Na podkastu Številke smo v izhodiščno točko 48. oddaje postavili prav Prešernov dan, slovenski kulturni praznik. Manca G. Renko ima o največjem slovenskem pesniku zelo pozitivno mnenje: "Prešeren je zame edina instanca slovenske literature, edini kanonski avtor, o katerem nisem nikoli podvomila. Še več, bolj kot ga berem, bolj briljanten se mi zdi. Od tega, da njegova poezija deluje tako na čustveno zaznavni ravni kakor tudi na družbenopolitični, do jezikovnega mojstrstva, ki ga ni imel nihče pred njim in po njem. Prešerna od nekdaj precej berem, z vsakim novim letom, ko ga berem, se mi zdi bolj nenadomestljiv. To je avtor, za katerega ne bi nikoli dovolila, da se o njem slabo govori."
Pod novico lahko pogledate glasbeni izbor Mance G. Renko.
"Slovenci imamo strahotne težave z romanom"
Ogrodje tujih literatur je precej široko, v Sloveniji se radi ob izboru vedno ustavimo pri najboljšem pesniku (Prešeren) in pisatelju (Ivan Cankar). Je ta izbor posledica manjše kakovosti ali predalčkanja? Sogovornica meni: "Pri Prešernu ni nobenega dvoma, pri Cankarju pa bi se dalo razpravljati. Imamo veliko dobrih pesnikov, od nekdaj pa smo imeli težave s prozo. Slovenci imamo strahotne težave s prozo, sploh z romanom. Imamo seveda nekaj izvrstnih slovenskih romanov."
Pri umetnosti je treba veliko obrtniškega znanja
Eden od stereotipov v umetnost velja, da mora umetnik trpeti. "Umetniki so nedvomno senzibilnejši ljudje, kar jih nujno ne dela boljše ljudi. Okolica jih bistveno bolj zaznamuje. Nikoli pa se ne bi strinjala s tem, da mora umetnik trpeti, da je dober umetnik. Umetnost je poklic, za katerega absolutno potrebuješ talent, hkrati pa tudi zelo, zelo veliko obrtniškega znanja," je prepričana publicistka.
Več svetov v 19. stoletju
Kako pa sta 19. in 21. stoletje prijazna do poklica umetnika? "Pri zgodovini je vedno tako, da ne moremo dajati natančnih odgovorov za vse ljudi v vseh časih, na vseh ozemljih. Slovenski prostor si deli usodo marsikaterih drugih manjših evropskih narodov, zato ne moremo primerjati statusa umetnika 19. stoletja v Italiji, Nemčiji ali na slovenskem ozemlju. Po drugi strani pa je že 19. stoletje prinaša več svetov v enem stoletju. Po letu 1848 se stvari precej spreminjajo. Proti koncu 19. stoletja so temeljni nosilci za umetnost precej drugačni kot na začetku tega stoletja," je razložila Renkova, ki deluje tudi kot mlada raziskovalka na Inštitutu za zgodovinske študije Univerze na Primorskem.
Smrt mitizira človeka
Prešeren je svoje mesto dobil šele po smrti. Ta na neki način pomeni mitski element, s čimer se strinja tudi sogovornica: "Gotovo, a mitski element ne nastopa samo v umetnosti. Tudi, ko umrejo ljudje, ki so nam blizu in niso nujno povezani z umetnostjo, se nam zdi, da dobijo neko mitsko vlogo v naših življenjih. Smrt je vedno tisto, kar mitizira človeka. Če pa gre za nekoga, ki je pomemben del kulture, družbe, potem to velja še toliko bolj. Ljudi in njihove umetnosti ne znamo ceniti, dokler so živi, ampak v resnici ne znamo ceniti niti naših najbližjih, dokler so živi."
Število izdanih knjig preveliko
V Sloveniji je v letu 2014 izšlo 1.434 leposlovnih del, kar je približno 20 odstotkov več v primerjavi z letom prej. "Zanimivo je, da prednjačijo romani. Ne bi rada bila zlobna, elitistična ali podizobražena, a zdi se mi, da v Sloveniji izhaja veliko preveč knjig, ki so veliko preslabe. Knjige so velikokrat površne, če gledamo prevodno literaturo. Prevodi so velikokrat slabi, kar ni nujno krivda prevajalcev, ampak pomanjkanje uredniškega dela. Nekatere knjige so slabo oblikovane, ne razumem, zakaj slovenske založbe tako rade izdajajo grde knjige," je odločna Renkova.
Književnost ne sme biti le za posvečene
Prepričana je, da bi bilo veliko bolje, če bi izdali manj stvari in tiste kakovostneje: "Tudi do avtorjev, ki jih izdajajo, ni pošteno. Nekateri avtorji, ki bi si resnično zaslužili promocijo in pozornost, je ne dobijo. Tudi do bralcev ni pošteno, ker ne dobijo informacije. Tisti, ki se ukvarjamo z literaturo, seveda vemo, kaj je dobro in kaj slabo, kaj se bere in kaj ne, ampak nas je malo. Sem velik nasprotnik, da bi delali stvari samo za posvečene, da bi bili neki krožek, znotraj katerega bi krožile informacije, ljudje zunaj pa do njih ne bi mogli priti."
Pripadnost čuti le do slovenščine
Zelo rada ima slovenski jezik: "Materni jezik je moja edina domovina. Slovenščina je edina stvar, v kateri čutim pripadnost. Nimam odnosa do naših junakov, športnikov ... Vem pa, da je slovenski jezik edini, v katerem lahko čutim in obstajam. V trenutku, ko bi mi bilo to onemogočeno, bi kot človek propadla."
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Manca G. Renko podrobno predstavi zgodovinski kontekst 19. stoletja, razmišlja še o Jovanu Koseskem, knjigah, feminizmu ...
Glasbeni izbor Mance G. Renko: Deep Purple - Child in Time
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje