različica kdaj tudi malo vleče, saj je skorajda dokumentarna. Tudi vmesne tišine niso tako mučne, ljudje so jih kar nekako sprejeli.

Dodana je bila le še glasba iz muzikala West Side Story (Zgodba z zahodne strani, op. a.), pa File je še dodal nekaj strahotno morečega, tako da sem se zdaj, ko sem pripravljal strip, prav spraševal, kako so ljudje lahko to sprejeli. Na primer v prvi in drugi epizodi dogajanje na terasi spremljajo zelo dolgi pasusi nekih srednjeveških madrigalov, čisti obup. Vendar je treba razumeti, da so bili ljudje takrat, v času hipijade predvsem zadeti in so najbrž lažje tolerirali to dolžino trajanja. Z današnjega vidika je bila ta izvorna različica nedvomno preveč razvlečena.

Kakšna pa je zgodba nastanka druge različice?
Leta 1981 je bila nato posneta še krajša različica, ki je zdaj tudi digitalizirana. To sva ustvarila za založbo Helidon, kjer je izšla na kaseti. Vendar niso naredili nič reklame zanjo in se je slabo prodajala, kasete so pač imeli v skladišču. Ta različica je bila naslovljena KUD Butnskala - se pravi Kulturno-umetniško društvo Butnskala, ovitek pa je bil natisnjen v Beogradu. Snemali smo v Šentvidu v nekdanjih studiih Triglav filma. Ta različica je po mojem mnenju zagotovo boljša od prve, saj je studijsko posneta, montirana in smiselno opremljena z glasbo. Tudi dramaturško je bolje zastavljena, ritem dogajanja je boljši, je pa tudi bolj absurdna in blazna od prve.

In katera se je bolj zapisala v zgodovino?
Prva različica je tista, ki se je je prijel kultni status. Ljudje so jo znali na pamet, jo z radijskega etra snemali na kasete in nekateri so si jih nosili s seboj v vojsko. Baje je bila Ljubljana napol prazna ob sobotah, ko je bila Butnskala na sporedu. Tega takrat sploh nisem vedel, ta informacija je do mene prišla šele po več letih. Ko sva z Emilom to posnela, sva se za nekaj časa razšla, jaz sem šel v popolnoma druge vode in temu sploh nisem več posvečal pozornosti.

Koliko je bilo aluzije na nekdanji politični sistem in imitacije takratnih političnih veljakov?
Butnskalo sva posnela iz čistega veselja do "zafrkancije". Seveda so nekateri mislili, da je šlo za aluzijo na takratno politično in kulturno sceno, na takratne veljake in znane osebnosti, vendar ni šlo za to. Nikakor nisva bila posnemovalca. Poznejši imitatorji, ki izhajajo iz Butnskale kot nekakšne matice, so res imitatorji določenih osebnosti. Midva sva zgolj interpretirala določene like, je pa res, da sva navdih za nekatere interpretacije dobila pri resničnih osebah. Na primer, če sva poznala koga, ki je imel govorno napako ali pa pač smešno govoril, sva uporabila njegov način pri najini interpretaciji. Za Fanči je bil dejansko vzor Emilov oče, za Valentinčiča en kipar, ki sva ga takrat poznala ...

Emil se je teh zadev kar spontano spomnil med snemanjem. Saj morda je imel že kaj vnaprej pripravljeno, vendar je bil res sposoben zelo hitrih zasukov, saj ima v primerjavi z mano bistveno več stand-up kakovosti in je tudi bolj osredotočen. Jaz sem kar večkrat padel iz toka dogajanja, preveč sem se ukvarjal z magnetofonom in sem Emilu kdaj kar težko sledil. V prvi epizodi je to precej očitno - na primer kregala sva se kot Fanči in profesor, jaz pa sploh nisem vedel, kaj pravzaprav hoče, saj nisva bila zmenjena vnaprej. Vendar ima ta dokumentarna nota tudi svoj šarm.

Torej ni bilo niti nekega osnutka scenarija, na katerega bi se opirala med snemanjem?
Drži, nič ni bilo spisanega. Emil ima zelo dober spomin in je tako rekoč eklektik. Saj na neki način smo vsi eklektiki. Konec koncev nič od tega, kar rečemo, mislimo ali delamo, ni povsem našega, to pride od drugih k nam, mi pa le na svoj način formuliramo. Kar um proizvede, je v bistvu preteklost, gre bolj za to, da se ideje formulira času in prostoru primerno. Emil je zmeraj veliko bral in znal tuje ideje ob pravih trenutkih dobro citirati. Jaz pa sem tudi pobiral ideje iz svojih lastnih osebnih situacij. Na primer pri mojem starem očetu so se zbirali različni doktorji in profesorji iz različnih vetrov, tako da sem navdih črpal tudi od tam.

Profesor v Butnskali, spevoigra Dr. Kegler, radijska oddaja Naši strokovnjaki čestitajo in pozdravljajo, profesor Čurilaj … Je naključje, da imamo pri vaših delih opravka z vedeži?
Prisotnost teh likov ni slučaj! Že v srednji šoli sem bil nagnjen k pisanju šolskih nalog, ki so bile bolj teoretično naravnane. Sicer je takrat šlo bolj za moje spekulativne psihoanalitične izpeljave ...

Je Butnskala nastala v duhu ludizma, torej kot umetniško poigravanje?
Emila kot pisatelja in dramatika običajno umeščajo v sfero ludizma, kar bo kar držalo. Nekaj podobnega ludizmu sva gojila že od šestdesetih let, ko sem si kupil magnetofon in sva ob petkih snemala pri meni doma. To se je kar spontano zgodilo. Niti se ne spomnim prav, kako je prišlo do tega. Po tem, ko sva se spoznala, je Emil začel hoditi k meni na obisk in snemala sva oddaje, ki so se dotikale takratnih razmer in dogodkov, a so bile popolnoma absurdne in na trenutke šokantne.

Prva oddaja, ki jo imam dejansko še ohranjeno, je nosila naslov Kmetje. Jaz igram novinarja, ki gre na podeželje in se pogovarja s kmetom, ki ga igra Emil. Oddaja je povsem blazna. Absurd nama je bil takrat blizu, vendar na način, da se je dogajal v znanem okolju in znanih situacijah. Situacije, ki smo jih doživljali v takratnem vsakdanjiku, so bile zelo dolgočasne. Vendar je ta vsakdanjik s svojimi socrealističnimi elementi in - recimo temu - preprosto obliko sobivanja ponujal material za najino ustvarjanje.

Radijske igre so bile nekoč precej razširjene, danes se pri nas večinoma snemajo le še otroške …
Pretežni del šestdesetih let je bilo dogajanje na tem področju pri nas zelo pestro. Imeli smo radijsko šolo za prvo in drugo stopnjo, številne radijske igre za mladino, radijske drame, detektivske nadaljevanke kot na primer Dovolite, ime mi je Cox, humoreske in parodije kot na primer Ježkova parodija na Winetouja – Pivotu in Ačipačiji ter še mnoge druge. Potem je prišla televizija in v sedemdesetih prevzela radiu monopol. Je pa na koncu šestdesetih nastal Radio Študent, ki je bil kot prvi neodvisni študentski radio pravi unikum v Evropi in takrat smo ga vsi poslušali. V tistem času je bil tudi Radio Luxembourg še zelo priljubljen.

Takrat se tudi ni več toliko poslušalo radijskih iger, kot se je na primer nekoč prej omenjena detektivka v nadaljevanjih Dovolite, ime mi je Cox, ki je bila odlično posneta in izjemno priljubljena. To me je tudi navdahnilo, da sem si kupil magnetofon. Nosil sem ga okoli v cekarju in snemal med hojo po ulicah in v gostilnah med veselo druščino pivskih tovarišev. Ko sem nato doma poslušal te posnetke, sem blazno užival. Veliko bolj kot pozneje, ko sem snemal filme in jih tudi sam montiral.

Radijska igra pušča veliko prostora poslušalčevi lastni domišljiji. Kakšni so bili vtisi, ko je bil posnet film Butnskala?
Seveda je razlika med tema dvema formatoma. Na splošno gledano, je bila meni osebno radijska igra bistveno ljubša od filma. Pri filmu si postavljen pred dejstvo, vse je že nekdo drugi osmislil - kako bodo videti liki in vse drugo. Pri radijski igri pa si kot poslušalec sam vzpostavljaš svoje svetove, podobno kot si jih bralec ob branju knjige. Leta 1985, ko je Franci Slak posnel film Butnskala, so bili nekateri ljubitelji radijske igre prav razočarani, saj je imel vsak svojo predstavo, kakšna je Fanči, kakšen je Eminenca, kakšni so prostori dogajanja ... Vsak medij naredi svoje in na neki način prevzame odgovornost za ta svoj svet, ki ga prinaša. Zato je treba pač radijsko igro razumeti kot zgolj izhodiščni material, ki se je naknadno obdelal v drugem mediju.

Napisali in ilustrirali ste pet knjig o dogodivščinah profesorja in njegove papige, pred tem pa kot glavni igralec in scenarist sodelovali v nanizanki, ki je bila izhodišče za te knjige. Kako ste pristopili k ustvarjanju za otroke?
S tem sem imel velike težave, ker nisem mogel biti duhovit na način, ki mi je blizu. Moral sem se izogibati črnemu in absurdnemu humorju, saj otrok tega seveda ne razume. Najhuje je bilo paziti na etiko in moralo vzgojnega sistema, saj ju ne priznavam, ker je edina morala skrita v srcu slehernega človeka. Zato je profesor Čurilaj, kot predstavnik edukativnega sistema vedno potegnil kratko v sporu s papigo Kiki, ki je predstavljala neposredno spontanost in nedolžno čistost neskončne svobode srca.

V to ustvarjanje za otroke sem bil bolj kot ne prisiljen zaradi finančne situacije, ker se nisem mogel več preživljati kot igralec ali režiser, ker se ni več toliko snemalo. Po dveh sezonah so tudi nehali snemati nanizanko Profesor Pustolovec na Televiziji Slovenija. Za prvo sezono je scenarije napisal Iztok Lovrić in ta je bila bolj izobraževalne narave. Njegova je bila tudi istoimenska predstava, ki smo jo igrali v Gleju. Scenarije za drugo sezono pa sem napisal sam in je imela več opravka z domišljijskim svetom. Tako sem se odločil, da vse scenarije predelam v literarno obliko, dodal sem še nekaj dodatnih pustolovščin in vse skupaj opremil s številnimi ilustracijami. Tako je nastalo pet knjižic fantastičnih pustolovskih zgodb, ki so bile med otroki zelo priljubljene, tako kot televizijska nanizanka.

Če se bom še kdaj lotil kakšnega pisanja, to ne bo pisanje za denar, ne za otroke, ne za odrasle, ampak zavoljo pisanja samega iz čistega veselja do pisanja.