Zamejska pesnica Cvetka Lipuš, avtorica sedmih pesniških zbirk, je nagrado Prešernovega sklada dobila za zbirko Kaj smo, ko smo. Naslov nakazuje bivanjsko tematiko, "vendar pesnica," kot piše v utemeljitvi, "za katero je značilno razbijanje horizonta pričakovanja bralca, tudi v tej zbirki razpira pomene in nam prikaže mnogotero misel o bivanjski danosti vsakega od tistih, ki jo beremo".
Pesniška zbirka Kaj smo, ko smo gotovo vodi v razmišljanje o identiteti. V eni od pesmi odgovarjate, da je identiteta seštevek podedovanega in pridobljenega. Največ je v zbirki pesmi o sanjah, kot da je podzavest tista, ki v največji meri oblikuje tisto, kar smo.
Seveda, deloma je pot podzavesti zelo zanimiva, ker nam tako rekoč uhaja. Preostalo imamo lahko pod nadzorom, lahko vodimo, podzavest pa je tisto, ko spustimo vajeti in se nam nekaj dogaja, če to hočemo ali ne. To je najbrž nekaj vsem skupnega. Tu se velikokrat pojavljajo tudi sanje, ki pa niso le povsem individualne, temveč do neke mere obstajajo tudi stalnice, ki se nam dogajajo vsem.

Ena od pesmi oziroma cikel pesmi s podobnim naslovom – Kje si, ko si – vodi k odgovoru, da je pesnik tisto, ko je človek najbolj tisto, kar je.
Zdi se mi, da se v pesniškem procesu moraš soočiti s samim s sabo oziroma da se tu s seboj soočiš še najgloblje, saj greš skozi vse plasti, skozi obveznosti in pod vso navlako v globino. Na dnu se skriva bit.

Kako pa telo vpliva na tisto, kar smo?
Telo je nekakšna posoda. V mojem pesniškem imaginariju je najbrž telo tisto, kar združuje vse, povsem fizično, ker je to naša danost, v tem prebivamo, to je naša zemeljska povezava - hkrati pa je telo metafizično, saj nismo samo tkivo in kri, ampak vse, kar to tudi presega. Telo nosi v sebi tudi simboliko končnosti - v njem se skriva večno vprašanje: ko izgubimo telo, kaj je potem?

Rojeni ste bili na avstrijskem Koroškem, dolgo ste živeli v ZDA, zdaj živite v Salzburgu. Tudi jezik imamo v mislih, ko se vprašamo, kaj človek je, ko je. Lahko bi pisali v slovenščini, angleščini, nemščini. Vedno pišete v slovenščini?
To je najbrž nekaj, kar je v moji življenjski biografiji rdeča nit, povezava, ki veže vse te različne identitete. Doslej je bila moja navezanost na slovenski jezik, na moj prvi jezik, vedno dovolj močna, da se od njega nisem oddaljila. Najbrž ni naključje, da mora biti jezik prvotna bit, ki sega nazaj do otroštva. Po drugi plati pa mislim, da mora jezik vse to presegati.

Tudi če ne živim tukaj in je slovenščina moj pasivni jezik – moj vsakdan poteka v drugih jezikih –, sem zadovoljna, če mi uspe prodreti do slovenskega bralca. Čeprav jih najbrž ni veliko. Tudi moj odnos do jezika je najbrž malo drugačen: zame ni samoumeven. Zato najbrž ubiram bolj analitičen pristop, premorem samorefleksijo. Pisatelji, ki živijo v enem samem jeziku, imajo do njega verjetno drugačen odnos – seveda pa je to samo teoretična razprava, kajti take situacije sploh ne poznam.

Vlado Motnikar, 3. program Radia Slovenija, program ARS