Ameriški film Loving režiserja Jeffa Nicholsa se je v programu, zapolnjenem z velikimi imeni svetovnega filma, sprva nekako skrival v ozadju, a je nato po navdušenem sprejemu na premieri čez noč postal resen kandidat za oskarjevske nominacije v prihajajoči sezoni. Film pripoveduje resnično zgodbo o Richardu in Mildred Loving, preprostima delavcema, ki ju je sodišče v zvezni državi Virginija leta 1958 obsodilo na zaporno kazen samo zaradi tega, ker sta sklenila rasno mešano zakonsko zvezo. Njun boj za pravico je trajal celo desetletje in leta 1967 jima je ameriško vrhovno sodišče vendarle razsodilo v korist, njun sodni primer pa je bil precedens, po katerem so v ZDA dovolili rasno mešane zakonske zveze. Zakonca Loving v filmu odlično upodobita avstralski igralec Joel Edgerton in irska igralka Ruth Negga, v stranski vlogi pa nastopi tudi Nicholsov zvesti spremljevalec Michael Shannon.

Iz sinopsisa bi morda lahko sklepali, da gre za klasično zgodovinsko dramo, a v rokah režiserja Jeffa Nicholsa pojmovanje žanra venomer dobi malce drugačen pridih. Kot je 37-letni režiser iz Arkansasa že pokazal v svojih prejšnjih filmih Zaklonišče (2011), Mud (2012) in v letošnjem znanstvenofantastičnem trilerju Midnight Special (2016), se klasičnih žanrskih okvirjev loteva povsem neobremenjen s hollywoodskimi konvencijami in jim daje izrazito avtorski pridih. O filmu Loving in o svojem pristopu k snemanju filmov je Nichols za MMC spregovoril dan po svetovni premieri filma v Cannesu.

Loving bi bila lahko klasična hollywoodska drama, zapolnjena s prizori nasilja nad temnopoltimi Američani in veličastnimi sodnimi govori, a v vašem filmu tega ni. Ste se namenoma izogibali takšnih prizorov?

Ne preveč. Odločil sem se, da bom film posnel z zornega kota zakoncev Loving. Ko sem začel raziskovati njuno življenjsko zgodbo, sem spoznal, da takšnih trenutkov v njunem življenju preprosto ni bilo. Ni bilo tega, da bi koga pretepli in ga obesili na drevo, zato tega tudi ni v filmu, kajti njuno življenje smo hoteli predstaviti čim bolj zvesto resničnim dogodkom. Njun vsakdan je bil prežet s strahom, in ker so bila njuna dejanja tiha, je tudi film tih. Pravzaprav sem v njunem celotnem življenju našel samo en govor, pa še ta ima samo en stavek, namreč ko Richard svojemu odvetniku naroči: “Povejte sodniku, da ljubim svojo ženo.” To je to. To je njegov govor in kot tak je čudovit, ker je popolnoma dovolj. Richard in Mildred Loving nista bila politični osebi. Če bi bila politično aktivna državljana, bi dvakrat razmislil, ali bi si sploh želel posneti film o njiju. To pa zato, ker ne maram filmov, ki gledalcu pridigajo. Mislim, da to ni način, kako se je treba pogovarjati. Veliko bolje je to storiti tako, da pokažeš človečnost v jedru tematike, ki jo obravnavaš. Na to pogosto pozabimo. Vedno se pogovarjamo o ideologijah, a te so samo teorija. Kar je zares pomembno, so ljudje. Zato sem pri tem filmu o rasni tematiki izhajal zgolj iz razmerja zakoncev Loving. V tem se počutim bolj domače.

Pravzaprav imajo vsi vaši filmi v svojem jedru družinsko tematiko. Zakaj vam je to tako pomembno?
Odraščal sem v okolju, v katerem so me izredno podpirali. Že ko sem bil otrok, je imel oče v lasti trgovino s pohištvom, mama pa je ostajala doma in je vzgajala tri fante. Nikoli nam nista rekla, da ne smemo slediti tistemu, kar si želimo. Zelo sta nas podpirala in nas imela rada. Živeli smo v srečni hiši. Mislim pa, da je tema družine univerzalna. Ni se težko identificirati s takšnimi razmerji, tudi če ne odražajo načina, kako ste živeli v svoji družini. Pojmi bratstva ali očetovstva so v vsaki družini.

Zanimivo pa je, da niti Joel Edgerton niti Ruth Negga nista Američana in nista odraščala v zgodovinskem kontekstu, ki ga predstavlja film. Je bila to ovira ali prednost?
Njuna sposobnost razumevanja konteksta zgodbe me ni preveč skrbela. Mislim, da ti ni treba biti Američan, da bi razumel pojem rase in vseh problemov, povezanih s tem. In pa vsekakor ti ni treba biti Američan, da bi razumel ljubezen. O zakoncih Loving sem imel med raziskavami na voljo ogromno dokumentarističnega gradiva. Veliko sem ju gledal in poslušal. Želel sem, da sta Richard in Mildred Loving v mojem filmu točno takšna, kot sta bila v resnici. Joel Edgerton je moral v filmu Midnight Special govoriti s teksaškim naglasom. Primer tega naglasa smo našli v dokumentarcu Errola Morrisa Tanka modra črta (1988), v katerem nastopa detektiv iz Teksasa. Ko sem opazoval Joela, kako se je učil tega naglasa in kako je spreminjal svoj glas, da bi posnemal detektiva, sem spoznal, da lahko izredno dobro nadzira mehaniko svojega naglasa. Ker sem zakonca Loving toliko preposlušal, sem hotel tudi v filmu slišati njune glasove. Če bi najel ameriške igralce, bi na snemanje prišli s svojim lastnim pojmovanjem naglasa z juga ZDA, jaz pa sem hotel nekoga, ki se je vajen učiti in se truditi z dialektom. Pri Ruth je bilo malce drugače, z naglasom nas je prepričala na avdiciji. Predtem je sploh nisem poznal. Nisem vedel, da je z Irske in da je pol Irka, pol Etiopijka. Videl sem samo, da je podobna Mildred. Bila je sicer nekoliko premajhna, a ko je spregovorila, je bila točno takšna kot Mildred Loving.

Pred samo tremi meseci ste v Berlinu predstavili svoj prejšnji film Midnight Special, zdaj pa v Cannesu že ponujate naslednjega. Midnight Special in Loving sta žanrsko zelo različna filma, a imata zaradi skorajda identične igralske zasedbe tudi veliko skupnega. Kako vi vidite odnos med njima?
Zdelo se mi je fajn, da bi ob istem času posnel znanstvenofantastični film in pa tole intimno ljubezensko zgodbo. Mislim, da oba filma povezuje moj pristop. Moj cilj v vlogi ustvarjalca filmov je, da vzpostavim čustven odnos do gledalcev, da jih pripravim do tega, da nekaj občutijo in z njimi delim tisto, kar sem jaz občutil v lastnem življenju. Mislim, da je to tisto, kar imajo skupnega vsi moji filmi. Ni seveda nujno, da gledalci to zares občutijo, a to je vsekakor moj cilj. Mildred Loving je proti koncu svojega življenja, 30 let po moževi smrti, izjavila, da je mož lepo skrbel zanjo, kar so tudi zadnje besede v filmu. Ko sem to prebral, me je kar malo potrlo. Pomislite, ta ženska je svojega moža desetletja po njegovi smrti še vedno imela rada, njemu pa so vseskozi odrekali točno tisto, v čemer je bil dober − da bi skrbel za svojo družino. Zelo je garal za to, a mu ni bilo dovoljeno, da bi lahko to počel. To se mi zdi zelo žalostno in to sem občutil, ko sem se poglabljal v njuno zgodbo. Takšno vstopno točko, s katero se sam poistovetim, bi vam lahko povedal tudi v primeru filmov Midnight Special, Mud, Zaklonišče in tako naprej.

Kljub mladosti vas novinarji pogosto okličemo za izjemnega režiserja. Doživljate to kot pritisk?
Tak pritisk me ne gane preveč, kajti morate vedeti, da če ste novinarji po naravi kritični, potem sem jaz do sebe še toliko bolj. Zame bi bilo razočaranje, če mi ne bi uspelo narediti nečesa, kar sem si zadal. Še huje bi bilo, če bi to dejansko ustvaril, potem pa bi mi nekdo pozneje šel to spreminjat. Predvsem takih stvari se poskušam izogibati. Na splošno pa mi spanca ne kratijo skrbi o tem, ali bo moj naslednji film dosegel pričakovanja.

Ali se zavestno odločate, da ostajate v svojem slogu drugačni od načina pripovedovanja v komercialnem ameriškem filmu?
Pravzaprav si želim, da bi imel malce več nadzora nad tem. S filmom Loving sem želel posneti svoj najbolj konvencionalen film. Potem pa sem sedel v montažni sobi in svojemu montažerju rekel: “Pa saj ta film sploh nima klimaksa!” Uživam v pripovedni strukturi kot načinu za podajanje idej. To mi je kot piscu zabavno in zanimivo. Vsak izmed mojih filmov ima različen pristop. Midnight Special je film lova, ki se začne s točko A in konča v točki B, prostor med njima pa je treba zapolniti z vzporedno montažo, ki se nenehno vrača k temu lovu. Loving je prej film o času, in sicer o zatiranju časa. Mislim, da del krutosti zakoncev Loving izhaja iz tega, kako dolgo je trajalo, da sta se dokopala do pravice in zato sem zgodbo hotel povedati skozi letne čase. V agrikulturni skupnosti se življenje podreja setvi in žetvi. Zdelo se mi je zanimivo, da v film ne bi vključil nobenih napisov o letnicah, temveč bi gledalec nekako lebdel skozi čas. Enkrat je na tleh sneg, nato pride poletje, pa jesen. Tudi to je narativna struktura, sicer malo čudna, a tak pristop se mi zdi zanimiv.

Ali je finančni uspeh pri takem tipu filma, ki ni povsem komercialen, prav tako pomemben?
Da. Midnight Special ni pridelal nikakršnega dobička. In to je pomemben kazalnil, koliko ljudi si ogleda tvoj film. Nočem delati obskurnih filmov. Želim delati filme, ki jih hočejo ljudje gledati. Problem je v tem, da moji filmi potem dejansko izpadejo obskurni, in to je nekaj, s čimer se moram na tak ali drugačen način sprijazniti.

Pa ste zdaj, ko Midnight Special ni pridelal dobička, pod večjim pritiskom, da morate ukrojiti svoj avtorski slog po dominantnih smernicah filmskega pripovedovanja?
Če ne bom v kratkem posnel filma, ki bo pridelal dobiček, bodo stvari zame kmalu začele postajati grozljive.

Iz Cannesa
Matic Majcen